Hudiču je ime Milton Friedman
Gledalca z zrnatimi črno-belimi arhivskimi posnetki iz psihiatričnih ustanov, mučenja po zaporih in trpinčenja vojnih ujetnikov film kmalu potegne v vrtinec tiste vrste mrzličnega razmišljanja, ki se nazadnje strne v eno samo ali dve vprašanji: Je to mogoče? Je res, da nič ni (bilo) prepuščeno naključju?
Izsledke poskusov v psihiatričnih bolnišnicah v Severni Ameriki petdesetih let so v svoje priročnike za trpinčenje političnih nasprotnikov vključili pri Cii in njihove učbenike so s pridom uporabljali vsi od privržencev Pinochetove hunte v Čilu do stražarjev v Guantanamu in zasebnih varnostnikov v Iraku. Prevrat v Čilu je bil samo generalka za vse preostale prevzeme oblasti, od zloma komunizma v vzhodni Evropi in razpada sovjetskega imperija do najnovejšega divjanja po bližnjevzhodnih državah, bogatih z nafto. Vsepovsod so niti iz ozadja vlekle Združene države, natančneje, peščica izbrancev, v katerih rokah menda leži tisti znameniti vzvod, za katerega je Arhimed dejal, da bi z njim lahko premaknil svet. Usoda sveta je odvisna od chicaške šole, diplomantov ekonomske smeri na univerzi v Chicagu, kjer se je ustoličil sloviti ekonomist in nobelovec Milton Friedman. Znan tudi kot hudič iz pekla, ki je med ljudi pripeljal najhujše prekletstvo: neoliberalizem.
Povzetek filma je namenoma naiven, a prav v takšni obliki bi ga utegnili dojeti gledalci, ki niso odporni proti teoriji zarote. Recept je preprost: predstaviti tezo, nato pa jo kot za preskus in v dokaz, da vzdrži, kazati iz različnih zornih kotov, iz zgodovinske perspektive (poglejte, to se je napovedovalo že takrat!) in z različnih zemljepisnih širin in dolžin, nekako tako kot si alternativni zgodovinarji prizadevajo dokazati, da je slovenščina v sorodu z venetščino (Slovenci pa zato z Veneti), a ko bi kakšen šaljivec zavihal rokave in pljunil v dlani, bi mu najbrž uspelo koga prepričati tudi, da je slovenščina izšla neposredno iz aramejščine. Takšnemu početju se z drugo besedo reče tudi manipulacija, toda očitati tolikšno zahrbtnost snovalcem filma, posnetega po istoimenskem delu Naomi Klein (na naslovnici knjige je slovenski založnik dopisal še »angažirana publicistika«, to pa precej dobro povzema žanr), bi bilo – prav tako naivno. Ljudi, ki berejo knjige Naomi Klein in gledajo filme, kakršna je Doktrina šoka, se ne da tako hitro zmanipulirati in zavesti. Razloga sta dva: a) ker so že zavedeni in z misijonarsko gorečnostjo širijo svoje spoznanje o svetovni zaroti, ki ne obsega le ameriškega vmešavanja v notranjepolitične zadeve katere koli države na zemeljski obli, temveč se začne že pri hrani, ki nam jo Veliki brat zastruplja, zdravilih in cepivih, ki nam jih vsiljujejo farmacevtske multinacionalke ipd.; b) ker jim organ za zdravorazumsko razsojanje še ni odmrl in filme, kakršni so Zeitgeist, dokumentarce Michaela Moora, knjigo Thierryja Meyssana Velika laž in delno tudi Doktrino šoka jemljejo kot dobrodošlo spremembo zornega kota. V poplavi vsakovrstnih popkulturnih bedastoč takšni izdelki namreč pozivajo k novemu razmisleku, k razglabljanju, ki se seveda ne sme strniti v tezo, da smo vsi ujeti v zaroto mednarodnih razsežnosti in da ni več daleč dan, ko bodo na nas začeli preskušati cepivo proti izražanju čustev – še eno izmed obskurnih »razkritij«, ki kroži po medmrežju.
Pravzaprav je še najbolj smiseln nauk, ki ga kaže izvleči iz Doktrine šoka, da moramo pogosteje brati zgodovinske knjige. Historia magistra vitae est, so rekli že stari Rimljani, a kaj, ko smo na to pozabili, pa tudi na morje drugih zgodovinskih dogodkov in naukov. Še Čile in Pinochetova diktatura se zdita današnjim generacijam daleč (zakaj že imamo v Ljubljani Allendejevo ulico in kdo je že bil Allende?), kaj šele Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti s svojimi volilnimi knezi, na katere je v debati po premieri filma opozoril eden izmed udeležencev razprave, Matjaž Gantar. Tudi Habsburžani kot nesporni vladarji v določenem zgodovinskem obdobju so si mir in oblast kupovali z dogovori z volilnimi knezi, ki bi jih lahko primerjali z današnjimi multinacionalnimi korporacijami – v opombi nekoga iz občinstva označenimi za tiste, ki zares odločajo. Razprava z izbranimi sogovorniki, poleg Gantarja sta za mizo na odru sedela še dr. Jože Mencinger in Gregor Golobič, vse tri pa je k besedi izzival Marcel Štefančič, jr., je bila smetana na torti celotnega večera, ki se je začel s filmom, končal pa s stand up komedijo. Da ne bo pomote: ta oznaka nikakor ni mišljena kot slabšalna, saj mora biti skladno s pravili žanra takšna predstava polna bodic, porojenih iz inteligentnega humorja, in priložnostnim stand up komikom je v poldrugi uri uspelo pritegniti skorajda popolno pozornost nabito polne kinodvorane, čeprav so gledalci prej svojo zbranost namenjali že ravno toliko dolgemu dokumentarcu. Vsekakor pa je, roko na srce, dobrih 80 minut filma še vedno prijaznejših do uporabnika (in njegovega časa) kot skoraj 800 strani knjige. Dokumentarec je preprosto primernejši način za ozaveščanje o pojavnih oblikah tako imenovanega podivjanega kapitalizma, zvijačah chicaške šole in prekanjenosti Miltona Friedmana kot knjiga, v katero se zaradi zajetnosti zagrizejo le že prepričani. Ti so najbrž prevladovali tudi med občinstvom in Golobič, ki je moral kot predstavnik vlade že po službeni dolžnosti film in tezo o izvozu ameriške doktrine šoka minirati, tako kljub svojim pregovornim retoričnim sposobnostim ni imel lahke naloge. Saj ne da bi gledalci preferirali kogar koli izmed na odru sedečih, lahen aplavz odobravanja si je prislužil le Mencinger, ko je UTD opisal kot »univerzalni temeljni dohodek za slehernega državljana, od najrevnejšega pa do Gantarja«. Prav zadnji je nekoliko omilil manipulativni naboj dokumentarca in navrgel nekaj besed o prevladi nekega imperija, v našem primeru ameriškega, tako kot sta svetu svoj čas načelovali pomorski sili, Nizozemska in Španija. Tako in tako so Združene države v zatonu in prihaja nekdo drug, morebiti Kitajska, je še dodal.
Senzacionalnost filma Doktrina šoka se da upravičiti z dejstvom, da se lahko le tako njegovo sporočilo prebije do naslovnikov. Osnovno sporočilo pa je, da je treba razmišljati, in to onkraj banalnih vsakodnevnih reči. Kako je že rekla Naomi Klein na enem izmed predavanj, s posnetkom katerega se filmska pripoved sklene? Bistvo doktrine šoka je, da so ljudje preveč zaposleni s skrbjo za svoje lastne interese, za preživetje. Zloglasni Milton Friedman pa je v enem svojih esejev zapisal: »Samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe.« Seveda ni dvoma, kakšne spremembe je imel v mislih gorečni zagovornik svobodnega trga, toda včasih se utegne zgoditi tudi kaj nepredvidenega …
Pogledi, 6. oktober 2010