Družba - Kultura in mediji

Orumeneli časopisni papir ne laže: pred približno stotimi leti je Slovenski narod v posebni rubriki poročal o tem, kateri tuji gostje so prenočili v ljubljanskih hotelih. Danes se to zdi smešno in kdo ve, morda se bodo tudi zanamci čez nekaj desetletij smejali, ko bodo klikali po elektronskih arhivih in se bodo vsako leto julija, ko izpraznjene univerzitetne predavalnice po Sloveniji zasedejo udeleženci raznih počitniških seminarjev, pred njimi odprli novinarski prispevki, v katerih je podrobno predstavljen malone vsak tujec, ki se je odločil učiti slovenščine.Čeprav Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik obstaja že od leta 1965, ko je takrat še Oddelek za slovanske jezike in književnosti organiziral prvi seminar slovenskega jezika, literature in kulture, na navdušence, ki se potrpežljivo učijo izgovora slovenskih besed in sladostrastno vzdihujejo nad dvojino, še danes gledamo kot na nekakšne prisrčne posebneže – če že ne kar čudake. Od leta 1965 je minilo skoraj pol stoletja, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik danes bedi nad impresivno, po dobesedno celem svetu razvejeno mrežo slovenskih lektoratov na tujih univerzah, a še vedno težko sprejmemo dejstvo, da se komu zdimo tako zanimivi, da si je pripravljen vzeti nekaj let in se našega jezika naučiti do stopnje, ki bi mu jo lahko zavidal celo marsikateri domorodec. Nenavaden odnos, ki v sebi skriva kompleksno dojemanje lastnega bistva in predvsem pripadnosti majhnemu narodu. Pomisleki glede smiselnosti financiranja lektoratov slovenskega jezika po svetu, ki smo jim bili priče preteklo jesen, se prav tako ne morejo roditi drugje kot v glavah ljudi, ki se ne morejo sprijazniti s tem, da majhnost ni pomanjkljivost in da prav v polju nematerialnega obstaja nešteto načinov, kako jo unovčiti.