Ogreti ozračje za deset stopinj in potem umreti
Obisk britanskega okoljevarstvenega pisca Georgea Monbiota, ki se je pred dobrim mesecem ob izidu slovenskega prevoda svoje knjige Vroče (Heat) mudil v Sloveniji, je zaznamovala anekdota o njegovem popotovanju iz Londona v Ljubljano. K nam je, v duhu zavzemanja za zniževanje toplogrednih izpustov, čemur se ni zavezal le v svojih prispevkih, ampak svoje napotke tudi živi, namreč prispel z vlakom. In čeravno so se pred okni vagona izmenjavale podobe čudovite pokrajine, spomini na pot niso bili samo lepi, ker so ga pogrizle stenice.
Prigoda zagrizenega okoljevarstvenika je ena tistih, ob katerih cinike, ki raje kot ekologom prisluhnejo predstavnikom »industrije zanikanja« (z Monbiotovimi besedami) in si kupijo še enega, še požrešnejšega terenca, posili glasen krohot. Toda še tako ciničnim bi zamrl nasmešek na obrazu, ko bi v roke vzeli Monbiotovo knjigo. Vroče ni skupek duhamornih navodil, kako razvrščati odpadke, ugašati električne naprave ali preživeti z jajci domačih kokoši, zaprtih v trendovski plastičen kurnik na balkonu mestnega bloka. Ni niti izpoved čudaškega in militantnega ekofanatika, ki živi v zemljanki kilometre daleč od civilizacije, temveč je – če ne drugega in če se res ne moremo otresti cinizma, vsaj zabavno čtivo. Pa čeprav je večina šal izpeljanih v slogu britanskega črnega humorja: med drugim tista s konca avtorjevega predgovora angleški izdaji iz leta 2007, ko pravi, da je njegov namen bralca prepričati, da se je vredno boriti proti podnebnim spremembam in da še ni prepozno, v nasprotnem primeru pa upa, da »spravi čim več ljudi v tako depresijo glede stanja našega planeta, da bi po cele dneve ležali v postelji. S tem bi zmanjšali svojo porabo fosilnih goriv«.
In razlogov za depresijo, kot jih niza v naslednjih poglavjih, ne manjka. Pri tem človekov pohlep po vse večjem udobju, neskončni mobilnosti in možnosti uživati vse vrste sadja in zelenjave ob vsakem času, primerja s faustovsko pogodbo s hudičem – kar daje knjigi skorajda romanesken zaplet. Začarani krog – zaradi segrevanja ozračja, ki ga povzroča človek s svojimi izpuhi, se tudi planet sam ali nekateri njegovi deli, denimo južnoameriški deževni pragozd, spreminja v vir ogljikovega dioksida – je mogoče pretrgati le z določeno mero žrtvovanja in odpovedovanja (kamor morebiti sodijo tudi ugrizi stenic ...). Naloga je še težja, kot se zdi, kajti podnebne spremembe, taljenje ledenikov in zviševanje temperatur bodo najbolj prizadele ljudi v revnejših predelih sveta, medtem ko so mnogi v zmernem pasu čisto zadovoljni z, denimo, milejšimi zimami. Povezava se zdi neverjetna, v resnici pa vsakič, ko prižgemo luč ali se odpeljemo po nakupih, obsodimo nekoga na smrt, nevede in nehote. Celo če se na pot odpravimo, da bi se sešli z najbližjimi: »kilometri ljubezni« Monbiot poimenuje tiste poti z vozili na fosilna goriva, ki nas vodijo k svojcem in prijateljem, a kljub plemenitim namenom niso nič manj pogubne za naše ozračje. »Zemljo bi lahko uničili zaradi ljubezni.«
Nič čudnega, da besede lobistov naftnih podjetij in ostalih velikih onesnaževalcev naletijo na živahno utripajoče uhlje grešnikov. Svet bodo uničili dobronamerni pripadniki srednjega razreda, ki sicer kupujejo biomeso in biozelenjavo, a se nočejo odpovedati poletom v tople kraje, ugotavlja Monbiot. Njegova skovanka »industrija zanikanja« ne bi mogla biti ustreznejša: mojstrski dosežki oblikovanja javnega mnenja in pretanjenega spin-doctorstva so financirani iz najdebelejših vreč z novci. Do tja so Monbiota namreč pripeljala poizvedovanja po sledeh izjav tistih znanstvenikov, ki so analize o segrevanju ozračja postavljali pod vprašaj in jih označevali za znanstveno sporne. Poglavje z naslovom Industrija zanikanja se bere kot izvrstna snov za triler, v katerem so v igri velikanske vsote denarja, idealist pa bi poskušal razkrinkati pohlepne akterje, neobčutljive za usodo našega planeta in njegovega prebivalstva. Njegovo vlogo bi lahko igral Arnold Schwarzenegger, ki se prav zdaj v resničnem življenju kot guverner Kalifornije spopada z lobisti iz drugih zveznih držav, ki hočejo odpraviti kalifornijske okoljske zakone. Še eno aktualno zgodbo je v številki, ki je izšla konec letošnjega poletja, objavil New Yorker. V obsežnem prispevku je prikazal metode zloglasnih bratov Koch – milijarderjev, ki imata v lasti levji delež naftne industrije v ZDA in si pereta ime z donacijami za muzeje in izobraževalne ustanove, v zameno pa seveda dobita poročila think-tankov in celo razstave, ki dvomijo o taljenju ledenikov, segrevanje ozračja pa predstavljajo kot del naravnega cikla našega planet. Brezplačna kosila namreč ne obstajajo.
Optimistično razpoloženje, v katerem se je Monbiot po lastnem zagotavljanju lotil pisanja te knjige (upanje, da le še ni vse izgubljeno, pa je najbrž še okrepilo rojstvo hčerke, ki je malce upočasnilo proces pisanja), je krivo, da se knjiga nekje na drugi polovici prevesi v analiziranje, kako bi se dalo na prvi pogled kritičen razvoj dogajanja preobrniti v manj katastrofalen scenarij. Odpovedovanje ni edina možna rešitev in vsem se le ne bi bilo treba odreči rečem, ki jih najraje počnejo in so okolju najbolj škodljive. Za začetek bi bilo treba izboljšati obstoječo infrastrukturo: naše hiše bi bile z manjšimi popravki manj energetsko požrešne in manj toplote bi izpuhtelo, pomagala bi uvedba učinkovitejšega javnega prevoza, avtor omenja tudi revolucionaren, a zelo smiseln sistem t. i. ledenih pokrovov – vsakdo bi dobil ogljično debetno kartico in dovoljen odmerek porabe. Smel bi ga izkoristi, kakor bi ga bila volja: »Lahko po cel dan gledate televizijo in to nadoknadite z menjavo hladilnika za super učinkovit model.«
Oblasti nikakor nočejo biti krive za to, da so se razblinile iluzije državljanov, iluzije, ki vključujejo vse, kar je za naše okolje pogubno. »Če bi se njihova in naša prizadevanja preveč razlikovala, bi izgubili volitve. Zato ne bodo res ukrepali, dokler jim ne pokažemo, da smo se sami spremenili,« se glasi resnica, kakor jo je povzel George Monbiot na platnicah knjige. Niti ne tako neprijetna. Za zdaj.
Pogledi, 20. oktober 2010