Vsi so prihajali, le nje ni bilo
Snovalcem, in levji delež zaslug gre tu tistim, ki so izbrali nastopajoče, je uspelo posneti gledljiv, ganljiv, a ne pretirano – za čistokrvne Slovence – mazohističen dokumentarec. Navsezadnje Dolge počitnice le niso kar tako podnaslovljene s Tri zgodbe s srečnim koncem. Začetek spominja na Cinema Komunisto: kot bi s predvajanjem posnetkov štafete mladosti, reklamnih oglasov z zajčki s TV Ljubljana, prenosi iz republiške skupščine in množičnih zborovanj v evforičnih časih osamosvajanja pritisnil na gumb za čustva, za popotovanje v čase nedolžnosti, ko so še bile dovoljene sanje. Zvoki in podobe iz države, ki ne obstaja več. Smola, da so bili skupaj z njo izbrisani tudi nekateri ljudje. In da se je to zgodilo v Sloveniji, »moji deželi« – morda je že čas, da se sprijaznimo s tisto cinično šalo, ki pravi, da je bog, ker jo je ustvaril tako čudovito, za protiutež ustvaril še ljudi, ki jo poseljujejo (šala je sicer univerzalna in je vanjo mogoče vstaviti poljubno ime države). Uslužbenke, ki režejo osebne izkaznice pred zaprepadenimi očmi »južnjakov«, hišnik, ki otroka častnika JLA ozmerja z »okupatorko«, policisti, ki družino izbrisanih z nosečo žensko vred strpajo v avtomobil in jo odpeljejo na najbližjo mejo, kjer jih izvržejo; dvajset let po izbrisu pa študenti pridejo pred vrata notranjega ministrstva, borit se za svoje privilegije, ki da jim pripadajo bolj kot odškodnine izbrisanim – naroda s takimi posamezniki si človek res ne bi želel spoznati, kaj šele priti v njihovo deželo na počitnice.
Toda režiser in njegovi sodelavci so mojstri svoje obrti in film je preplet treh neverjetno filmskih zgodb treh posameznikov, ki s(m)o jih izbrisali, oni pa Slovenije (in Slovencev) vsemu navkljub niso zavrgli, še več, dvajset let po tistem usodnem februarju 1992 so še vedno tu, med nami, in o svojih pripetljajih v kamero pripovedujejo z nemalo humorja in optimizma. Po zgodbi prvega, danes 35-letnega Aleksandra Jovanovića, je film dobil naslov: julija 1991 je mama Aleksandra odpeljala na počitnice v Srbijo, češ naj se igra v družbi sorodnikov, da se razmere v Sloveniji medtem malo umirijo. Namesto da bi septembra sedel v šolske klopi, so se počitnice malo zavlekle – pravzaprav je šele septembra leta 2011, torej čez dvajset let, v rokah spet držal slovenske dokumente. Vmes pa se je zgodilo marsikaj ... V Slovenijo se je sicer vrnil že po štirih letih, spraševal se je, kako se bo počutil ob vrnitvi, a so se mu že na avtobusu razblinili vsi dvomi (in tu pridejo na svoj račun vsi slovenski domoljubi!) – bil je urejen in čist, z zavesicami, tako da se mu je zdelo, kot da je napol že v Sloveniji. Vožnja čez Madžarsko je bila dolga, a so se približevali slovenski meji in ko »je jutro vstajalo, sem vedel, da sem doma«. Seveda pa brez potrebnih papirjev v Sloveniji ni mogel ostati; odšel je živet v Srbijo in tam doživel tudi bombardiranje Nata. Ko je marca 1999 iz beograjskega naselja Žarkovo nejeverno poslušal »globoke base« Natovih letal, ni verjel, da bodo res odvrgli bombe. Situacija se mu je zdela tako nerealna kot vsi preobrati v njegovem življenju dotlej. Potem pa je padel prvi tomahawk ...
Aleksandar Jovanović je bil sprejet na prestižno glasbeno akademijo Berklee College v Bostonu, a se zaradi zapletov z državljanstvom tja ni mogel vpisati. Kljub temu se še danes preživlja z glasbo, preko glasbe je spoznal tudi svoje dekle, Britanko škotskih in irskih korenin, ki jo je v družbi snemalne ekipe dokumentarca popeljal na blejski otok. Pravzaprav je to še eden od absurdnih zasukov, primerljiv s stavki v slogu »Oprostite, vi ne obstajate«, ki so jih izbrisani drug za drugim poslušali iz ust uslužbenk na matičnih uradih. Prizor ne bi mogel biti bolj ciničen, izbrisani, tujec v lastni državi, tujki razkazuje Bled, kinč nebeški. Bolj groteskno bi bilo le še, če bi jo v slovenski narodni noši in s harmoniko pod ramo gnal na Triglav ...
Absurdov – zaradi katerih je film tragikomičen in zato tem bolj gledljiv – ni ne konca ne kraja. Katarina Stojanović, danes poročena Keček, je bila pet let izbrisana, o izbrisanih pa celo poročala kot novinarka. Hčerka oficirja JLA je bila, ko se je po koncu vojne vrnila v njihovo mariborsko stanovanje po stvari, ki so jih tam pustili, ozmerjana z okupatorko. Sploh nisem vedela, za kaj gre, razlaga pred kamero in se spominja, kako je prve tri mesece kot izbrisana preživela v kleti študentskega naselja v ljubljanski Rožni dolini. Tam zraven so bivali afriški študenti in pri njih sem se smela umivati, pripoveduje. Ves čas me je skrbelo, da bo kdo zavohal, da smrdim po plesni iz kleti, smeje se doda.
Malce manj smešna je zgodba Nisvete Lovec, Bosanke, poročene s Slovencem, ki se je zavestno odločila, da ne bo zaprosila za slovensko državljanstvo, temveč v Sloveniji živela kot tujka. Potem pa se je znašla v ionescovski situaciji, iz oči v oči z uslužbenko na matičnem uradu, ki ji je poskušala pojasniti, da ne obstaja. Pa kako ne obstajam, je nejeverno spraševala Nisveta Lovec. Zadeve so se zapletle, ko je kot izbrisana leta 1999 rodila hčer, ki je, danes 12-letna, v kamero povedala, da »prvi dve leti svojega življenja sploh ni obstajala«. Z dojenčkom v vozičku si Nisveta Lovec ni upala prav daleč na sprehod, da ne bi kje naletela na policista, ki bi od nje zahteval, naj se legitimira. Sploh pa si ni drznila zapuščati države, zato tudi ni mogla k umirajoči materi v Bosno. Vsi prihajajo, samo tebe ni, ji je poočitala mama v telefonskem pogovoru. Ni ji mogla razložiti, zakaj ne upa k njej. »Ne, sem rekla, da ne bom jokala. Ne bom več jokala,« reče Nisveta pred kamero in si otre solzo, takoj zatem pa spet nadene veder izraz.
V dokumentarcu nastopajo tudi »čistokrvni« Slovenci, od onih, ki so kmalu po izbrisu začeli opozarjali na krivico, ki se je zgodila nekaterim, do tistih, predvsem politikov in državnih uradnikov, ki bi jih po pravici lahko razglasili za krivce. Nastopi tudi nekdanja ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal, ki si je prizadevala za popravo krivic (a ji, kot sledi iz novele zakona o izbrisanih, to očitno ni najbolje uspelo, saj ta prizadetim omogoča le ureditev nezakonito odvzetega pravnega statusa oz. pridobitev dovoljenja za bivanje od izbrisa naprej, pa še to v dolgotrajnih upravnih postopkih). Prav tako je prizor, posnet v pisarni nekdanje ministrice, ki osebno sprejme Aleksandra Jovanovića, eden manj uspelih v dokumentarcu. Mnogo bolj toplo človeški je nastop dr. Aleksandra Dopliharja iz ambulante za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, ki je z izbrisanimi imel nemalo opravka in o njihovih žalostnih usodah ve povedati marsikaj, med drugim to, da jih je 117 naredilo samomor. »Med drugo svetovno vojno sem bil z družino izgnan v Srbijo, lepo so nas sprejeli. Izbrisa se kot Slovenec sramujem,« pravi gospod v beli halji, ki se po svoji ordinaciji giblje z berglo.
Dolge počitnice so film, ki bi si ga morali ogledati Slovenci, in samo Slovenci. Ne zato, da bi se njihov sram poglobil, temveč zato, ker je še vedno bolje, da si ga ogledujemo sami, kot da nam ogledalo kažejo drugi …