Zlata doba televizije v kriznem času sedanjosti
Zlati časi televizije
Se bo čedni Don Draper, kreativni direktor in solastnik agencije Sterling Cooper Draper Pryce, končno povrnil na stara (kriva) pota in začel – na veliko veselje gledalcev, sitih njegove dolgočasne zvestobe – varati tudi novo, mlado ženo Megan? Bo razkošna rdečelaska Joan Harris, rojena Holloway, naposled razkrila radoživemu sivolasemu plejboju Rogerju Sterlingu, da je oče njenega otroka? Kaj bo z ne ravno očarljivo, a tem bolj ambiciozno Peggy? – Oglaševalci so se prvič pojavili na ameriški kabelski televiziji AMC julija leta 2007. Na predvečer recesije, ki je izbruhnila nekje med prvo in drugo sezono ter korenito spremenila naše dojemanje časa in predvsem prihodnosti, nič več svetle in v vseh pogledih boljše, najbrž še ni bilo tako očitno, kaj je glavni mik serije, ki gledalca prestavi v začetek šestdesetih let preteklega stoletja. Zgodovinsko obdobje, ki ga je snovalcem uspelo poustvariti s skrbno izdelanimi kostumi, po ropotarnicah in bolšjih trgih nabranimi starimi telefoni in pisalnimi stroji, je v nadaljnjih letih predvajanja postalo pravšnje pribežališče pred vsemi duhamornimi besednimi zvezami, ki krojijo življenje ljudi v sedanjosti: »politična korektnost«, »klestenje stroškov«, »trajnostni razvoj«, »negativna gospodarska rast«. V šestdesetih se je – vsaj v družbenem sloju, ki ga prikazujejo Oglaševalci – avtomobile kupovalo kompulzivno in brez misli na potrošnjo goriva, pilo in kadilo brez misli na jutrišnji dan, ženske in črnce pa – brez slabe vesti – obravnavalo kot manjvredne primerke človeške rase. Spisek dejavnosti torej, ki bi si jih še danes marsikdo želel početi. Žal je napredek opravil svoje, medicina se je povzpela na prestol, od koder zaukazuje zdrav življenjski slog, človekove pravice in načelo enakopravnosti pa vsaj pro forma onemogočajo teptanje ranljivejših in nemočnih. Kaj še preostane zlobnim, potuhnjenim, egoističnim kadilcem/pijancem? Da sedejo pred televizijski zaslon in se vsaj za 45 minut, kolikor traja epizoda Oglaševalcev, potopijo v krasni stari svet.
Da je takih, ki to počno z veseljem in brez sramu, kar precej, se je pokazalo kmalu po koncu prve sezone, ko so Oglaševalci poleg emmyja za najboljšo igrano nadaljevanko (prvega kot nadaljevanka s kabelske televizije) dobili vse polno navdušujočih kritiških ocen. V prvih štirih sezonah so pobrali petnajst emmyjev in štiri zlate globuse. Letos jih je revija TV Guide, ki izhaja od leta 1953, uvrstila na šesto mesto med šestdesetimi najboljšimi nadaljevankami vseh časov.
Arhetipski politik
Z nemalo nagradami (dvanajst emmyjev, nominacija za emmyja za najboljšo igrano nadaljevanko; zlati globus za najboljšo igrano televizijsko nadaljevanko) se ponaša tudi Imperij pregrehe (Boardwalk Empire). Predvajati so ga začeli – prav tako na kabelski televiziji HBO – tri leta za Oglaševalci in na prvi ošvrk igra na enake karte kot ekranizirane prigode osebja oglaševalske agencije: pijančevanje, prešuštvovanje, zatiranje šibkejših in tako naprej po spisku družbeno nesprejemljivega vedenja. Toda zgodba Imperija pregrehe ima resnejše in širokopoteznejše začetke kot Oglaševalci. Temelji na knjižni predlogi, neleposlovnem delu Boardwalk Empire: The Birth, High Times, and Corruption of Atlantic City (Imperij lesenih pomolov: rojstvo, vrhunec in korupcija v Atlantic Cityju), ki govori o zgodovinski osebnosti, s korupcijo do obisti prežetem Enochu L. Thompsonu, imenovanem Nucky. Nekdanji zakladnik mesta Atlantic City v radoživih dvajsetih, v času prohibicije, ki pa je mesto ob Atlantiku, kjer so se razcvetali prostitucija, igre na srečo in kriminal, zaobšla, je v resnici živel med letoma 1883 in 1968. Kariero je začel kot okrajni šerif, potem pa se je vzpenjal vse više. Bil je znan po svoji podkupljivosti (odstotke je pobiral od vseh nedovoljenih dejavnosti, od javnih hiš do tihotapljenja alkohola), a tudi dobrodelnosti – zato so ga meščani imeli radi. Bil je, skratka, arhetipski lik politika, večen v svoji všečni, plemeniti retoriki in pritlehnih vzgibih. Človek za vse čase in okraje, od Atlantic Cityja do Ljubljane.
Resnica ne sme pokvariti dobre zgodbe
V seriji Imperij pregrehe so njegov lik preimenovali v Enoch L. Thompson, ohranili pa večino bistvenih značilnosti, začenši z vedno svežim rdečim nageljnom v gumbnici. Upodobil ga je Steve Buscemi in čeprav snovalci serije priznavajo, da Buscemi fizično ni podoben resničnemu Nuckyju, je gledalcu že ob najavni špici, v kateri Buscemi, obut v gizdalinske čevlje in črtasto tridelno obleko, brodi po Atlantskem oceanu, ki naplavlja prazne steklenice viskija, jasno, da je bil ta igralec izvrstna izbira.
Buscemi alias Nucky L. Thompson je osrednja oseba serije in kljuko vrat njegovega gnezda – pisarno in bivališče si je uredil v hotelu Ritz Carlton – si podajajo vsi od mladega Ala Caponeja do ponižanih in razžaljenih, ki ga prosijo za pomoč. Nucky je moder in pravičen vladar, ki ga vabijo tako na srečanja zagovornic prohibicije kot sestanke kukluksklanovcev in zasedanja temnopoltih. Uspeva mu nemogoče: zadosti vsem, to pa zaradi drobne zvijače, ki jo razkrije že v prvem delu. Ko z govorom o neznanskem pomanjkanju, zaradi katerega je v otroštvu moral jesti podganje meso, požanje ekstatično ploskanje na srečanju zagovornic prohibicije, svojemu šoferju, ki tega o podganah kar nekako ne more požreti, prišepne: »Nikoli ne dovoli, da ti resnica pokvari dobro zgodbo.« In krepko potegne iz prisrčnice.
Čas neskončnih priložnosti
Imperij pregrehe je, podobno kot Oglaševalci, prijeten pobeg v preteklost, ko se je na veliko grešilo, a je svet še imel prihodnost. Kaj so si veljaki v Atlantic Cityju takrat mislili o ženskah (ki so se v ZDA še borile za volilno pravico), najbolje pove tale šala: » – Kaj rečeš ženski, ki ima modrice na obeh očesih? – Nič, ker ji je nekdo že povedal, in to dvakrat.« Še več pove podatek, da se dovtipu na vsa našminkana usta smejijo tudi njihove priležnice v šuštečih svilenih oblekah in ozaljšane s perjem. Poleg tovrstnih, za koga bolj in drugega manj simpatičnih političnih nekorektnosti si Imperij pregrehe privošči tudi za današnji čas ogromno nasilja; v enem samem nadaljevanju si je mogoče ogledati vse od razbitega nosu do razčesnjene glave in odrezanega prsta. Zelo neposreden odgovor si prisluži tudi vsiljivi novinar, ki v neki ilegalni točilnici v Chicagu prosi za izjavo Ala Caponeja, nizkoraslega in debeloglavega pretepača, ki se bo šele razvil v polnokrvnega gangsterja. Capone mu izproži stisnjeno pest v obraz, nato pa na tleh zvijajočega se pisuna še brcne. Na vprašanje, kaj vendar počenja, odvrne: »Dajem izjavo.« Tako kot Caponeja čaka svetla prihodnost še marsikoga, Amerika je bila v dvajsetih letih dežela neskončnih priložnosti, od donosnega organiziranega kriminala do filmske umetnosti na zahodni obali, in vse to Imperij pregrehe zaobjema, vključno s celo paleto različnih naglasov, v katerih se izražajo bolj ali manj sveži priseljenci.
Imperij pregrehe pa se bo v zgodovino televizije vpisal predvsem zaradi visokega proračuna: menda so za snemanje pilotnega dela odšteli 18 milijonov dolarjev (kar je čisto spodoben filmski budžet) in režisersko taktirko položili v roke samega Martina Scorseseja. Ta je po Spielbergu, ki je leta 1989 režiral Amazing Stories, postal prvi z oskarjem ovenčani režiser, ki se je lotil tega dela za televizijo. »V zadnjem desetletju se na televiziji, predvsem pri HBO, dogaja nekaj, kar smo si obetali v šestdesetih, ko so filme snemali najprej za televizijsko predvajanje. Tedaj smo upali, da nam bo to dalo proste roke pri ustvarjanju novega sveta, snovanju likov in pripovedovanju zgodbe na dolgi rok. Vendar se to ni zgodilo niti v sedemdesetih, osemdesetih ali devetdesetih. Zdaj pa imam občutek, da HBO orje ledino,« je povedal Scorsese, ko so ga vprašali, kaj ga je gnalo v takšno odločitev. Pri ostalih delih je sodeloval kot izvršni producent. Četrta sezona Imperija pregrehe bo na sporedu letošnjo jesen.
Wunderkind z Manhattna v Brooklynu
O preporodu, ki ga televizija doživlja prav zdaj, priča tudi medijska pozornost, ki je je bila deležna še ena serija v produkciji HBO, Girls (ki še ni bila predvajana na nobeni slovenski televiziji, zato ni uveljavljenega prevoda – recimo Punce). Ravno nasprotno kot Oglaševalci in Imperij pregrehe so Punce pripoved o štirih dekletih, ki se v New Yorku podajajo na pot v odraslost, realističen vpogled v današnjo mlado generacijo. Pozor, Punce niso Seks v mestu, saj dvajsetinnekajletnice ne zabijajo dni v iskanju popolnih čevljev, torbic in moškega (ki naj se ujema s prej omenjenimi modnimi dodatki) po trgovinah in barih Manhattna, temveč se prebijajo iz dneva v dan, v Brooklynu, z delom v kavarnah ali kot pomanjkljivo oblečene hostese v nočnih lokalih – kar doleti eno izmed njih, potem ko se galerija, kjer je delala kot asistentka, odloči za klestenje stroškov. Punce so nekaj posebnega tudi zato, ker za njimi stoji tako rekoč eno dekle: Lena Dunham, ki je avtorica scenarija, režiserka in – glavna igralka. Šestindvajsetletnica, ki so ji že nadeli vzdevek wunderkind, je v serijo, ki sicer ni njen prvi filmski podvig (pred tem je režirala, denimo, neodvisni film Tiny Furniture), vpletla nemalo izkušenj in dogodkov iz osebnega življenja, v čemer jo primerjajo z Elisabeth Wurtzel, še eno mlado pišočo Američanko judovskega rodu, ki je svojo nesrečo prelila v uspešnico Prozac Nation (s podnaslovom Young and Depressed in America: A Memoir; Mladi in depresivni v Ameriki: Spomini). Wurtzlova je – po zadnjem zapisu januarja letos v New York Timesu sodeč – precej zagrenjena in le še senca nekdanjega enfant terrible žanra osebne zgodovine, Lena Dunham pa je prav s Puncami dosegla velik osebni uspeh, s katerim je daleč presegla svoj televizijski alter ego, glavno junakinjo Punc po imenu Hannah Horvath, ki se poskuša prebiti kot pisateljica in se ji zalomi.
Svež humor proti remakom
Seriji, ki so jo prvič predvajali na HBO aprila 2012, druga sezona pa se je iztekla konec marca letos, so nekateri očitali, da prikazuje vsakdan razvajene bele mladine. Kot odgovor je Dunhamova v drugo sezono pripeljala novega fanta Hannah Horvath, ki je temnopolt in – republikanec (lik ni nastopal v več kot dveh delih). Na očitek o razvajenosti pa najbrž nima odgovora, ker tudi v resnici izhaja iz umetniške družine, saj je odraščala na Manhattnu in hodila na »umetniški« kolidž v Oberlinu. Med člani ekipe, ki je delala serijo, pa jih je precej iz privilegiranega okolja, predvsem hčere in sinovi slavnih osebnosti (ena od igralk, Zosia Mamet, je hči dramatika Davida Mameta). Dekleta, ki od stereotipnih serij na temo prestopa v svet odraslih izstopajo tudi po svežem (včasih) črnem humorju in ne vedno srečnih koncih, so lani in letos pobrale nekaj emmyjev in zlatih globusov, Lena Dunham pa je kot prva ženska dobila nagrado združenja filmskih režiserjev (Directors Guild Award) za režiranje komične serije.
Konec januarja letos so sporočili, da se bodo Dekleta vrnila na televizijske zaslone v tretji sezoni, Dunhamova pa je s HBO podpisala pogodbo, ki jo veže za šest let.
S tekočih trakov filmske industrije na zahodni obali ta čas prihajajo naslovi, kot so Film, da te kap – 5. del in Prekrokane noči – 3. del; to res daje misliti, da Hollywoodu pojema sapa in spet živimo v zlatih časih televizije. Ki jo je za povrh mogoče gledati doma in po naročilu.
Pogledi, let. 4, št. 7, 10. april 2013