Mnenja - Komentar

Vsi pišoči imamo v sebi kanec samoljubja, ki najbolj vzbrsti, kadar napisano kdo prebere. Če se to zgodi desetletje po nastanku besedila, pa se nam sploh zdi, da so zgrabili za vogalček tiste veličastne plahte, na kateri piše »Večnost«. Le človek najtršega srca bi torej odrekel pomoč študentom znane ljubljanske fakultete, ki za povrh niso prosili za nič drugega kot za skoraj deset let staro diplomsko delo, s katerim bi si radi razširili obzorja pri pisanju seminarske naloge, kot nalašč na isto temo, a ker ta zadeva sodobno popularno kulturo, v kateri se razmere spreminjajo hitreje kot vreme v Julijskih Alpah, je bilo upravičeno pričakovati, da jim bo rabila zgolj kot smerokaz, kako se je to včasih delalo.

En poslan sveženj e-papirja in nekaj tednov pozneje pa bi verjetno še tak dobrosrčnež ne mogel mirno pogoltniti dokaj nonšalatnega sporočila, v katerem ga eden iz trojice nadobudnih študentov obvešča, da je njegov kolega del diplomske naloge dobrotljivega (in naivnega) pošiljatelja vključil v njihovo seminarsko, precej dobesedno in dokaj brez popravkov. Ker se jim je zdelo tako dobro spisano in bi z vnovičnim nabiranjem podatkov porabili preveč časa, kolega je bil namreč v časovni stiski in še neke družinske težave da so mu preprečevale dolgotrajnejše poglabljanje v tematiko. Ni lepo, ampak tako pač je, se je glasil zadnji stavek v elektronskem pismu, ob katero je bila pripeta omenjena seminarska z nekaj stranmi prepisanega besedila. Ne, »prepisano« je olepševalni izraz, »Kopiraj« in »Prilepi« sta edina ukaza v računalniškem urejevalniku besedila, ki ju je iznajdljivi študent uporabil, v upanju, da se bo hitro odkrižal še ene študijske obveznosti.

Iskanje krajših poti in olajševanje nujnih opravil sta v naravi človeka, pa tudi številnih živali, med katere navsezadnje sodi. Pametne vrane si pri lovljenju mrčesa v strohnelem deblu pomagajo s palico, gospodinje namesto v struge mrzlih vodotokov umazano perilo danes stlačijo v boben pralnega stroja, pri pisanju že dolgo ni več slišati hrskavega zvoka gosjih peres, temveč samo še tipkanje, študenti in vsi šolajoči se pa so sploh znani po svoji iznajdljivosti, ko je treba prelisičiti profesorje na izpitih. Čas študija je od nekdaj tudi čas vragolij, milo rečeno, kajti študentske demonstracije iz mitskega leta 1968 so bile nedolžne v primerjavi s pustolovščinami, ki si jih je sredi 15. stoletja privoščil neki François Villon (in so ga te nazadnje povlekle na dno ...) - moraliziranje in poveličevanje dolgih ur za študijskim gradivom, ki da so edina zveličavna pot do modrosti, je zadnji namen tega pisanja. Tisti, ki se ubogljivo držijo vseh pravil, najpozneje takrat, ko so z diplomo v roki, pa naj bo še tako »cum laude«, vrženi v življenje, obveljajo za sila neuporabne in neprožnega mišljenja. Toda vse ima svoje meje in vsakršna sleparija, če naj ne obvelja kot takšna, mora biti speljana inteligentno, z dodatkom lastne kreativnosti.

Google je danes tisti vsemogočni orakelj, ki ne daje le odgovorov na vsa vprašanja, temveč je domnevno tudi ključ do vse modrosti, ki jo je človeštvo nakopičilo v treh tisočletjih. A ravno v tem je zmota: internet ne le, da ne zaobsega vsega – nepredstavljive količine znanja so še vedno tam zunaj, poleg tega pa ogromno stvari še čaka, da se jih odkrije. Zazibati se v samozadovoljno prepričanje, da je izumljeno že vse, kar nam lajša obstoj, bi bila usodna zabloda, toda mar ni vedenje bodočih diplomantov, se pravi bodoče intelektualne elite nekega naroda, ki si do dokazil o univerzitetni izobrazbi pomagajo z ukazoma »Kopiraj« in »Prilepi«, odsev prav takšnega prepričanja? Ko so okrog leta 2007 tudi na nekaterih slovenskih fakultetah diplome začeli preverjati z elektronskim iskalnikom, ki je zaznal večje količine prepisanega besedila (program je sad domačega znanja in so ga razvili na Inštitutu Jožef Stefan), je bilo to v bistvu znamenje, da so profesorji dvignili roke in priznali, da sami ne zmorejo več ugotoviti, ali so diplome, ki jim jih študenti nosijo v branje, res njihovo delo. Zapisati, da se kaj takega v Villonovih časih ne bi moglo zgoditi, ker je bilo študentov neprimerno manj in so profesorji imeli tako rekoč popoln vpogled v njihove možganske vijuge ter posledično vedeli, česa so v intelektualnem smislu zmožni, bi bilo trapasto in (spet) naivno. Ampak nekaj je na tem: krivda ni samo na strani študentov, saj smo že ugotovili, da se ti tako kot radoživ potoček najraje odvijugajo po liniji najmanjšega odpora, naloga profesorjev pa je postavljati jim dovolj visoke ovire, da jih ne odnese do cilja po prelahki in prekratki poti. Seveda je pri tem treba jemati v obzir tudi količinski vidik: nečloveško bi bilo od predavatelja zahtevati, naj se razdaja vsem tistim stotnijam, ki jim je mentor – v več ali celo enem samem študijskem letu. Toda potem je nekaj narobe z visokošolskim sistemom, če kje, potem bi prišle tu v poštev kvote – še obvladljivo število slušateljev. Teh pa ne določa noben profesor sam, vpisna mesta so stvar dogovora na državni ravni, tako kot je nacionalni visokošolski program ena najbolj daljnosežnih strategij in zato predmet neskončnih polemik.

Jadikovanja o generaciji, ki se je znašla pred zaprtimi vrati, ki se ji nikakor ne uspe preriniti do sveta odraslih, katerega člani opravljajo resne in redne službe, zanje pa dobivajo redno plačilo, imajo še drugo plat. Razkrili bi jo lahko – pa je raje ne – tisti pripadniki sveta odraslih, zaposleni v resnih službah, ki imajo kdaj opravka s študenti, pripravniki do enakega poklica. Novinarstvo je izrazito dejavnost, v kateri štejejo izkušnje, te pa si je mogoče pridobiti le s praktičnim delom. Na prakso v medijske ustanove vsako leto prihaja na desetine mladih, ki so dela in izkušenj željni, a žal pripravljenost delati vse prepogosto ne odtehta drugih pomanjkljivosti, pri tem pa so najočitnejše vrzeli v splošni izobrazbi. Google in internet nista vse, Wikipedia je površen in pogosto napačen vir podatkov, živimo v dobi, ko je naše znanje ploskovito in se ne vzpenja v višine in spušča v globine tako kot ogrodje srednjeveških katedral, v knjigi Od katedrale do palačinke ugotavlja Miha Kovač. Pustimo ob strani krizo, zaradi katere imajo še tako prizadevni pripravniki pičle možnosti za zaposlitev v katerem izmed slovenskih medijev, in nemočno sočutje, ki preveva starejše generacije ob pogledu na prišleke, za katere je že vnaprej odločeno, da bodo v časopisnih, radijskih ali televizijskih redakcijah plesali samo eno poletje. Kruta resnica je, da se vse preveč mladih, tik pred diplomo ali celo s spričevalom o še višji izobrazbi, izkaže za popolnoma nevešče opravljanja nalog, ki so bile od njihovih predhodnikov pričakovane v nižjih razredih gimnazije ali tako osovraženega usmerjenega izobraževanja. V novinarstvu je to lahko tako banalna zadeva, kot je pravilno postavljanje vejic. V bolj zapletene jezikovne prvine (kajti jezik je v novinarstvu vendarle osnovno orodje, pred računalnikom), kaj šele druga področja bi se bilo v tem poskusu orisa generacije, ki je ne kriva ne dolžna obtičala pred zaprtimi vrati, neokusno poglabljati. Krivi niso tisti, ki čakajo pred vrati, ne tisti, ki jim jih nočejo (še bolj pa ne morejo) odpreti, krivi so tisti, ki so jim obljubljali veličastno vkorakanje skoznje in jih spuščali čez manjša vrata s preveč gladko naoljenimi tečaji.

(Beseda je bila objavljena v tiskani izdaji Pogledov, št. 14, ki je izšla 6. oktobra 2010.)