Bruno Racine, ravnatelj Francoske nacionalne knjižnice
Digitalizirali bomo do nove tehnološke revolucije
Kakšni so vaši vtisi po ogledu slovenske Nacionalne in univerzitetne knjižnice, koliko zaostaja za Francosko nacionalno knjižnico (BnF), ki je začela digitalizirati med prvimi v Evropi?
Pokazali so mi digitalno knjižnico na spletu, spletno stran Nuka, ki se mi je zdela zelo prijetna in ki uporabnikom zelo jasno prikazuje, kaj vse je že digitalizirano – med njimi so namreč časopisi, zemljevidi, celo notne partiture in slike. Zanimivi so se mi zdeli tudi programi sodelovanja, predvsem glede vpogleda v zemljevide, spoznal pa sem tudi, da si Nuk prizadeva pritegniti občinstvo: pošiljajo jim obvestila po elektronski pošti (newsletter), imajo profil na Facebooku. Njihova strategija se mi zdi primerna.
Med pogovorom o digitalizaciji knjižničnega gradiva ste med drugim omenili, da so »človeški možgani formatirani za branje knjig v papirni obliki«. Kdaj in kako se bodo formatirali za digitalno branje?
Težko je predvideti, saj so možgani najskrivnostnejši del človeškega telesa. Toda specialisti za kognitivne znanosti že poskušajo izdelati modele branja besedila na papirju ali na zaslonu. Kajti tudi elektronska knjiga se bo razvila, in to v smer večmedijske predstavnosti. Očitno postaja, da se bosta knjiga na papirju, pa tudi podoba teksta, vse od oblikovanja strani do tipografije, morali prilagoditi, ker je tudi naše razmišljanje vse bližje digitalni obliki. To lahko preverimo na zelo preprost način: nekatere spletne strani dojemamo kot zmedene, na drugih so vsebine tako razvrščene, da se zdijo primerno strukturirane. Vsekakor je to področje, vredno znanstvenega raziskovanja, in bo imelo vpliv na izobraževanje in metode poučevanja. Zdi se mi, da je to poglaviten izziv: prihodnji rodovi bodo z lahkoto uporabljali digitalne nosilce, vendar ne smejo izgubiti sposobnosti, s katerimi se lahko pohvalijo ljudje dandanes – sposobnosti koncentracije.
Res je, tudi meni se zdi, da v dobi sodobnih tehnologij pada koncentracija in da se na posamezno opravilo ne moremo osredotočati dlje kot pet minut.
To je tveganje, ki ga prinaša digitalna kultura: hitrost, s katero pridobimo informacije, a jih ne moremo tako hitro absorbirati, včasih pa tudi niso točne – govorim o primeru Wikipedije. Naloga izobraževalnega sistema je ohraniti lastnosti človeškega uma, kot je koncentracija, tudi pri prihodnjih rodovih, saj na njih temelji vsaka prava kultura. Hiter dostop do informacij ni vedno najpomembnejši.
Omenili ste spletne strani, na katerih po uporabnikovem mnenju vlada zmeda, in tiste, ki se nam zdijo lepo urejene in prijazne za uporabo. Kaj se prilagaja: človeški možgani sodobnim tehnologijam ali je mogoče ravno nasprotno?
Gre za interakcijo. Podobno je pri knjigi, ki se je skozi zgodovino spreminjala, ustvarili smo orodja, s katerimi smo si olajšali branje ali iskanje odlomkov po vsebini. Raziskave kažejo, da smo se branju prilagodili empirično, kakšni procesi se dogajajo v človeških možganih, pa je tema velikih mednarodnih raziskovalnih središč, saj so v igri velikanske vsote denarja.
Veliko denarja pa se v digitalni dobi namenja tudi za hrambo digitaliziranih knjižničnih vsebin, približno toliko kot za digitalizacijo samo – ima to sploh kakšen smisel?
Dobro vprašanje. Ljudje po navadi mislijo, da hranjenje digitalnih podatkov ne stane nič. Toda obstaja več vrst hranjenja, in pri BnF govorimo o hrambi na dolgi rok, tako rekoč za vedno. V podjetjih se taki podatki hranijo za deset let, po tem obdobju se brez škode poslovijo od njih. V BnF pa smo vzpostavili sistem hrambe digitalnih podatkov, ki je bil precej drag. Toda ta sistem je zanesljiv in za zdaj nam ni uspelo najti nič cenejšega, kar bi zadostilo našemu pogoju, da morajo biti podatki dostopni na dolgi rok.
Kaj pomeni »na dolgi rok«?
Ni točne razlage, vsekakor pa, dokler se ne zgodi nova tehnološka revolucija in se bo pojavil kakšen nov nosilec, ki bo nadomestil digitalnega. Toda pri tem je pomembno, da izvirni nosilec ohranja svojo vrednost, zlasti če je ta papir. Ko digitaliziramo časopise, jih ne zavržemo, temveč jih shranimo. Odgovor na vaše vprašanje pa je bolj zapleten, kadar je izvirnik digitalni – govorim o zakonu, po katerem smo v Franciji od leta 2006 obvezani hraniti tudi spletne vsebine. Zato poskušamo narediti nekakšno selekcijo in izbrati najkakovostnejše, to pa vsekakor pomeni le majhen delež vse spletne produkcije.
Kako v vsej tej poplavi izbirate, kar je smiselno shraniti?
Na začetku smo prečesavali vse spletne strani s končnico .fr in shranjevali ključno – samo prve spletne strani, na primer. Potem smo začeli delati bolj tematsko usmerjene zbirke, denimo za čas predsedniških volitev vseh nacionalnih, regionalnih, lokalnih spletnih naslovov, posvečenih volitvam. Zdaj smo izdelali metodo, ki je mešanica obeh: površinsko zbiranje naslovnih strani je pomanjkljivo in od knjižničarjev zahteva sprotno nabiranje – skoraj v realnem času, bi rekel. Za tiste spletne strani, ki jih prepoznamo kot pomembnejše in zanimivejše, pa shranimo več. Nato je treba vse zbrano gradivo indeksirati, ne le naslovov, temveč tudi vsebino, to pa poraja nemalo težav. Toda vaše vprašanje je smiselno: se res splača vse shranjevati? Vmes so tudi stvari, ki se ponavljajo. A saj bi tudi zakonu o obveznem izvodu in njegovem hranjenju lahko očitali nesmiselnost, tudi med papirnatimi knjigami izide marsikaj … za kar niti po naključju ne bi hoteli odšteti denarja! Selekcija je torej nujna, ali je sito premalo ali preveč gosto, pa bodo povedali uporabniki.
So se človeški možgani in njihova sposobnost pomnjenja in predelovanja informacij v zadnjih desetletjih kaj bistveno spremenili – internet je neskončna zakladnica znanja in podatkov, ki je naposled na voljo vsem, toda ali sploh zmoremo absorbirati vse?
V zgodovini človeštva so se možgani resda razvili in napredovali, vendar se ljudje tega ne zavedamo, ker se je to zgodilo v dosti daljšem časovnem obdobju. Resnično menim, da je uporaba interneta nepogrešljiva sestavina izobraževalnih sistemov – uporabniki spleta se morajo namreč zavedati, da tam najdejo informacije, ki niso razvrščene po pomembnosti ali niso preverjene in nepreverljive, zato jih je treba obravnavati s pridržki. Podobno velja za spletne brskalnike: menim, da so ti še vedno precej primitivni. No, so učinkoviti pri iskanju velikih količin podatkov v kratkem času, v tem jih človeški možgani nikoli ne bodo dosegli, toda še vedno šepajo v primerjavi s človeškim umom pri razvrščanju informacij v smiselno zaporedje. To bo treba še izpopolniti. Danes že obstajajo specializirani brskalniki, v prihodnosti bodo morebiti razvili individualne – eden takih so v bistvu tudi človeški možgani in zato je človek kreativen, kaj takega je težko posnemati. Primer: na nekaterih spletnih straneh se vam že danes izpiše, kaj so drugi ljudje iskali pred vami. Ena ključnih lastnosti interneta je, da ustvarja kolektivno inteligenco in pri Googlu se tega zelo dobro zavedajo. Toda to ne zadošča, kajti treba je zadostiti tudi drugim kriterijem, je pa vsekakor nekaj, česar prej nismo poznali: virtualno omrežje, ki generira novo znanje prav s svojim obstojem. Podal bom še en primer mogoče smeri razvoja: BnF je podpisala pogodbo z Microsoftom, ki razvija svoj lastni brskalnik z imenom Bing, katerega odlika bo, da bo postregel s podatki iz BnF, ki so zavoljo svojega izvora zelo kakovostni. Zadetki s podatki BnF bodo med prvimi, in taka smer razvoja je morebiti eden izmed odgovorov na kritike, da je internet vir nezanesljivih informacij.
V pogovoru o digitalizaciji knjižničnega gradiva ste omenili nekaj dobrih praks, ki so se jih domislile skandinavske države, predvsem Norveška. Kaj je tako posebnega pri tem?
Prva je bila Norveška, morda pa jo bodo posnemale še preostale države evropskega severa, ki so premožne – tako kot Norveška zaradi nahajališč nafte v Severnem morju; imajo razmeroma malo prebivalcev, ki govorijo ne preveč razširjen jezik. V primerjavi z angleščino, francoščino ali španščino so tu glede avtorskih pravic v igri dosti manjši zneski. Na Norveškem je država odkupila avtorske pravice vseh sodobnih norveških književnih del in jih odstopila knjižnicam, te pa so jih v digitalni obliki dale na voljo bralcem, ki jih lahko prebirajo in naročajo iz domačega naslanjača – to je še posebno praktično, ker je Norveška tudi precej prostrana država. Sodelovanje so s pogodbo sklenili predstavniki države, knjižnic in založb. Toda kaj takega bi bilo za sodobno francosko ali nemško, kaj šele angleško knjižno produkcijo nemogoče, kajti ko je potencialnih bralcev na desetine milijonov, se cena avtorskih pravic seveda zviša. Lahko pa bi kaj takega izvedli v Sloveniji!
Ali se knjižničarji oziroma založniki včasih počutijo, da jih internet ogroža, in se bojijo, da jih bo doletela podobna usoda kot kolege v glasbenem cehu?
Internet omogoča izigravanje pravil glede avtorskih pravic na debelo. Tudi knjigo je mogoče skenirati, je pa res nekoliko bolj zapleteno in traja dlje časa. Toda pri knjigah se zastavljata dve vprašanji: ali lahko vzporedno obstajata papirna in digitalna produkcija knjig, in to obe z zadostnim dobičkom? In narobe: ali bo digitalna produkcija izrinila papirno? Bolj splošno pa se moramo vprašati, ali bo treba prilagoditi pravila o intelektualni lastnini tem novim okoliščinam. Tveganje, s katerim se soočamo, je iluzija absolutne brezplačnosti, ki ubija kreativnost, no, vsaj raznovrstnost kreativnosti. Ta čas v Franciji poteka razprava med predstavniki ministrstva za kulturo, založniki, avtorji in nacionalno knjižnico, s katero želijo ugotoviti, pod kakšnimi pogoji bi uporabnikom lahko dali na voljo književna dela, ki so razprodana (out-of-print) in ki jih založniki ne nameravajo dotisniti, ker jim ne bi prinesla dobička, so pa še vedno zavezana zakonom o avtorskih pravicah.
In kakšen bo po vašem mnenju izid te razprave?
Najverjetneje bomo poskusno določili vzorec del, ki bo štel kakšnih 100.000 naslovov, in opazovali, kakšen bo odziv uporabnikov. Tako bomo tudi določili ceno.
Toda ali ni pri digitalnih knjigah ta po navadi za 30 odstotkov nižja kot pri tiskanih?
Že že, toda ta dela so razprodana in po ekonomski logiki ponudbe in povpraševanja je cena zanje višja…
Bi bili razočarani, če bi vam založnik predlagal, da bi vaše knjige izšle samo v digitalni obliki?
Ne, to me sploh ne bi motilo, sploh za zadnjo Google et le nouveau monde (Google in novi svet) bi bila ta še posebno primeren nosilec. Za svoje romane pa … prvi je še na voljo v žepni izdaji, no, vsekakor bi bil vesel, če bi obstajali tudi v digitalni obliki! Strošek digitalizacije je kljub vsemu majhna investicija in je še vedno ceneje kot tiskanje, kjer je treba natisniti najmanj tisoč ali dva tisoč izvodov.
V Sloveniji pesniške zbirke izhajajo v nekaj sto izvodih …
Roman je v naši kulturi prevladujoč, poezija je zapostavljena. Z digitalizacijo se bo to popravilo, kajti založniki bodo lahko izdajali tudi to, ne da bi trepetali, da jim bo prineslo izgube, in poezija bo vnovič zaživela. Že danes ugledne znanstvene revije izhajajo predvsem v digitalni obliki.
V Googlu in novem svetu pišete, da je bilo Sveto pismo velika uspešnica, ki jo je omogočil Gutenbergov izum premičnega tiska; katera je uspešnica digitalne dobe?
Ni je še, nanjo še čakamo. Ne, to gotovo ni Harry Potter, kljub milijonom prodanih izvodov, ker so ti tiskani na papirju in je zgodba tudi tako napisana. Uspešnica digitalne dobe bo drugačna od papirnatih knjig, ker bo na drugačnem nosilcu.
Pogledi, 3. november 2010