Retrospektiva: Mladi in drzni
Po mladih in drznih – stari in neustrašni?
Etimologija nam razkrije, da angleški izraz teen-ager izvira iz dvajsetih let 20. stoletja, beseda najstnik je še mlajša. Najstništvo kot življenjsko obdobje se je najbrž afirmiralo tudi s pomočjo potrošništva, ki je v odraščajočih, ne več otrocih in še ne odraslih, hvaležno odkrilo nove odjemalce za celo vrsto novih produktov, od kozmetičnih pripravkov za nego aknaste kože do oblačil, s katerimi so se želeli razlikovati od svojih staršev.
V književnosti in filmu je najstništvo našlo odvzen skorajda hkrati, nekako po drugi svetovni vojni. Salingerjev Varuh v rži je že dolgo kultni roman, leta 1951, ko je izšel, pa je uspeh dolgoval tudi še nikoli zares obdelani temi. Glavni junak Holden, ki ga izključijo iz ugledne zasebne šole in se tik pred božičnimi prazniki potika po newyorških ulicah, kjer se – prosto po Douglasu Adamsu – sprašuje o bistvu vesolja, življenja in sploh vsega, ima nemalo skupnega z Jimom Starkom, prav tako kultnim Upornikom brez razloga. Film je kinematografsko premiero doživel leta 1955; glavni igralec James Dean je ni dočakal, ker je malo prej umrl v prometni nesreči in se tako zavihtel med nesmrtne ikone mladostniškega uporništva. Sprva so ga nameravali posneti v črno-beli tehniki, vendar so producenti pravočasno spoznali njegov tržni potencial, zato ga danes lahko gledamo v barvah. Skoraj šestdeset let po nastanku nikakor ni eden tistih kinematografskih izdelkov, ob katerih bi se nam kotički ustnic kar sami od sebe vihali zaradi patetičnega igranja ali nerodno posnetih kadrov. Ravno nasprotno, Upornik brez razloga je tudi leta 2013 sveža filmska pripoved o mučnem obdobju odraščanja, zaznamovanega z iskanjem lastnega jaza, svojega mesta v družini in družbi, predvsem pa o iskanju ljubezni – staršev in vrstnikov. Od koder včasih poti, če se samoiskanje nerodno zasuče, vodijo tudi na policijsko postajo, na oddelek za mladoletne prestopnike – kjer se začne Upornik brez razloga. Tam se znajdejo sedemnajstletni Jim Stark (zaradi opotekanja v vinjenosti), njegova vrstnica Judy (zaradi potikanja kar tako) in dve leti mlajši John z vzdevkom Plato (po grškem filozofu). Nezanemarljivega pomena je, da so vsi iz na pogled solidnih, premožnih družin – Jima pridejo na policijo iskat oče (s cigaro) ter mama in babica, obe v krznenih ogrinjalih in ovešeni z dragulji; po Johna pride črnska varuška – njegova starša si skrb zanj razlagata pretežno kot pošiljanje gotovinskih nakaznic. Upornik brez razloga je namreč opozarjal na moralni propad mladine srednjega razreda, sporočilo filma pa bi se kaj lahko glasilo, da se mladoletni prestopnik lahko zgodi v vsaki družini. O »takih rečeh, o katerih samo slišiš in ti na kraj pameti ne pade, da bi se utegnile pripetiti tebi«, stoka tudi Jimova mama, ko se v policijskem avtu pelje na prizorišče končnega razpleta.
Nekako v istem času, leta 1953, se je rodila še ena ikona mladostniške neugnanosti: nepozabni Marlon Brando v usnjeni jakni z zadrgami, čepico s ščitkom na glavi in nogo, obuto v kavbojski škorenj, postavljeno na pedal za vžig težkega motorja (cigarete, malomarno viseče iz ust, dandanes najbrž ni politično korektno omenjati). Tak je bil ovekovečen v filmu Divjak, zaradi katerega se je v ZDA nemudoma povišala prodaja vseh naštetih artiklov, ameriške moralne avtoritete, že tako in tako razrvane zaradi infiltracije komunistov v hollywoodsko produkcijo (petdeseta so bila čas mccarthyjevskega lova na čarovnice), pa so svarile, da utegne film imeti kvaren vpliv na ameriško mladino. In čeprav se na začetku pojavi napis, da je film posnet po resničnih dogodkih in v poduk ter izogib podobnim iztirjanjem, se filmska pripoved ne postavlja na stran prebivalcev kalifornijskega mesteca, ki so bili žrtve divjanja motociklistične tolpe, temveč se za spoznanje bolj dobrika glavnemu junaku, do katerega je milostna in velikodušna tudi na koncu. Toda čeprav Marlon Brando v vlogi vodja tolpe Johnnyja jasno in glasno pove, da »njemu nihče ne bo govoril, kaj mora storiti«, in njegovi tovariši priletnemu točaju na precej posmehljiv način dajo vedeti, kaj si mislijo o starih, kot je on (nepozaben prizor, ko se mu rogajo z vprašanji, kaj si misli o novotariji televiziji in novih zvrsteh glasbe), Divjak ni toliko film o medgeneracijskih trenjih in upiranju odraslim, temveč je preprosto film o upiranju vsemu in vsakomur, torej družbi in družbenemu redu nasploh.
Izražanje vsakršnega nestrinjanja z družbenim redom pa je na drugi strani železne zavese hitro privedlo na spolzka tla, da ne zapišemo kar na območje živega peska, ki je takšnega režiserja pogoltnil za nedoločeno število let, njegove filme pa strpal v bunker. Takšno usodo sta doživeli Marjetice Vêre Chtylove, ki sta bili nemudoma prepovedani. Skopi povzetek vsebine – zgodba o dveh dekletih po imenu Marija, ki se sporazumeta, da je svet pokvarjen in da se bosta tudi sami poslej požvižgali na pravila in delali samo slabo – namiguje, da gre za nekakšno češko različico Thelme in Louise. Domneva se izkaže za pravilno le pogojno: v filmu je resda nekaj feminističnih fint, denimo stari slinasti bogatuni s pedofilskimi nagnjenji, iz katerih Mariji občasno molzeta denar, pa Marijino vztrajno posmehovanje neuslišanemu zaljubljencu in prizor, v katerem se ena od njiju s škarjami loti vseh falusoidnih živil – klobase, kifeljca, banane, ki jih vse sladostrastno nareže na kolesca. Sicer pa v Marjeticah ni kakšne zaresne linearne zgodbe, gre bolj za filmsko alegorijo, polno op-arta, paradžanovske estetike in hraniteljske kostumografije, z vmesnimi napisi, ki – kot v nemem filmu – usmerjajo gledalca in ga napeljejo k razmišljanju, da gleda ufilmljenje mladostniškega samoiskanja in uporništva pred fresko kolektivizma. Marjetice so eden ključnih filmov t. i. češkega novega vala (nová vlna), katerega vidnejša predstavnika sta bila tudi Miloš Forman in Jiři Menzel.
Pet let prej kot Marjetice so v Viba filmu posneli Nočni izlet. Ima prepoznavno pedagoško noto in svareče dviga prst; v bistvu je filmska različica Gimnazijke Antona Ingoliča – plastičen prikaz, kaj se lahko zgodi, če starši svojim otrokom odstopijo domovanje za »hausbal«. Kljub temu je film po scenariju in v režiji Mirka Groblerja še danes gledljiv in svež vsaj toliko kot približno desetletje starejša Vesna ali Ne čakaj na maj, katerih priljubljenosti pa Nočnemu izletu najbrž ni uspelo pridobiti zaradi bolj temačne zgodbe. Dragocen je zaradi odličnega prikaza duha časa in generacijskega prepada med brezskrbno mladino, ki pleše čačača (v Festivalni dvorani) in nasploh živi »od noči do jutra«. S tem je čisto nasprotje svojih staršev, ki so se še bojevali po hostah in nato gradili domovino, v letih po osvoboditvi pa so si pritrgovali od ust za nakup »fička na obroke«. Vse našteto očita gospod Oblak svoji hčerki Veri, dvajsetletnici, ki se odpravlja plesat s fantom Markom – tudi ta je v njegovih očeh pridanič, len in razvajen. A Marku ni lahko, saj se njegova starša ločujeta, oče je zapustil mater, ki »mu je bila osemnajst let dobra, da je stala za šporhetom«, zdaj pa si je omislil mlajšo družico, ki je »primernejša spremljevalka za bankete«. Tako kot v času nastanka je še danes črno na belem, da so Markovi starši pripadali t. i. rdeči buržoaziji. Enako velja za odtujena očeta in mater Tatjane, brucke germanistike, ki na isti večer s plesa v Festivalni dvorani k sebi povabi veselo druščino. Mladina razposajeno taca po perzijskih preprogah v razkošni meščanski vili (bržčas nacionalizirani), se naliva z uvoženimi žganjicami in vrti džezovske plošče na gramofonu »Made in Germany«. Tega je Tatjani kupil oče, ki je, iz povedanega sodeč, direktor socialističnega gradbenega velikana, veliko potuje po inozemstvu in domov prinaša najnovejše pridobitve gnilega kapitalizma, na primer »šminko Helene Rubinstein« iz Kaira za Tatjano. Po določenem številu praznih steklenic in razbitih kozarcev se mladina preda razvratu. Začne se z igro, v kateri je zapovedano slačenje posameznih kosov oblačil, konča pa s striperskimi nastopi mrtvo pijanih deklet. V Gimnazijki je to porodilo novo življenje, tu pa eno ugasne ...
Tudi junak Državnega razreda, mesarjev sin, ki se navdušuje nad avtomobilskimi dirkami, ima zaradi svojega konjička nemalo težav s starši. Konec sedemdesetih mu ti res ne očitajo več, da so zmrzovali na partizanskih pohodih in garali na mladinskih delovnih brigadah, a se mati in oče nikakor ne moreta sprijazniti s tem, da njun sin vse dni samo drvi po beograjskih ulicah v sfriziranem fičku (in lomi srca dekletom), namesto da bi se lotil česa resnejšega. Recimo odslužil vojaški rok. JLA in noseče dekle postaneta za Branimirja Mitrovića največji oviri na poti do dirke, kjer se hoče kvalificirati za tekmovanje na državni ravni. Film je eden od mnogih, ki mladostno neugnanost povezujejo s hitrimi avtomobili in nepremišljeno vožnjo – pravzaprav nič čudnega, da so avtomobilska zavarovanja za mlade voznike tako zasoljena. Sicer pa gre za še en dokument časa, od nezgrešljivih zvonastih hlač in šoferskih sončnih očal do prizorov v diskotekah, standardnih zbirališčih mladine tistega časa. In bržkone je bil posnet z ambicijo postati kultni generacijski film, saj je opremljen z uspešnicami znanih jugoslovanskih izvajalcev, ki so izšle tudi na plošči založbe Jugoton.
Glasba je močan element tudi v Zadetih in zmedenih, leta 1994 posnetem filmu, v katerem se režiser Richard Linklater ozira na svoje odraščanje v drugi polovici sedemdesetih. Očitno je že takrat delal »filme enega dneva« (tako kot pozneje Pred zoro, Pred mrakom in Pred polnočjo): v štiriindvajsetih urah, in odštevanje se začne 28. maja 1976, na zadnji šolski dan v športni gimnaziji v Austinu v Teksasu, se zgodi vse in hkrati nič. Hektolitri piva, kilogrami marihuane, sledi avtomobilskih zavor na cestah, nekaj ukradenih poljubov in mečkanje na deki za piknik, drobni vandalistični izpadi; vse pa prežema čista mladostniška brezskrbnost, značilna za prelomne trenutke v življenju, ko so pričakovanja velika in se zdi mogoče vse. Vse je tako, kot bi pri osemnajstih moralo biti, in kot je ponavadi tudi bilo. Pretrese prepad med nekoč in danes, ko je mlada generacija, kakršno prikazuje Nejc Gazvoda v Izletu, prepojena s strahom pred prihodnostjo, ki počasi že vodi v otopelost, in polna potlačenega besa, ki pri ameriški mulariji v sedemdesetih letih brizga na površino v dokaj nedolžnih izbruhih.
Selektorji tematske retrospektive Mladi in drzni res niso trpeli zaradi pomanjkanja gradiva, iz katerega odbirati filme – prej so se utegnili soočati z dilemami, kaj iz tolikšnega obilja izbrati. Izbranih je več kot tu predstavljenih, saj smo si pridržali izpostaviti le one, iz katerih se da izluščiti temeljno razmišljanje o bistvu mladostništva. Mar pridevnika mladi in drzni res tvorita nerazdružljiv par? Kje se konča drznost in začne nepremišljenost? In, neizogibno vprašanje, ki zadnje čase visi v zraku in ga z največjim veseljem, če ne že kar z objestnostjo, zastavljajo pripadniki generacije babyboomerjev, ki je premogla dovolj drznosti, da je zahtevala nemogoče: so mladi dandanes sploh še drzni? Marsikateri babyboomer najbrž zmajuje z glavo in potiho upa, da bo mogel v kateri od naslednjih izdaj Liffa spremljati filme o drznih, neustrašnih in neprilagojenih – upokojencih. Prav za te se namreč zdi, da postajajo tista starostna skupina, ki ji gre v zadnjem obdobju največ pozornosti filmskih ustvarjalcev. Še eno leto, Ljubezen, Eksotični hotel Marigold, Srečen za umret, Kaj ko bi živeli vsi skupaj je le nekaj naslovov filmov, ki so bili v bližnji preteklosti na ogled tudi v slovenskih kinodvoranah in katerih glavni junaki so starejši.
Pogledi, let. 4, št. 20, 23. oktober 2013