Andrej Kurkov, najbolj prevajani pisatelj iz Ukrajine
»Jaz sem avtor« in drugi prodajni prijemi
Zdaj se je situacija v Kijevu umirila, razburkano je vsepovsod drugod po državi, pravi pisatelj, ki kljub ruskemu poreklu podpira neodvisnost Ukrajine, zaradi svoje kritičnosti do Putina pa je izgubil ruski knjižni trg. In pridobil zahodnoevropskega. Slovenijo je, tokrat že drugič, obiskal kot gost mednarodnega srečanja PEN na Bledu pretekli konec tedna.
Upanje umre zadnje
Prepoznati se ga je dalo, čeprav ni nosil transparenta »Jaz sem avtor«. Bradati gospod srednjeevropskega videza z mešanico dobrodušnosti in melanholične vdanosti v usodo – nekako tako kot si bralec predstavlja cesarskega pingvina Mišo, sostanovalca pisca nekrologov Viktorja, glavnega junaka Piknika na ledu, edine Kurkovove v slovenščino prevedene knjige. In če je podobnost s pingvinom manjši odklon v imenu licencie poetice in večje zabavnosti, pa tisto s transparentom ni izmišljeno: Andrej Kurkov se je z napisom »Jaz sem avtor« in nekaj svojimi knjigami pod rokami sprehajal v devetdesetih, po glavni aveniji v Kijevu. To je bil le eden od bolj neposrednih prodajnih prijemov, ki jih je pisatelj ubral in pričajo o njegovi veliki iznajdljivosti in poslovni žilici, kakršna naj se za mojstra besede skorajda ne bi spodobila (sem sodijo še tiskanje na papirju iz Kazahstana, ki je bil cenejši; lastnoročno lepljenje oglasov za svoje knjige po avtobusih kijevskega mestnega prometa ipd.). Nekoliko pa iz pripovedovanj o njegovih pisateljskih začetkih – danes je najbolj prevajani avtor iz Ukrajine, njegova dela so na voljo v več kot tridesetih jezikih –, ki jih je najti na internetu in vsaj v nekaterih ozirih skorajda zvenijo kot sad pisateljske domišljije, vendar se po ustnem preverjanju izkažejo za resnična, vejeta duh neupogljivosti in vere vase, podoben tistim, ki sta J. K. Rowling velevala, da je Harryja Potterja tudi po nešteto zavrnitvah še kar naprej pošiljala v branje novim in novim založbam, dokler se je nekje le niso usmilili. Tako nekako je Kurkov v devetdesetih letih pošiljal fotokopije svojega Piknika na ledu (ki sicer ni knjiga za otroke, je pa razmeroma razvedrilna zgodba z elementi kriminalke) raznim tujim založbam, od koder je v najboljšem primeru prejemal samo odklonilne odgovore. Še danes se spominja vljudnosti v dopisu iz ene od britanskih izdajateljskih hiš, češ da »ga morajo z obžalovanjem obvestiti, da pri njih tiskajo samo resne knjige«. Potencial je v besedilu prepoznal šele švicarski založnik, in to leta 1999. Marca istega leta je knjiga izšla, junija je bila že uspešnica. Najprej na nemško govorečem področju, kot plaz so nato sledili prevodi v ostale večje jezike.
Postsovjetski vsakdan kot izvozni artikel
Piknik na ledu je zgodba, ki govori o mučnem vsakdanu v postkomunističnih, tranzicijskih državah: Viktor, falirani pisatelj, ki se predaja otožnosti, si v pomanjkanju prijateljev omisli cesarskega pingvina – dobi ga v živalskem vrtu, kjer razdajajo živali, ker si jih v pomanjkanju denarja ne morejo več privoščiti vzdrževati. V pripovedi se pojavljajo politiki in gospodarstveniki, združeni v mafijske hobotnice, in siromašni policist Sergej z judovsko zvenečim priimkom Fischbein – do njega je prišel tako, da je podkupil uradnika, ki mu je izdal ponarejen potni list, judovski priimek naj bi mu namreč odprl pot na Zahod, a si je glede emigracije potem premislil. Domislica je resnična in rojaki so jo včasih pogosto udejanjali, pripoveduje Kurkov. Druga možnost za selitev v Izrael je bila poroka z žensko judovskih korenin in iz tistih časov izvira šala, da »Judinja ni človek, ampak prevozno sredstvo«.
Nasploh se zdi, da je Kurkovovo pisanje polno popisov postsovjetskega vsakdana, ki se rojakom morda ne zdijo zelo zabavni, saj jih vse predobro poznajo, tujcem pa tem bolj. V tem Andrej Kurkov malce spominja na ruskega avtorja judovskega porekla, ki že dolgo živi in dela v Združenih državah, Garyja Shteyngarta. Kurkov prikimava, pozna Shteyngarta in njegov Absurdistan, sta celo dobra prijatelja in sta nedavno v okviru neke pisateljske turneje skupaj potovala na Japonsko. Ne strinja pa se z mislijo, da piše za izvoz, za zahodne trge. Avtorske pravice za enega njegovih resnejših romanov, še bolj obteženih z brezizhodnostjo postsovjetske realnosti, so najprej kupili v Bosni in Romuniji, ki sta bili tudi sami del vzhodnega bloka držav.
Prevajalski tekoči trak
Kot povsem izvozni artikel pa je, priznava, nastalo njegovo najnovejše delo Dnevnik z Majdana. Zamisel zanj mu je dal avstrijski založnik: ta si je izpod njegovih prstov zaželel knjige, ki bi razjasnila večkrat nejasno pojmovanje povprečnega zahodnjaka o Ukrajini, vzrokih za oranžno revolucijo in ukrajinski zgodovini. Kurkov že štiri desetletja piše dnevnik in odločil se je, da bo v imenu prosvetljevanja zahodnoevropskih bralcev svoje dnevniške zapiske obogatil s kulturno-političnimi opazkami. Torej gre za nekaj podobnega dnevnikom Jadrana Krta Sue Townsend, iz katerih se da izluščiti marsikaj o Angliji osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja? No, ne bo tako zabavno, skromno odvrne in doda, da je to delo neleposlovno, zaradi pisanja pa je preložil ustvarjanje novega romana. Vmes se je nad idejo o ukrajinskem dnevniku navdušil tudi francoski založnik in delo bo, v nemškem in francoskem prevodu, izšlo hkrati – konec maja letos. Zadnji dnevniški zapis nosi datum 23. april. »Ker je to moj rojstni dan,« pojasni Kurkov in nato razkrije še, da besedilo sproti pošilja nemškemu in francoskemu prevajalcu. »Delujemo skoraj kot nekakšen tekoči trak,« pravi.
Z japonščino na Kurilske otoke
Saj ne da prevajalce zares potrebuje, če bi se malo potrudil, bi najbrž lahko svoja dela kar sam prevedel v enajst jezikov. Njegova materinščina je ruščina, kot prve tuje govorice pa se je še v otroštvu, zavoljo predanega gojenja kaktusov, naučil latinščine, natančneje njene botanične različice. Naslednja je bila poljščina – ker se je v tem jeziku dalo dobiti marsikatero knjigo, ki ni bila prevedena ne v ukrajinščino ne v ruščino. Zanimiva je tudi zgodba o tem, kako se je naučil japonščine: ker se ni mogel vpisati na redni študij, je začel opravljati jezikovni tečaj na daljavo pod okriljem moskovskega inštituta za tuje jezike. Bil je eden od šestih slušateljev, ki je vztrajal do konca in dobil potrdilo o znanju japonščine – nekaj mu ga je ostalo do danes, vendar predvsem znanje pogovorne japonščine, pravi.
Po japonščini se je, da bi se kot prepričani pacifist izognil služenju vojaškega roka, lotil še ostalih jezikov. Pri šestindvajsetih letih pa ni več mogel odlašati, vojaščina je trkala na vrata in zaradi znanja japonščine so ga hoteli poslati na Kurilske otoke, kjer bi bil zadolžen za prestrezanje in tolmačenje japonskih radijskih signalov. Takšno opravilo bi resda zmogel tudi mirovnik, a Kurkova je zmotilo to, da bi mu bilo po kratki epizodi med obveščevalci za naslednjih petindvajset let prepovedano zapustiti državo. Posvetoval se je s svojo materjo, eno najboljših kirurginj v Kijevu, ki je delala v vojaški bolnišnici, in ta je izposlovala, da so sina nastavili za paznika v neki vojaški zapor. Ti so bili znani po tem, da so tjakaj med osebje strpali najmanj pismene kadre; Kurkov je med njimi seveda blestel, zato so mu z veseljem odstopili nalogo pisanja učbenikov za politična predavanja. Pretvarjal sem se, da teksti nastajajo v potu mojega obraza, v resnici pa sem prepisoval iz vseh mogočih virov, pripoveduje. Preostanek časa je posvetil pisanju zgodbic za otroke, recimo Pustolovščinam Goše, malega sesalnika (žal prav tako ni prevedeno v slovenščino).
Ukrajinci, Rusi in Tatari
Z malce zlobe bi si lahko predstavljali, da so prav tisti polpismeni uslužbenci vojaškega zapora, med katerimi je Kurkov pred četrt stoletja služil vojaški rok in jim predaval o državni ureditvi, zdaj v prvih bojnih vrstah proruskih protestnikov. Kurkov, čeprav tudi sam Rus, zanje ne premore dobre besede. Takšnih kot sem jaz, Ukrajincev ruske narodnosti, je v Ukrajini kakšnih deset do štirinajst milijonov, razlaga. Tistim, ki živijo v Kijevu in na zahodu države, v okolici Lvova, recimo, ne pade na pamet, da bi se izrekali za Putina in Rusijo. Položaj je nekoliko drugačen na zahodu, v okolici Donecka, kjer so celo že izvedli sumljiv referendum o morebitni samostojnosti. Regija slovi predvsem po rudnih bogastvih, vendar Kurkov opozarja, da še za tamkajšnje rudarje ne bi mogli reči, da so prorusko usmerjeni – rudarji se izgredov ne udeležujejo, ker se zavedajo, da morajo delati. Najbolj dejaven je lumpenproletarski sloj prebivalcev, ki je ponotranjil nekakšno sovjetsko mentaliteto, po kateri so vajeni biti pasivni in za to prejemati plačilo, pravi Kurkov. Pridružili da so se jim tudi militantneži, uvoženi iz Rusije. Prav zaradi ruskega vmešavanja v Ukrajino se boji nadaljnjih zapletanj, kot odziv na proruske militantneže bi se utegnili radikalizirati tudi Tatari, staroselci s Krima. Ti so muslimani in od tod ni več daleč do dagestanskega ali osetijskega scenarija, razmišlja Kurkov … Putinovo ravnanje v Ukrajini je v nedavnem intervjuju za nemški Die Presse primerjal celo z nemško zasedbo Sudetov leta 1938. Svoje mnenje o ruskem predsedniku je že mnogo prej, leta 2002, obelodanil v romanuPredsednikova poslednja ljubezen, ki je satirična zgodba, v kateri lik z imenom Vladimir Putin že kdovekaterič kandidira na predsedniških volitvah. V luči današnjega razvoja dogodkov kaj takega ne zveni več tako nemogoče, knjiga pa se je pred nedavnim znašla na indeksu prepovedanih knjig, ki da spodbujajo ekstremizem in ogrožajo rusko federacijo, zato se jih v Rusiji ne sme prodajati.
Pogledi, let. 5, št. 9, 14. maj 2014