Maja Weiss, scenaristka in režiserka
Vedeli smo, da bo žalostno, ampak da bo tako brezupno, pa ne.
Koliko posnetega gradiva vam je še ostalo, koliko ljudi se je odzvalo na vabilo na avdicijo, pa se niso videli na filmu?
Čisto vsi, ki so prišli na avdicijo, so v filmu. Pogovori pred kamero na avdicijah na zavodih za zaposlovanje po Sloveniji so trajali v povprečju štirideset minut, z nekaterimi sem se pogovarjala, poslušala njihove izpovedi tudi do sto minut. Za veliko izpovedi in misli nastopajočih mi je bilo žal, da jih nisem mogla uporabiti. Dolžina dokumentarca meseca je omejena na največ 55 minut in na televiziji je vedno velik problem prikazati celovečerni dokumentarec. Posnela sem tudi dolge in zanimive intervjuje z osmimi vodilnimi voditelji sindikatov, z Dragom Kosom, takrat še predsednikom protikorupcijske komisije, in z nekaterimi vodilnimi politiki, ministri. Tega materiala je za okrog dvajset ur.
Preden sem se lotila intervjujev, sem en mesec vsak dan preživela ob raziskovalnem delu na terenu po Sloveniji in se pogovarjala z direktorji zavodov za zaposlovanje, direktorji centrov za socialno delo in vodji področnih uradov Rdečega križa in Karitasa. Posnela sem pretresljivo obdarovanja dedka Mraza otrok iz revnih in socialno ogroženih družin, to me je najbolj prizadelo.
Lahko bi naredila vsaj še Kam je izginil delavski razred 2, če že ne 3! Takoj lahko naredim še en zanimiv dokumentarec meseca, če so ga na TV Slovenija pripravljeni pokazati!?
Ste za nastopajoče priredili kakšno interno projekcijo?
Ne, interne projekcije ni bilo. Z dokumentarcem smo imeli tehnične težave, zaradi »računalniškega hrošča« vse do projekcije v Portorožu, kjer si ga je v preglednem programu Festivala slovenskega filma ogledalo šest gledalcev. Pet dni po tej projekciji je bil dokumentarec prikazan na TVS in vsi, ki so nastopali v filmu, so bili pravočasno obveščeni. Večina nastopajočih se je po ogledu oglasila in bila zadovoljna s svojim nastopom v filmu in s filmom v celoti. Nekateri so samoiniciativno ponudili sodelovanje, če bi želela nadaljevati snemanje in posneti nadaljevanje njihove zgodbe. In nadaljevanja njihovih zgodb so žalostna, nekatera pa kar grozljiva.
Je bilo snemanje zaradi težkih zgodb nastopajočih tudi za vas, snovalce dokumentarca, psihično naporno?
Vsi trije (Peter Braatz, Mihaela Trupi) smo vedeli, da bo žalostno, ampak da bo tako brezupno, pa ne. Vsi skupaj z nastopajočimi pred kamero smo zaradi vseh afer, ki so se dogajale v času našega snemanja, od stečajev podjetij, nekaznovanih tajkunov, afere z bulmastifi ... vedeli, da živimo v državi, v kateri vladajo zakoni in pravila, ki niso za vse enaki. Da pa je naš sistem zaposlovanja in socialne pomoči tako birokratski, nečloveški, pa ne. Celo nekateri direktorji zavodov in strokovnjaki na področju socialnega dela so obupani nad sistemom. Tukaj bi bilo treba marsikaj spremeniti, ne pa samo uvajati sistem nadzorovanja različni komisij vse do evropskih. Krivice, ki so se zgodile našim brezposelnim intervjuvancem, ki so bili čez noč odpuščeni kot presežek delovne sile ali kot preveč kritični ljudje, so nas spravile v jezo in bes. Obstaja tudi vedno več humanitarnih organizacij – v Sloveniji jih je že več kot sto –, ki so vse potrebne, postaja pa to tudi donosen posel.
Ste kateremu izmed nastopajočih kako pomagali ali bi kaj takega za vas pomenilo prestopiti meje profesionalnosti – vprašanje je najbrž podobno tistemu, s katerim se soočajo poročevalci s kriznih žarišč, ki jih obtožujejo, da so pred njihovimi očmi umirali tisoči, oni pa so, namesto da bi jim pomagali, le neobčutljivo pritiskali na sprožilec fotoaparata ali škrebljali po novinarski beležnici ...?
Vsi, ki so nastopili pred mojo, našo kamero so ponosni, dostojanstveni, pridni in pošteni ljudje, ampak brez dela in brez zadostnih sredstev za preživetje. Nastopili so prostovoljno. Njihov nastop pred kamero smo simbolno honorirali. Nekateri so za to vedeli, ker so slišali v radijskem oglasu, ki je pozival brezposelne na avdicijo. Nekateri pa so zvedeli šele, ko so prišli na avdicijo na zavode za zaposlovanje, in so bili prijetno presenečeni, čeprav so bili pripravljeni nastopiti brezplačno. V pogodbi, ki so jo podpisali s producentsko hišo Bela film, je pisalo, da bo vsaka njihova minuta v filmu honorirana s 35 evri neto. Tako je tudi bilo. Trideset jih je že prejelo izplačilo, trije še niso vrnili pogodbe, zato niso prejeli izplačila, dveh anketirancev pa nam še ni uspelo najti.
Vsi, ki so prostovoljno nastopili v filmu, so to naredili, ker so želeli, da ta država, »Oni tam gor!«, kot so se izrazili, končno izvejo, kako v Sloveniji resnično živimo. Nekateri so prišli na avdicijo tudi zaradi mene, vedeli so, kdo sem. Videli so Angelo Vode ... In so mi zaupali.
Nobeden izmed nastopajočih v filmu ni od mene iskal nobene dodatne pomoči. Če lahko še kaj pomagam, sem nekajkrat tudi vprašala. »Ja, naredite film! Mi nimamo več kaj izgubiti! In se nimamo več kaj skrivati! Pokažite pravo Slovenijo!« Seveda, vsi upajo, da se bodo stvari spremenile na bolje, predvsem pa, da bodo našli službe.
Ko mi je že po filmu ena izmed intervjuvank povedala, da se še kar naprej zapleta v birokratski kontradiktorni sistem zaposlovanja, sem ji predlagala, naj o tem napiše in pošlje časopisom, lahko pa jo tudi jaz pridem posnet za Tednik. Druga gospa, ki se je pred snemanjem zelo bala, kaj bosta rekli njeni hčeri na njen nastop pred javnostjo, mi je v smehu sporočila, da sta rekli: »Mama, ti si faca!« Povedala mi je, da ji je marsikdo čestital za njen pogum. In da ljudje pravijo, da bi takih oddaj moralo biti na televiziji več, da bi se o tem moralo več govoriti, prikazovati, da ljudje vidijo, kako Slovenci resnično živimo. In ko bi tudi politiki morali gledati take oddaje vsak dan, potem bi nekaj morali ukreniti in spremeniti!
Je slovenski delavski razred drugačen od delavstva v zahodnih državah, kjer se do kapitalizma niso prebili s strmoglavljenjem komunizma in tranzicijo?
Delavstvo Slovenije in delavstvo držav vzhodne Evrope ima skupne korenine v totalitarizmu in je drugačno kot delavstvo zahodne Evrope, kjer so imeli večstrankarski sistem in parlamentarno demokracijo. Delavstvo zahodne Evrope je bolj svobodno, samozavestno, se bolj zaveda svojih pravic in ima močnejše in vplivnejše sindikate. Pri nas pa so bili tudi sindikati dolgo podaljšek oblasti in ljudje, ki so delali v njih, so morali biti tiho, če so hoteli obdržati svoje službe. Zdaj tudi naši sindikati s slovenskim delavstvom skupaj z vsemi državami EU protestirajo in zahtevajo delavske pravice v Bruslju. Kakšne pravice, kje so razlike in kje so skupni interesi, sta vzhodna in zahodna Evropa sploh kompatibilni v svojih zahtevah, bo evropska politika prisluhnila sindikatom, na to bi lahko odgovoril nov dokumentarec.
Kakšno rešitev za izboljšanje položaja delavskega razreda vidite – je to res revolucija, kakor poje Kovačič?
Veste, katero spoznanje me je najbolj šokiralo v obdobju raziskovanja in filmanja tega dokumentarca? To, da množica sto tisoč brezposelnih v Sloveniji nima svojega sindikata, nima nikogar, ki bi jo uradno zastopal, nima nič, ne obstaja! Najprej je treba ustanoviti sindikat brezposelnih! Financira naj ga država! Brezposelni naj postanejo enakovreden partner države!
Na nacionalni televiziji (pa tudi v drugih medijih) naj bo vsak teden vsaj ena oddaja, posvečena konkretnim problemom reševanja na zavodih za zaposlovanje z ljudmi, ki iščejo delo, ena oddaja naj bo posvečena problemom, ki jih imajo na centrih za socialno delo, s konkretnimi človeškimi zgodbami in reševanjem problemov socialne pomoči. Ena ura na teden naj bo namenjena kontaktni oddaji, kjer navadni državljani v studiu srečajo ministre, politike in se z njimi pogovorijo. Pogajanja med vodji sindikatov in politiki naj bodo javna, predvajana na TV. In potem smo pri sprejetju novega zakonu o RTV, a ta zakon to sploh omogoča?
Pogledi, 3. november 2010