Onkraj sramu
Iz gradiva, posnetega med majem 2009 in majem 2010, je potem nastal dokumentarni film Kam je izginil delavski razred?. Če ne bi toliko ljudi, tako kot odpuščena delavka, prestopilo meje sramu, dokumentarca sploh ne bi mogli posneti.
Režiserki in scenaristki Maji Weiss je najbrž že v prvih dneh pridobivanja gradiva in iskanju nastopajočih postalo jasno, da bo največjo moč dokumentarca dosegla, če bodo posnete izpovedi nanizane brez veznega teksta in če bodo glavno besedo vseskozi imeli tisti, ki jim je film posvečen: pripadniki delavskega razreda, kar koli že to danes je. Naslov je pravzaprav nekoliko neustrezen, saj v naši družbi ne gre toliko za to, da je delavski razred izginil (če nekako arbitrarno določimo, da v delavski razred danes sodijo vsi, ki delajo za preživetje in zato, ker morajo – se pravi, da nimajo dovoljšnjih sredstev, bodisi v dediščini bodisi kako drugače pridobljenih, da bi se lahko posvečali neplačanim aktivnostim), temveč boli to, da si je vstop v delavski razred danes treba izboriti. Predvsem z zvezami in poznanstvi, kot so potožili nastopajoči, ki nimajo tako široko razvejene mreže prijateljev in so zato na milost in nemilost prepuščeni čakanju na zavodu za zaposlovanje in izbirčnosti delodajalcev. Temeljna razlika med nekoč, ko »si se lahko šel za pol leta zdravit k Ruglju na Škofljico, pa te je delovno mesto čakalo«, in danes, ko je pripadnost delavskemu razredu tako rekoč redka milost, je, da delavstvo in zaposlitev nista več nekakšna varna, topla maternica, iz katere te nihče ne bi mogel zbezati in vreči v mrzlo resničnost.
Da bi te delovno mesto med zdravljenjem odvisnosti od alkoholizma moralo čakati, je z današnjega gledišča res čista znanstvena fantastika (kaj takega bi od delodajalca danes morebiti lahko dosegli le s tožbo, v kateri bi mu delavec dokazal, da ga je v alkoholizem pahnil stres na delovnem mestu) in, roko na srce, anomalija, ki se lahko zgodi samo v socialistični utopiji. Ko pa se utopični kalejdoskop razleti na kosce, se delavci znajdejo v neizprosnem svetu, kjer delovna mesta niso več samoumevna in dosmrtna, pardon, doupokojitvena, in kjer pomeni pripadati skupnosti (ne)srečnih garačev za nizko plačilo glavni dobitek na loteriji. Na zavodu sem že osemnajst let, vmes sem nekajkrat dobila delo, a le za kratek čas, stara pa sem 48 let, je z glasom, tresočim se od komaj zadrževanega joka, pripovedovala gospa, posneta v skupini še treh sotrpink. Režiserka jih je posadila na stole in gledalcu dokumentarca se je ob poslušanju njihovih žalostnih zgodb, ki so se dotaknile tudi večnega vračanja na zavod za zaposlovanje, nehote porodila asociacija na srečevanja anonimnih alkoholikov, ki jih po vsakem zdrsu na stara pota in mučnem pobiranju najbrž obhajajo podobni občutki kot iskalce zaposlitve: dvomi o lastni sposobnosti. Primera je predrzna in rahlo neokusna, razlika pa očitna, saj se člani skupnosti AA tam znajdejo boljkone po svoji lastni krivdi, nastopajočim v dokumentarcu Maje Weiss pa ni mogoče očitati drugega, kot da niso bili na pravem kraju ob pravem času. Njihova edina krivda je bila, da niso sedeli za mizo z glavnimi igralci, ko so se mešale karte in prerazporejalo bogastvo – če parafraziramo prispodobo enega izmed nastopajočih o prepadu med bogatimi in revnimi, ki je zazijal po tranziciji.
Izdani, prevarani, ogoljufani – to so pridevniki, s katerimi bi lahko opisali vse, ki so bili svojo bedo in obup pripravljeni razkriti pred snemalno ekipo. V svojih izpovedih (ki so jim po briljantni režiserkini domislici na nekaterih delih filma osupljiv kontrast delali prelepi posnetki narave, primer: kamera je kazala labode, ki so graciozno drseli po gladini Drave, v offu pa je ženski glas pripovedoval, kako jo je šef na delovnem mestu spolno nadlegoval) teh besed niso uporabljali. Le s preprostimi stavki so popisovali, kako so se jih odrekli vsi, od sindikalnih poverjenikov v podjetjih do prijateljev, s katerimi so nekoč, v oddaljenem prejšnjem življenju, »žurirali«, pa so zdaj neobčutljivi za njihove prošnje, naj jim pomagajo najti delo. »Zapreš se med štiri stene, nikamor več ven ne hodiš, ker imaš občutek, da te vsi gledajo. Pa saj niti ne moreš več ven, nimaš denarja, niti da bi prijatelja povabil na kavo. In če te kdo drug povabi na kavo, ga zavrneš, ker ti je neprijetno. Ko prideš na zavod, si nula,« je približen povzetek ene najbolj pretresljivih izpovedi. »Klicana sem bila le na tiste razgovore, kadar v prošnji nisem napisala svoje letnice rojstva,« je povedala gospa v srednjih štiridesetih – za upokojitev premlada, a za delodajalce stara in neuporabna.
Pred kamero so se sestavljale ganljive življenjske zgodbe, o brezposelnosti, ki kot po zolajevskem atavističnem načelu v kremplje vzame cel rod; o revnih upokojencih in invalidih, nekakšna kunderovska ali houllebecqovska črna brezizhodnost je legla tudi na gledalca – gotovo pa ni pustila hladnih niti snovalcev dokumentarca. Najbolj pretresljivo pri vsem je, kakšno obilje posnetega gradiva so imeli ti na voljo – v Sloveniji, ki je od nekdaj veljala za deželo, kjer si ljudje (pretirano) ženejo k srcu, kaj o njih porečejo sosedje, če jih bodo videli s paketom Rdečega križa pod pazduho ali že pred krajevnim zavodom za zaposlovanje. Revščina, naj je bila še tako huda, se je v preteklosti umikala ponosu, biti reven je pomenilo osebni poraz in dokaz nesposobnosti. Toda ko se je usul plaz odpuščanj in stečajev, so popustili vsi jezovi, ponos je odplavilo in površje se je preoblikovalo v deželo onkraj sramu. V primerjavi s šestdesetimi in sedemdesetimi leti, ko so delodajalci zaposlene osrečevali z novimi in novimi dnevi plačanega dopusta, sindikalnimi počitniškimi zmogljivostmi in drugimi socialnimi ugodnostmi, kakršne so se mučencem v protoindustrijski dobi prikazovale le v vročičnih blodnjah ter so danes enako nedojemljive kot v 19. stoletju, je današnji položaj delavstva velikanski zdrs v preteklost. Kot bi evolucija nazadovala in bi se ljudje, stopajoč po klinih razvojne lestvice, spustili vse do nižjih oblik življenja. Na živali, in to od zime izmučeno divjad in gozdne ptice, ki v lakoti ne pomišljajo priti h krmilnicam, so spominjali tudi vsi prevarani in izdani, ki so v kamero povedali vse – brez sramu in brez upanja.
Sram je čustvo, ki so se ga najbrž že davno otresli tudi tisti na drugi strani globokega prepada in jih s populističnim publicizmom imenujemo tajkuni. Ti verjetno niso gledali dokumentarca ali vsaj niso videli tistega, kar bi morali: pa so jih snovalci na koncu opomnili z udarno Revolucija, ki jo je pred množico delavskih protestnikov z odra pod Prešernovim spomenikom zapel Jani Kovačič. Ni naključje, da so sklepni kadri dokumentarca kolaž posnetkov z delavskih demonstracij, ki v zadnjih letih skrb zbujajoče pogosto preplavljajo trge in ulice v prestolnici. Tako kot pravi rek, so žive slike, še zlasti transparenti Vlada pada in UTD (univerzalni temeljni dohodek, op. A. T.) v morju rdečih čepic protestnikov povedali več kot tisoč besed – in sporočali tudi, kakšno rešitev za žalosten položaj delavskega razreda na pragu tretjega tisočletja bo sčasoma videlo vse več njegovih pripadnikov (in tistih, ki so iz njega izpadli) ...
Pogledi, 3. november 2010