Več kot čebele
Nič nenavadnega, kajti dokumentarni film, ki je brez dvoma eden najizčrpnejših prikazov življenja v panju in dogajanja okrog njega, čebele obravnava kot simptom. Te medonosne žuželke so že od pradavnine tesno vtkane v marsikatero civilizacijo (brez pretiravanja bi lahko zapisali, da so danes že dodobra udomačene), tudi Slovenija ima dolgo tradicijo čebelarstva, odnos ljudi do čebel pa je malone antropološka kategorija. Kot je mogoče razumeti iz dokumentarca, se ločnica med človekovim dojemanjem čebel riše nekako tako kot meje med kontinenti: če v Švici, režiserjevi domovini, čebelar joka, ko mora zaradi bolezni usmrtiti svoje čebelje družine z žveplom in panje nato zažgati, se ameriški podjetnik John Miller, ki panje s čebelami vozi po Združenih državah, ne pomišlja razkriti kot pohlepni kapitalist, ki vse podreja enemu cilju – čim večjemu zaslužku. Četudi to pomeni, da čedalje višji delež čebel ne preživi napornih transportov po ZDA, oslabljenim žuželkam pa po prihodu na cilj najprej postrežejo s sladkano vodo, obogateno z izdatnimi količinami antibiotikov.
Čebele umirajo, to je dejstvo (kot je nadvse pomenljiv podatek, da se v slovenščini ne reče, da čebela »pogine«, temveč »umre«). Kljub vsemu pa je najbrž pretiran stavek, ki ga pripisujejo Einsteinu in se glasi, da bo štiri leta po smrti zadnje čebele izumrlo tudi človeštvo. Tudi režiser dokumentarca ga navaja s pridržkom, saj ga film postavlja na laž – tako v Severno Ameriko kot v Avstralijo so čebele zanesli šele priseljenci, tamkajšnje rastline so se glede oploditve pred tem znašle po svoje (predvsem jim je bil v pomoč veter). Kaj pa se zgodi, kadar čebele izginejo z območja, kjer so prej bile in kjer so prej opraševale, nam režiser prikaže na primeru ene od kitajskih provinc. Tam sadna drevesa oprašujejo na roko. »Potovanje v prihodnost« je zlovešča besedna zveza, s katero režiser pospremi bizarne prizore Kitajcev, ki s čopiči v rokah plezajo po drevesih … Vendar pesimistične tone in barve – ta del filma je bil kot nalašč posnet pod oblačnim azijskim nebom – kmalu razvedrijo kadri iz sončne Arizone. Tam se kamera posveti še enemu Američanu z bolj evropskim odnosom do čebel: Fred Terry se je specializiral za divje čebele oziroma t. i. čebele ubijalke (včasih imenovane tudi »afriške«, čeprav so v resnici bolj »afrikanizirane«). Odkar se ukvarja z njimi, mora sicer nositi kombinezon in ostalo zaščitno opremo, nima pa več skrbi zaradi njihove preobčutljivosti in ranljivosti. Če bi igral na srečo, bi gotovo stavil na te čebele, tako trdožive in odporne so, pravi Terry.
Optimistični ton je, vsaj na začetku, prevladoval tudi na pogovoru z gostoma po projekciji filma. Ekolog in raziskovalec Anton Komat je zatrdil, da čebele ne bodo izumrle, Aleša Kandus, direktorica Medexa, pa, da je slovenski med podvržen najstrožjim standardom glede vsebnosti antibiotikov (ki so pri nas seveda prepovedani) in drugih nedovoljenih snovi. In da pri nas čebelarji še zdaleč niso tako brezsrčni kot v ZDA. V tem ji je pritrdil tudi Franc Šivic, povezovalec pogovora in tudi sam čebelar: ni mogoče ravno reči, da ga njegove čebele poznajo, prav gotovo pa on pozna njih. Potem se je razprava počasi premaknila k neizogibnim temam, kot so gensko spremenjene rastline, pogoltnost multinacionalk, ki proizvajajo semena, in farmacevtskih družb, ki proizvajajo pesticide in insekticide – pa za boljšo prodajo, če je verjeti Komatovim navedbam, včasih najprej kar sami poskrbijo za večjo razširjenost živalske ali rastlinske nadloge med posevki. Ali podkupijo kakšnega znanstvenika, ki potem izdela analizo o popolni neškodljivosti določenega strupa. Sredstva za zatiranje mrčesa, katerih proizvajalci obljubljajo, da delujejo na živčni sistem, denimo pri mravljah, ki se jim potem zmede orientacijski oz. komunikacijski sistem, podobno delujejo na ljudi, je opozoril Komat. In od takšnih izjav, ki morda niso docela preverjene, nekaj zoprne resnice pa že je v njih, ni bilo več daleč do obupanega vprašanja iz občinstva, s katerim se je ta zapis začel. Kaj storiti? Najkrajši odgovor bi bil: samooskrba. Vsi trije so se strinjali, da ima Slovenija mnogo prenizek odstotek samooskrbe, da smo Slovenci potrošništvo žal zamenjali z demokracijo (ali obratno) in da bomo, če bomo jedli lokalno hrano namesto tiste, ki je pripeljana od daleč in naprodaj po hipermarketih, tudi bolj zdravi. Bolj zdrava pa bo tudi Slovenija, kajti države z manj samooskrbe so po pravilu bolj ranljive. Precej daleč od čebel in čebelarstva je zašel pogovor, a saj tudi film, ki bo v Kinodvoru na sporedu do konca septembra, ni govoril (samo) o čebelah.
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013