Andreï Makine, srečanja s slovenskimi maturanti
V svetu podob in diktature politično korektnega
Lojzeta Kovačiča povezujemo s Švico, od koder je bil vržen nazaj v Slovenijo, Andrei Makine pa si je že davno prislužil nalepko »ruski pisatelj s francosko babico«. O tem, ali ga je z virusom francoskega jezika in kulture okužila njegova prava babica ali zgolj ženska, ki je znala francosko in ga je, fantiča, vzela v varstvo, nima smisla razpravljati, znan je končni razplet: Makine je na pragu tridesetih emigriral v Francijo in francoščino prevzel za jezik svojega književnega izražanja. Na vprašanje, ali ga je kdaj spreletela groza pred gromozansko mašinerijo, imenovano francoska kultura, ki vse tuje intelektualce vsrka in nato izpljune njegova prava babica ali zgolj ženska, ki je znala francosko in ga je, fantiča, vzela v varstvo, nima smisla razpravljati, znan je končni razplet: Makine je na pragu tridesetih emigriral v Francijo in francoščino prevzel za jezik svojega književnega izražanja. Na vprašanje, ali ga je kdaj spreletela groza pred gromozansko mašinerijo, imenovano francoska kultura, ki vse tuje intelektualce vsrka in nato izpljune pod nazivom »francosko pišoči pisatelj ruskega izvora« (ali romunskega – kot Ionesco, ali češkega – kot Kundera, ali …), se nasmeji in zmaje z glavo. Nato pove zgodbico: ko je francoskega pisatelja Alexandra Dumasa, za katerega danes kar pozabljamo, da je bil njegov oče sin sužnje in lastnika plantaže na ozemlju današnjega Haitija in potemtakem ni bil čisti Francoz, neki novinar vprašal, ali je res, da so njegovi predniki črnci, mu je Dumas odgovoril, da to vsekakor drži. »Črnec je bil moj ded, pa njegov oče in njegov oče, in če sežemo dovolj daleč nazaj, so moji predniki opice. Toda tam, kjer se moja rodbina začne, se vaša konča: z opico!« Razumete, pravi Makine, sploh ni pomembno, od kod si in kateri jezik govoriš, obstajajo samo dobro in slabo napisane knjige. »Če bi se preselil v Slovenijo, bi začel pisati knjige v slovenščini.« Ruščina nikoli ni bila jezik njegovega pisateljskega izražanja, v nasprotju z Milanom Kundero, ki je iz češčine preklopil na francoščino, ne povsem brez posledic za slog pisanja, je Makine prvi roman, La Fille du Héros de (Hči junaka iz Sovjetske zveze), napisal v francoščini in ga ponujal različnim založbam. Povsod so ga zavrnili in uspelo mu je šele z zvijačo: z izmišljenim prevajalcem v francoščino, ker mu niso verjeli, da je kot Rus in z močnim ruskim naglasom sposoben tako dobro pisati v
V Rusijo se vrača, a bolj poredko, od sorodnikov nima nikogar več živega, obiskuje le prijateljski krog, katerega člani pa so iz umetnikov in profesorjev zvečine postali (uspešni) poslovneži. V svoji nekdanji domovini se danes počuti bolj tujec kot v novi domovini Franciji, celo za Avstralijo, kamor ga pogosto zanese potovalna strast, pravi, da mu je bolj domača. Vendar pa odtujenosti, kaj šele strahot komunističnega režima, ne obeša na veliki zvon ali pretaplja v romane. To je pisanje, všečno zahodnemu bralcu, zamahne z roko. Namesto da bi bili usodi hvaležni za edinstveno izkušnjo življenja v primežu diktature, iz katere se jim je uspelo izviti, se pritožujejo in javkajo. Ne skriva, da mu Kunderova dela niso blizu in da nasploh ni preveč naklonjen pisateljem, ki so pobegnili iz vzhodnoevropskih držav, nato pa v svojih romanih jadikujejo nad okrutnostjo ideologije in teptanjem človekovih pravic.
Češkoslovaška ni bila nič v primerjavi s Sovjetsko zvezo, kjer smo imeli gulage, opozarja, tudi Jugoslavija je bila bolj odprta kot vse druge države vzhodnega bloka. Strinja pa se s trditvijo, da je tudi sam izkoristil zgodovinski trenutek in s svojim prvencem zajahal val zanimanja francoskih bralcev za sovjetski imperij, ki je prav takrat, na začetku devetdesetih, začel pokati po šivih. Francozi so si najbrž obetali, da jim bo njegova knjiga prinesla odgovor na ugibanja in uganke, povezane s skrivnostnim cesarstvom zla, ki se je razprostiralo onkraj Urala, pa so se ušteli. In še avtor sam take enigme hote razpihuje: v enem izmed intervjujev je v mojstrsko dvoumje zavil v izjavo, da mu svet sovjetskih obveščevalcev ni tuj. Ne, nič več ne bom povedal, pravi in se nasmehne, naj to ostane snov mojih romanov, sicer jih boste novinarji začeli pisati sami.
Stavek je slišati kot poklon in prijetna osvežitev po običajnejših ostrih ali poniževalnih tonih, kakršne so vajena prestrezati ušesa pišočih za medije. In v resnici Makine novinarjem izreka priznanje, ko pravi, da smo s pisatelji v istem čolnu, edini, ki smo sposobni izpeljati duhovno revolucijo. Ta da je potrebna, če želimo zajeziti razvoj dogodkov, ki teče v nadvse neprimerno smer: živimo v svetu podob (teza, ki jo je obdelal že v svoji drami Le Monde selon Gabriel, Svet v Gabrielovih očeh); večplastni mentalni procesi, ko so se prej sprožili, kadar je moški, denimo, ugledal lepo žensko, so se umaknili enoznačnejšim, kakršna je misel na to, da moramo klikniti polje na spletni strani. Takšno odzivanje je značilno za opice, pokažeš jim karton določene barve, pa pritisnejo na gumb, pravi Makine in graja zlasti oglaševalce, ki da so nas obsuli s podobami. Beseda ima dosti večjo moč, zatorej se ne smemo nehati boriti in moramo pisati, pravi pisatelj, osupel nad množicami slovenskih dijakov, ki so ga prišli poslušat in so s svojimi vprašanji pokazali, da so njegovo knjigo čisto zares prebrali. V Franciji mladi ne berejo več, pripomni Makine. Koliko, izvzemši obvezno branje, berejo mladi Slovenci, bi bilo brezpredmetno razglabljati, in pisatelj skoči v dobre stare čase, ki jih je preživel v sicer utesnjujoči, a po drugi strani duhovno prostrani Sovjetski zvezi: tam so ljudje brali, Solženicinove knjige so bile resda prepovedane, a so razmnožene na zasilnih strojih na skrivaj neutrudno krožile med ljudmi.
Na prav takšno preteklost ga je spomnil tudi postanek v Poitiersu v okviru turneje za promocijo njegove knjige Cette France qu'on oublie d'aimer (Francija, ki jo pozabljamo ljubiti, izšla je leta 2006). Zelo malo se je o njej pisalo po časopisih, pa se je kljub temu zbralo dvesto ljudi in v rokah so imeli fotokopirane izvode knjige, pripoveduje Makine. Popolna tišina je najhuje, kar se ti lahko zgodi, pripomni in nadaljuje, da danes nimamo več opravka s cenzuro v sovjetskem pomenu besede, temveč nas duši diktatura politično korektnega. Politično korektno je treba poročati tudi o vstajah v pariških predmestjih in o mladini, ki po getih zažiga avtomobile. Tam resda vlada revščina, a ne takšna, kakršno je Makine videl v Afriki, prebivalci pariških predmestij so le brezdelni, je neizprosen. Povedano ne pušča kaj prida dvomov, pa vendar je bolje izrecno povprašati: mar je na strani Sarkozyja? Najprej se izmika, da ga je zelo lahko steptati s kritikami, potem pa prizna, da je na začetku vanj polagal velike upe. »Sem kot nekakšen hudičev zagovornik, « pravi.
Pogledi, 5. maj 2010