Ko je imela kava še kofein
Slavoj Žižek je že pred leti zapisal (in odtlej še večkrat izrekel), da nam je v sodobni družbi na voljo vse, a brez ključnih sestavin: kava brez kofeina, slaščice z nizko vsebnostjo sladkorja, vojna brez žrtev, varna spolnost, kar je zanj »seks brez seksa«. Strast brez strasti, skratka. Pred petdesetimi leti je bil svet še poseljen z drznimi predstavniki človeške rase, ki so uživali brez misli na prihodnost in brez milosti do sebe in drugih. Res je, tega sveta ni več in ne more se vrniti, lahko pa vsak petek zvečer na prvem programu slovenske nacionalke brez bolečin in brez posledic za slabo uro zremo vanj. Takrat je na sporedu ameriška nadaljevanka Oglaševalci (Mad Men), ovenčana s številnimi nagradami od zlatih globusov in emmyjev do zelo resnih stanovskih priznanj. Kakovosten izdelek v vseh pogledih, ki na naše male zaslone prihaja nekoliko pozno – štiri leta po začetku predvajanja prve sezone v ZDA in z zamikom tudi za hrvaško televizijo –, a ob vseh izrečenih pohvalah vendarle pritegne pozornost gledalca. In ga, ko zaradi karikiranega prikaza življenjskega sloga s praga šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki so si (vsaj po mnenju snovalcev serije) oglaševalci med delovnim časom dotakali viski v masivne steklene kozarce tako pogosto, kot se danes v pisarnah sprehodimo do stoječih rezervoarjev z vodo, kadile so celo nosečnice in ginekologi med pregledi, ženske pa so bile v poslovnem svetu kvečjemu tajnice ali – v najboljšem primeru – posladek po kosilu, začne razjedati vprašanje, v čem tiči skrivnost tolikšnega uspeha in priljubljenosti med gledalci.
Nenehno puhanje, ekscesno in že kar avtodestruktivno pijančevanje ter nizkotne šovinistične opazke to ne morejo biti, ker se ponavljajo iz dela v del in so po eni sezoni že slaboumni, predvsem pa predvidljivi, stereotipni in preveč črno-beli. Odnos do žensk in temnopoltih, zatiranih oziroma kar prezrtih kategorij prebivalstva je bil od začetka predvajanja serije sploh glaven kamen spotike za mnoge medijske analitike. Slišati je bilo svarila, da so Oglaševalci uresničitev sanj vseh mačistov, ki se ne morejo sprijazniti z emancipacijo žensk (najbrž tistih mačistov, ki se s poslednjimi močmi še upirajo izumrtju). Pa kaj, saj je samo film, pardon, nadaljevanka. Z enako upravičenostjo bi lahko zapisali, da je svet, kakršnega prikazujejo Oglaševalci, sanjski za ženske tipa Seks v mestu, ki na pragu tretjega tisočletja begajo iz enega razmerja oziroma iz ene postelje v drugo z enako lahkoto kot moški, obenem pa si ničesar ne želijo bolj kot urejenosti družbe iz šestdesetih. Takrat se je vedelo, kakšne so pravice in dolžnosti žene in kakšne ljubice ter koliko si more ženska obetati od kariere – ne prav veliko. Ampak kjer ni pričakovanj, ni razočaranj; o tem, kam nas pahne neskončna možnost izbire, pa nas je poučila Renata Salecl.
So torej zaplet, mojstrsko izrisani liki, komplicirana struktura zgodbe, izvrstna igra tisti, ki priklepajo gledalce pred televizijske zaslone? Hm, niti ne, v tem nadaljevanka pravzaprav še najbolj šepa. Včasih se zdi, kot bi si scenarije izmišljevali sproti in kot odziv na želje (ameriškega) občinstva, ki si je po začetni utešitvi hlepenja po politični nekorektnosti vendarle zaželelo nekaj uravnoteženosti, socialne pravičnosti – tako se v nadaljevanki kot strela z jasnega znajdeta latentni gej in lezbijka, a snovalci serije njunih likov in morebitnih trenj z okolico, porojenih iz spolne usmerjenosti, ne razvijajo. Edini res zabavni in nekonvencionalni lik je Bert Cooper, eden od lastnikov oglaševalske agencije Sterling & Cooper, v čigar pisarno se vstopa samo sezut, ker je stari sivolasi gospod navdušenec nad japonsko kulturo in med delovnim časom najraje oblikuje bonsaj na pisalni mizi …
Zadnji, a v resnici najbolj očitni odgovor na vprašanje skrivnosti uspeha je vizualna privlačnost. Revival šestdesetih let v obliki brezhibno oblikovanih ženskih pričesk, snežno belih moških srajc, tapet po stenah hiš na mestnem obrobju in drznih tehničnih novosti, ki se z današnjega gledišča zdijo pomilovanja vredne, najbrž nikogar ne more pustiti hladnega. Resnici na ljubo so pristojni za vizualno podobo izvrstno opravili svoje delo in človek se zlahka vživi v vlogo rekviziterja, ki pohajkuje po bolšjih sejmih in starinarnicah, iščoč vse žlahtne stare vžigalnike, pisalne stroje, telefone, nakit …
Daniel Mendelsohn, ki se je za New York Review of Books podvrgel malone smrtonosnemu tretmaju in si ogledal vse štiri sezone Oglaševalcev, pa je oblikoval čisto novo – in ne tako zelo neverjetno – tezo, da med najgorečnejšimi gledalci serije prevladujejo rojeni v šestdesetih letih. Z drugimi besedami: po televiziji si ogledujejo svet svojih staršev. Se nad njim naslajajo, ga obsojajo in jim najbrž vsaj malo tudi odpuščajo. Nosečnica s cigareto v roki, v Oglaševalcih kar pogost pojav, je danes vsega zgražanja vredna; toda kdo lahko zagotovi, da ne bodo stvari, ki se danes zdijo neškodljive in življenjskega pomena, na primer uporaba mobitelov, čez petdeset let obveljale za samomor na obroke?
Pogledi, št. 8, 13. april 2011