Jack Lang, nekdanji francoski minister za kulturo
Šola je branik pred družbo divjakov
Dejstvo, da je priljubljen med francosko mladino, pa Jacku Langu (1939) ni kaj prida pomagalo med študenti oddelka medijske komunikacije v okviru mariborske Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Le kakšno trideseterico jih je profesorjem uspelo prepričati, da pridejo poslušat njegovo predavanje. Petek je, pa so se že porazgubili domov, se je na mojo začudeno pripombo, kako da jih ni prišlo več, v rahli zadregi opravičevala profesorica. A še tisti, ki so ob enih popoldne posedli stole v predavalnici Beta, so boljkone zdolgočaseno zrli predse in Langu, ki je prireditelje iz vodstva EPK sam poprosil, naj mu uredijo srečanje s študenti, zastavili komaj kakšno vprašanje. Med prvimi se je opogumila ruska študentka na študijski izmenjavi, ki jo je zanimalo, na podlagi česa se je francoska vlada odločila, da podpre Pussy Riot. Lang je razlago o oblikah protestov proti totalitarnim režimom, kar naj bi punkovska maša v moskovski katedrali februarja letos tudi bila, za boljše razumevanje primerjal s podobnim incidentom iz slovenske polpretekle zgodovine: škandalom s plakatom za dan mladosti, ki so ga leta 1987 oblikovali Irwini iz Neue Slowenische Kunst (NSK) in je provociral z nacistično ikonografijo. A študenti so ostali enako mrki in nezainteresirani, človek bi skorajda pomislil, da ne za Pussy Riot ne za NSK še niso slišali ...
Naj začnem z vašimi vtisi po predavanju, med katerim me je kar malce pretresla neodzivnost študentov, iz katere bi se dalo sklepati, da ne poznajo ne Pussy Riot ne NSK ...
Se vam res zdi, da zanje niso slišali?
Ne vem, morda so bili samo malo zadržani, kot s(m)o Slovenci pogosto ...
Ja, mislim, da so malo sramežljivi.
No, naj bo tako ali drugače, to sem hotela izrabiti kot izhodišče za primerjavo med generacijo mladih, ki odrašča danes in je očitno zelo apolitična, in vašo generacijo, ki se je kalila v dogodkih maja 1968. Bi si ju upali primerjati?
To je zelo težko. Mojo generacijo v Franciji včasih poveličujejo in glorificirajo, morda podobno kot disidente pri vas, nasploh v vseh nekdanjih komunističnih državah. Toda moram poudariti, da moji tovariši s srednje šole in s fakultete pred letom 1968 niso bili tako angažirani, tako razsvetljeni, tako obveščeni. Vsekakor je bila taka le peščica, kar je pravzaprav dovolj, zadošča nekaj posameznikov, ki zmorejo spremeniti svet. Zato se mi dejanje teh treh deklet (Pussy Riot, op. A. T.) zdi fantastično – čeprav ne maram svetoskrunstva; nestrinjanje s Putinovo vladavino so izrazile učinkoviteje kot vsa opozicijska gibanja. Podobno je bilo pri vas z Neue Slowenische Kunst, mar ne? V vsaki generaciji je nekaj posameznikov, ki izstopajo. Sam sem izstopal na področju kulture, pa tudi pri zavzemanju za državljanske pravice. Že pred letom 1968, leta 1962, sem ustanovil festival študentskega gledališča v Nancyju, ki je bil zelo popularen tudi med tukajšnjimi gledališkimi skupinami, že v tistih časih sem navezal stike z nemalo Slovenci, pa tudi prebivalci drugih držav vzhodnega bloka. Ta festival je bil avantgarden tako po gledališki kot po politični plati. Bilo nas je malo, a maloštevilni skupini organizatorjev je uspelo privabiti na tisoče gledalcev. Kar pa zadeva današnjo generacijo mladih, obstaja razlika, ki ni ne negativna ne pozitivna;‒kar se tiče kulturne ozaveščenosti, smo mi veliko več brali, hodili v kino, danes pa veliko mladih informacije dobiva z interneta.
Kot minister za kulturo ste si prizadevali, da bi kulturo demokratizirali, jo naredili dostopno vsem. Je ta bitka danes, v času interneta in vsesplošne dostopnosti malone vsega, dobljena?
Ne, nikakor. Internet je seveda čudovita pot do znanja, toda kultura, kakršno pojmujem jaz, ni samo dodajanje slik druge za drugo, naj bodo še tako lepe, k učenostim, naj bodo še tako vseobsegajoče. Kultura je zame način razmišljanja, preizpraševanja, zastavljanja vprašanj. Šola in učitelji so pri tem nepogrešljivi. Šola, gledališče, žive predstave – ki vzpostavijo dialog v sokratovskem, platonovskem smislu. Dialog, v katerem zaideš v protislovja, v dialektiko. Kultura, kakršno ponuja internet, pa ... hm, težko mi je govoriti o tem, ker ne pripadam mladi generaciji ...
Saj prav zato vas sprašujem o tem.
Mislim, da je internet čudovit. Lahko bi potegnili primerjavo med globalizacijo, kakršna se je zgodila v renesansi, in globalizacijo, kakršno poznamo danes. Tudi v renesansi je bila povezana s tehnološkim izumom: iznajdbo tiska s premičnimi črkami. Internet bi lahko primerjali s tiskom. Tudi tisk je pomenil revolucijo. In ker prej ni bilo mnogo natisnjenega, je prav tisk – poleg drugih dejavnikov – omogočil nacionalnim jezikom, da so se vzpostavili kot taki; tedaj sta se razvili italijanščina in francoščina, prej pa je v tiskani obliki obstajala samo latinščina. A tisk ni bil edini dejavnik, ki je sprožil renesanso, bili so še drugi pojavi. Zato se mi zdi, da danes od interneta pričakujemo preveč. Uredi lahko veliko, ne pa vsega.
Kako uravnovesiti univerzalno dostopnost vsega in zaščito avtorskih pravic?
Glede tega sem konservativen. Sem sicer zelo zagrizen socialist, a prav zato, ker sem do obisti socialist, sem bil edini član francoskih socialistov (PS), ki je glasoval za zakon Hadopi (okrajšava za Haute Autorité pour la diffusion des œuvres et la protection des droits sur internet, Urad za razširjanje del in zaščito avtorskih pravic na internetu; zakon je bil izglasovan leta 2009, op. A. T.). Nikoli nisem razumel, kako so se moji strankarski kolegi lahko tako uklonili političnemu oportunizmu in niso hoteli niti slišati o kakršni koli zakonski regulaciji interneta. Ni lahko najti ravnovesja med varovanjem avtorskih pravic in svobodo dostopa. Toda mislim, da je mogoče najti rešitev, je pa treba skrbno preudariti in se izogniti fanatizmu v katerokoli smer.
Vzemimo primer Južne Koreje: država, ki kar brsti od kreativnosti, tako na področju glasbe kot filma, je sprejela zakone, ki bi v Evropi obveljali za zelo stroge, regulirajo pa tako glasbo kot film. Korejci se zavedajo, da s tem spodbujajo kreativnost, da podpirajo umetnike – kajti to je zaklad! Človeški, pa tudi materialni zaklad. Dobro vem, kaj je politično korektno, toda pravi politik mora imeti pogum, da plava proti toku! Ravno tako je bilo pri zakonu o enotni ceni knjige: ko sem ga predlagal, je bilo tri četrt ljudi proti. Vzklikali so, da bo zakon bodisi povzročil dvig cene knjig bodisi končal nevemvečkaj. Vztrajal sem in plaval proti toku. Prepričan sem, da se ne smemo žrtvovati prihodnosti v imenu sedanjosti. Ne smemo žrtvovati prihodnosti ustvarjalnosti in kulture v imenu zadovoljevanja trenutnih potreb. To ni lahko, še zlasti ne zavoljo mladih. Je pa mogoče. Celo jaz, ki sem glasoval za zakon Hadopi, sem vse bolj priljubljen med mladimi. Mladi imajo radi odgovorne ljudi, ki so pogumni.
Res je, v Franciji ste sprejeli zakon o enotni ceni knjige in s tem rešili obstoj malih knjigarn, ki so jim po življenju stregle velike verige. Toda knjigarne so zdaj spet ogrožene zaradi digitalizacije knjig, ogrožata jih Google in Amazon ...
Gre za bitke, ki se nikoli ne končajo. V kulturi nobena bitka ni vnaprej dobljena. Pojavljajo se nove tehnologije, toda knjigo po mojem mnenju bolj kot Google in podobni ogroža kultura slik, prevlada vizualnega ogroža kulturo pisanja v celoti, tudi tisk. Vse to zahteva revolucijo v izobraževanju, pri mladih je treba prebuditi veselje do branja, šola mora vzbuditi veselje do učenja, do glasbe, do gledališča. Kulturi je v izobraževanju treba dati enako prostora kot učenju jezikov ali matematike.
Boste užaljeni, če vam rečem, da govorite precej podobno kot Luc Ferry (Langov naslednik na mestu ministra za izobraževanje leta 2002, sicer pa njegov politični nasprotnik s francoske desnice, op. A. T.)?
On govori bolje kot jaz! Veliko bolje!
No, mislila sem predvsem na njegovo poudarjanje učenja (»Dober profesor je mnogo pomembnejši od interneta«).
On je predvsem dober v kramljanju. Bil pa je katastrofalen minister za izobraževanje, uničil je vse, kar sem vzpostavil jaz. Bil je proti umetnosti in kulturi v šoli, sicer pa premore veliko retoričnih spretnosti. Res pa je, da tudi on zagovarja pomembnost vloge učitelja, in v tem z njim nekako soglašam – a v pomenu, da šola potrebuje učitelje, ki bodo bolje usposobljeni.
Biti učitelj danes je nekaj čisto drugega, kot je to pomenilo včasih. Učitelj mora danes zelo dobro poznati otroško dušo. Ni dovolj, da samo predava o učenosti, ta učenost mora prodreti v možgane, srca in duše otrok. In poti do tja niso enake, kot so bile včeraj. Učitelj prihodnosti mora poskrbeti za poučevanje, s katerim otroka vzgaja, a je tudi konkretno in natančno, imeti mora tudi odlično znanje otroške psihologije. Poklic učitelja je zelo težak, a hkrati izjemno pomemben.
Šola je naše upanje za prihodnosti, je branik pred družbo divjakov in merkantilizma. Šola je naša trdnjava! Zato jo moramo imeti radi, jo ohranjati in negovati, varovati, prenavljati, spreminjati, jo narediti bolj človeško in bolj otrokom prijazno. Otroci imajo šolo radi, v njej se lahko navdušijo za toliko stvari: glasbo, gledališče, tuje jezike, branje. Napisal sem knjigo o Lorenzu Veličastnem (iz družine Medičejcev) in menim, da bi si vzgoje, kakršne je bil deležen on, zaslužili vsi otroci. Vse otroke bi morali poučevati kot prince, tako kot Lorenza Veličastnega, ki se je učil latinščine, pa tudi glasbe, plesa, kiparjenja, toskanščine ... Zakaj pa ne, zakaj ne bi imeli vsi otroci takega izobraževanja?
Ker vzame preveč časa?
Koliko časa pa zapravimo v šolskih klopeh? Petnajst let? No, v petnajstih letih se pa človek že lahko česa nauči.
Eden od vaših dosežkov kot ministra za kulturo je bilo priznanje dejavnosti, kot sta fotografija in cirkus, za oblike umetnosti. Katere dejavnosti si še zaslužijo, da jih začnemo obravnavati kot umetnost?
Da, fotografija je bila velika umetnost, ki pa so jo v Franciji nekoliko pozabili. Ko sem leta 1981 prišel na ministrstvo za kulturo, sta bili v Parizu dve fotografski galeriji, zunaj Pariza pa nobene. V kleti ministrstva pa sem odkril Nadarjeve negative (Gaspard-Félix Tournachon, 1820–1910, z vzdevkom Nadar, je bil znani francoski karikaturist in fotograf, ki je portretiral mnoge slavne osebnosti svojega časa, op. A. T.), pozabljene in zaprašene. Kako se je to spremenilo! Danes je navdušenje nad fotografijo ponekod že malce pretirano, fotografije dosegajo vrtoglave cene, ljudje jih kupujejo kot naložbo.
Toda naj odgovorim na vaše vprašanje: menim, da se je tudi na internetu in v novih medijih rodilo nekaj zelo izvirnih stvaritev, ki so sad umetniške ustvarjalnosti. Podobno je pri glasbi in plastiki – vendar ne gre kar vsega povprek pomešati. Morda lahko specialisti to bolje določijo. Menim tudi, da je treba posvečati pozornosti habitatu – okolju, v katerem živimo, arhitekturi, urbanizmu, vsakdanjemu življenju. Ljudje si želijo strehe nad glavo, a tudi v bivalnem okolju hrepenijo po lepoti in skladnosti. Mislim, da temu v Franciji ne posvečamo dovolj pozornosti, so pa zato tem bolj izpopolnjeni na severu Evrope. Pa tudi v Sloveniji, se mi zdi – morda zato, ker morajo biti ljudje v državah z goratim reliefom bolj pretanjeni pri arhitekturnem načrtovanju. Menim tudi, da smo morda premalo pozorni na lepoto tehnologije: lepo je lahko letalo, raketa, ki združuje lepo obliko in tehnološke dosežke, gre za estetiko tehnologije, ki je bolj poudarjena kot pri čem drugem.
Kaj pa gledališče, vaš priljubljeni umetniški žanr – se vam zdi, da še vedno premore takšno mobilizacijsko moč kot pred desetletji? Včeraj (v četrtek, 22. novembra) ste si v ljubljanskem Mladinskem gledališču ogledali Klistirajmo Srčka! ...
Predstava mi je bila zelo všeč, izjemni igralci, čeprav nisem razumel niti besede, sem užival, veliko komičnosti. Všeč mi je bila tudi scena. Zelo mi je všeč gledališče iz vzhodnoevropskih držav.
Torej gledališče po vašem mnenju ni ogroženo?
Ne, nikakor. V Franciji imajo gledališke predstave ogromno gledalcev, tudi mladih, v Parizu si nikakor ni mogoče ogledati vseh predstav, ki nastanejo v enem letu. Nekatere so res manj kakovostne, pa vendar. Gledališče se razcveta tudi v Avignonu. Enako velja za klasično glasbo in sploh glasbo v vseh oblikah, ki se ji ni bati za obstanek. No, to velja za Francijo in Nemčijo, državi, ki ju bolj poznam. Za Italijo tega ne bi mogel z gotovostjo trditi. Menim tudi, da je v Sloveniji kultura globoko zakoreninjena, saj je njena zgodovina nerazdružljivo povezana s kulturo in ohranitvijo jezika, kar vključuje tudi književnost in gledališče. Poleg tega bi pripomnil, da so v državah s komunističnim režimom znali ohranjati knjižnice, gledališča, kinematografijo – moje izkušnje so take v vseh srednjeevropskih državah s komunistično dediščino. V Ljubljani sem si, denimo, ogledal stavbo Nuk, pa knjigarno v Konzorciju, in bil navdušen. Čuti se, da je Slovenija prežeta s kulturo.
Kaj pa kultura v času krize?
Zdaj je zanjo treba namenjati več kot kadar koli! Vsem, ki pravijo, da je treba varčevati, bi sporočil, da so kreteni! Poglejmo si primer iz zgodovine sveta: kdor misli, da se je beneška republika razcvetela samo zaradi trgovanja, se moti! Uspela je prav tako zavoljo umetnosti. Še en primer: med mesti, ki so bila razglašena za evropske prestolnice kulture v preteklosti, jih je nekaj, ki jih je kultura rešila, denimo Birmingham. In Lille, ki je bil prav tako mesto propadle tekstilne industrije. Morda se bo to zgodilo z Mariborom.
Ja, morda.
Če hočemo prebroditi krizo, moramo pustiti domišljiji prosto pot. Zdaj je čas za umetnike, pa ne le za umetnike, temveč tudi inženirje, raziskovalce, prosvetne delavce. Oni so tisti, ki bodo našli rešitev, ne pa računovodje! Kriza je čas, v katerem je treba ogromno, ne po kapljicah, temveč o-grom-no vlagati v kulturo, v izobraževanje, v raziskovanje! To je ključnega pomena. Ni druge poti.
Naj mi Slovenci oprostijo, saj ne govorim njim. Ne vem, kako je pri vas s financiranjem kulture, govorim na splošno. Le tako bomo lahko Evropi ponovno vdihnili dušo. Treba je ohraniti Evropo in našo mladino. Treba je ohraniti Evropo univerz, Evropo kulture, Evropo izmenjav, tako da bo vsak študent lahko šel za pol leta študirat nekam drugam, odkrivat drugo državo in njeno kulturo, podobno kot so študenti v srednjem veku in še bolj v renesansi hodili od mesta do mesta. Treba je ukrepati v tej smeri, ne pa dlakocepiti o banalnih političnih razprtijah. Ljudje, ki odtegujejo kulturi, so krivi dveh zločinov: prvič, ravnajo proti nacionalni zgodovini, drugič pa ogrožajo prihodnost.
Naj se Evropa brani pred ameriško kulturo?
Da, toda to ne sme biti samo defenziva. Sam sem se tega lotil s kvotami, na televiziji in na radiu, s čimer se spodbudi nacionalna produkcija filmov in avdiovizualnih vsebin. Kvote smo uveljavili za javne in zasebne televizije in uzakonjajo najmanj polovico francoskih in evropskih filmov in serij. Tako smo dosegli, da ameriška produkcija ni v prevladi, takšen ukrep pa je tudi ofenziven, saj spodbuja domačo ustvarjalnost, spodbuja nove avtorje. Tak ukrep ni samo naperjen proti ZDA, ki je ogromna. Nič ni narobe, če se otroci seznanjajo s kakovostno ameriško kinematografijo ali dobro književnostjo, pa tudi dobrimi serijami.
Omenili ste, da občudujete ameriškega predsednika Baracka Obamo. V katerih drugih politikih ste našli navdih?
Zelo mi je bil všeč Vaclav Havel, ki sem ga v dobi komunizma podpiral in mu pomagal tudi pozneje. Rad imam politike, ki imajo plemenito, privzdignjeno vizijo, ki so pogumni in se ne uklanjajo vetru. Všeč mi je bil tudi Léopold Senghor, pa François Mitterrand, ki ga imam še vedno zelo rad. Willy Brandt je bil krasen, pa Melina Mercouri, ki je bila sicer bolj igralka kot političarka. In Bill Clinton.
Ta čas pišete knjigo o Michelangelu, ki sicer ni bil politik ...
Da, pri pisanju knjige sodelujem z mladim sodelavcem, ki je umetnostni zgodovinar. On skrbi za dejstva, sam pa bom prispeval svoj pogled, saj je italijanska renesansa zgodovinsko obdobje, s katerim sem se veliko ukvarjal. Napisal sem tudi knjigo o Lorenzu Veličastnem in francoskem kralju Francu I., ki je bil zelo naklonjen umetnosti.
Delovali pa ste tudi kot posebni odposlanec za urejanje razmer v Somaliji in odpravo težav s piratstvom – ne digitalnim, temveč pravim ...
Da, pravzaprav živim tri življenja, ki se prepletajo, uresničil sem vse svoje sanje, oziroma jih še vedno uresničujem. V prvem se udejstvujem na državljanskem in političnem področju. Že kot zelo mlad, ko sem bil dijak, sem se bojeval proti kolonialnim vojnam in za svobodo. Potem sem odšel v politiko in bil minister, predvsem v Mitterrandovi vladi. Že v srednji šoli sem si želel postati profesor prava in postal sem univerzitetni profesor. Moje tretje življenje pa je na področju kulture, umetnosti in gledališča. Vsa tri življenja so prepletena: izobraževanje in pravo, državljansko angažiranje ter umetnost in kultura. Piratstva sem se lotil kot pravnik, ta naloga je že končana, bila je kratka, a zanimiva. Napisal sem poročilo in ga oddal OZN, Varnostni svet ga je soglasno sprejel, uveljavitev v praksi pa, kot pogosto, tudi tu malo zamuja. Predlagal sem namreč kakšnih dvajset praktičnih ukrepov, ki bi piratstvu naredili konec. Ta naloga mi je bila všeč, ker me privlačijo nemogoče zadolžitve.
Ste se zato (kot posebni odposlanec predsednika Nicolasa Sarkozyja) odpravili v Severno Korejo?
Ne, tja sem šel, ker je Francija ena redkih evropskih držav, ki še ni priznala Severne Koreje. Sarkozyju sem torej predlagal, da bi to uredili. Tam sem preživel nekaj dni, v Pjongjangu smo odprli urad za sodelovanje. Zdaj pa med drugim delam kot predsednik Inštituta za novejši spomin (Institut de la mémoire contemporaine), ki je doslej zbral rokopise številnih književnikov, predvsem francoskih, denimo Marguerite Duras, Rolanda Barthesa, Michela Foucaulta ipd. Prirejamo pa tudi različne dogodke in konec novembra bomo gostili Slovenca – Borisa Pahorja, ki bo nastopil skupaj s Stéphanom Hesselom. Ne razumite tega kot nesramnost, ampak oba skupaj imata skoraj dvesto let!
Pogledi, št. 22, 28. november 2012