Korupcija in diamanti so večni
Danski državljan pri enem od posrednikov na spletu kupi diplomatski naziv afriške države Liberije, ki mu omogoča odprtje veleposlaništva v Centralnoafriški republiki. Zastopanje svoje države, kar je sicer po diplomatskem kodeksu nezdružljivo s pridobitnimi dejavnostmi, posrečeno meša s posli: prizadeva si odpreti tovarno vžigalic, v kateri bodo delali Pigmejci in bo navzven in v velikih besedah, izrečenih na odprtju, zgled pravične trgovine in trajnostnega razvoja. V resnici pa je to le krinka za pravi motiv njegovega bivanja v Centralnoafriški republiki: rad bi navezal stik z lastniki rudnikov diamantov, in to ne katerihkoli, temveč »krvavih«, ki jih izkopavajo na konfliktnih območjih in v nečloveških delovnih razmerah ter jih je zategadelj težko plasirati na trg. V kovčku človeka z diplomatskim potnim listom pa to seveda ni nič lažjega – diplomatska imuniteta ga ščiti pred radovednostjo carinikov. Centralnoafriški veleposlanik očitno severnoevropskih korenin – svetlopolt in rdečelas – se pri uresničevanju svojih visokoletečih ambicij zapleta v humorne in absurdne situacije, na diplomatskih sprejemih, ki jih prireja v svoji rezidenci, med srečanji z visokim uradništvom Centralnoafriške republike, ki jim neutrudno deli t. i. ovojnice sreče – kuverte s podkupnino, pri komuniciranju s Pigmejci …
Bere se kot scenarij za komedijo tipa Mel Brooks in film bi za takega zlahka obveljal, če bi ga ujeli samo v kakšnem odlomku. Denimo tistem, ko novopečeni veleposlanik na sprejemu povabljencem članom diplomatske srenje v centralnoafriški prestolnici, po mikrofonu sporoči, da sam sicer ne premore prav veliko diplomatskih veščin, ima pa toliko več izkušenj s pitjem alkohola – in nato dvigne kozarec v zdravico. Če bi posneto presojali po prizoru, v katerem veleposlanik, oblečen v laneno obleko, z jahalnimi škornji in cigaro v kotičku ustnic, pleše s Pigmejci – ki so jih posebej za obisk belega človeka že od zgodnjega jutra opijali, da bi kar najbolj radoživo vzklikali in se zvijali –, bi morda menili, da Danec popotuje po Afriki kot Michael Palin v katerem od legendarnih dokumentarcev, kjer se popotnik z značilno britansko otrplo zgornjo ustnico poskuša sporazumeti z domorodci, v offu pa je slišati njegov glas, ki niza vse ob tem porojene cinične domislice.
Toda Veleposlanik ni ne eno ne drugo, je čisto zaresen, dobro zastavljen in še bolje izpeljan dokumentarni film, posnet v podobnem žanru, kakršnega je utemeljil in proslavil Sacha Baron Cohen. Le da se (skrita) kamera Madsa Brüggerja ne zazira le v bebave izraze na obrazih svojih sogovornikov, temveč razkriva mnogo več kot le domnevno kulturno in civilizacijsko zaostalost afriških domorodcev: skorumpiranost vseh in vsakogar, ne glede na barvo kože, veroizpoved, diplomatski ali običajni potni list. Pri tem je največji dosežek snovalcev dokumentarca, da niso pomišljali v enaki meri smešiti obojih: afriških politikov in veljakov, na katerih roke se že pregovorno lepijo bankovci, ter pohlepnih in vsestransko moralno oporečnih belcev, ki se v Afriki spremenijo v še posebej odurne predstavnike svoje rase. Kajti če je Kongo srce teme, je Centralnoafriška republika njegov slepič, ki privlači vsakovrstne bele pustolovce z zlimi nameni, ugotavlja Brügger. Ni mu treba dolgo čakati, pa se pred njegovo kamero zvrstijo liki, kot bi si jih izmislili Rudyard Kipling, Joseph Conrad ali Lawrence Durrell. Kar je presenetljivo, ker je od izkoriščevalskih kolonialističnih ekspedicij minilo že več sto let, a kot da se v Afriki odtlej ni nič spremenilo. No, morda dejstvo, da črncev zdaj ne izkoriščajo več samo belci, temveč tudi azijati in – bržčas največji kvalitativni preskok – temnopolti domačini sami. Govor je seveda o tistih nekaj odstotkih bogatašev in politikov (zvečine v isti osebi), ki se za vsako ceno oklepajo oblasti in materialnih dobrin in so v tem bolj papeški od papeža, bolj neskropulozni in okrutnejši od svojih belih učiteljev. A tudi pustolovec stare šole se pojavi: Guy-Jean Le Foll Yamandé, nekdanji vojščak tujske legije, ki je bil ob francosko državljanstvo in je za časa nastajanja dokumentarca v Centralnoafriški republiki služboval kot vodja državne varnosti. Pri njem ni dvoma, da so ga snemali, ne da bi za to vedel: njegov obilni obraz je uokvirjen v nekakšno luknjo, na katero je bila najbrž pritrjena kamera. Liberijskemu diplomatu pripoveduje o skoraj neverjetnih stvareh, od odnosa Francije, ki nad Centralnoafriško republiko še vedno bedi kot nad svojo zasebno zakladnico naravnih bogastev, za katero obenem noče, da bi s preveč odločnimi koraki stopila po poti gospodarskega razvoja in politične stabilnosti, do odnosov med pripadniki centralnoafriškega političnega vrha, kjer ni trajnih zavezništev, so le interesi in spletke, sovražnikov pa se znebi na edini učinkovit način: s kroglo v glavo. Dokumentarec dobi srhljivo razsežnost, ko Brügger v offu pove, da je natanko to kmalu po končanem snemanju doletelo tudi Yamandéja – bil je ustreljen in še danes ni znano, kdo ga je umoril. Nekako tako kot pri umoru njegovega predhodnika. V ciničnem slogu, posnemajoč liberijskega diplomata bele polti, bi lahko dodali, da v Yamandéjevem primeru tako vsaj ni bilo moralno-etičnih pomislekov, ali njegovo pričanje vključiti v dokumentarec ali ne.
Navdušujoče pa je, da v dokumentarcu ne manjka dobre fotografije – presežen je predvsem posnetek Madsa Brüggerja, ki v nekakšni pirogi pluje po reki v družbi svojih dveh osebnih pigmejskih asistentov. Vsi sedijo na belih plastičnih stolih, nad centralnoafriško prestolnico Bangui zahaja sonce, Brügger pa si je za to priložnost nadel neponovljiv, zaničljiv in grandiozen nasmešek, kakršnega se ne bi sramoval niti legendarni samodržec Jean-Bédel Bokassa, ki je vladal v cesarski maniri, z žezlom in krono, posuto z diamanti, in ga Brügger (oziroma njegov lik v dokumentarcu) intimno občuduje, kot pove na začetku filma. Liberijski diplomat (uradni naziv iz diplomatskega potnega lista je »honorary consul and ambassador-at-large«; častni konzul in svobodni veleposlanik) je predvsem izjemno pretanjeno izoblikovan filmski lik, za katerega se je Mads Brügger, kot je zaslediti po spletu, pripravljal tudi tako, da je obiskoval diplomatske sprejeme, da bi ugotovil, »kaj diplomati pijejo in kako se vedejo«. In prav podoba oholega belca s sončnimi očali, ki z neizprosnim izrazom zre predse in v mehki svetlobi zahajajočega sonca lagodno drsi po reki, najimenitneje povzema bistvo celotnega dokumentarca: je tako sfabriciran in afektiran, da niti za hip ne dvomimo, da je le izmišljeni lik. Natanko tako je z zgodbo v dokumentarcu: je tako neverjetna in nora, da se nam ne zdi resnična. Še prgišče diamantov, ki se zaleskeče na dlani liberijskega veleposlanika, se zdi kot koščki stekla. Kaj se je pozneje z njimi zgodilo, snovalci dokumentarca sicer ne povedo (»naj ostane skrivnost«), sklepati pa je, da so jih vsaj deloma porabili za kritje vseh stroškov s podkupovanjem ali honorarje odvetnikom – na spletu je namreč najti tudi članke o tem, kako je nizozemski poslovnež, od katerega je Brügger kupil diplomatski naziv, na vse kriplje poskušal preprečiti predvajanje filma. Pa mu ni uspelo, filmska ekipa se je oborožila z dobrimi odvetniki.
Ali je dokumentarcu uspelo doseči cilj? Odvisno od tega, kaj si je režiser zastavil za cilj: gledalci nedvomno zapuščajo kinodvorane veselo nasmejani, toda med njimi najbrž ni bilo ne korumpiranega centralnoafriškega predsednika Françoisa Bozizéja ne katerega od belopoltih konzulov, ki so iz države že v preteklosti odhajali s kovčki diamantov. A četudi bi si ga ogledali, bi se samo brezskrbno nasmejali. Da bi se jim zaradi njihovih besed in dejanj, ovekovečenih s kamero danskega preiskovalnega novinarja in režiserja, kaj resnejšega zgodilo, se jim tako in tako ni treba bati.
Pogledi, št. 19, 10. oktober 2012