Dan v življenju povprečnega geta
Fotografije Norme Rossetti namreč lovijo različne podobe zloglasnega neapeljskega naselja Scampia. Gre za blokovsko predmestje, ki je bilo v tudi pri nas videnem filmu Gomora (2008) Mattea Garroneja, narejenem po romaneskni uspešnici zdaj policijsko zaščitenega neapeljskega novinarja in pisatelja Roberta Saviana, predstavljeno kot leglo vsega zla. Njene posnetke je tako resda mogoče presojati le kot izraze fotografske umetnosti, dosežek lovljenja igre senc in svetlobe in iskanja najboljše kompozicije, za avreolo umetnosti pa se skriva vpogled v dan v življenju povprečnega geta. In le kdo ga predstavlja bolje kot njegovi prebivalci?
Fotografinja je na nekaj deset posnetkih ovekovečila prebivalce Scampie v njihovih okoljih in z njim ljubimi pritiklinami, da skorajda spominjajo na tipizirane like iz commedie dell'arte. Komične v svoji tragičnosti, tragične v svoji komičnosti. Najbrž ni naključje, da je takoj za fotografijo mladega dekleta, ki z balkona zasanjano zre nekam v nebo (ki pa je zastrto z oblaki – nasploh je oblačna koprena kot prevladujoča vremenska okoliščina značilna za celoten album fotografij iz Scampie; avtorica slik najbrž ni hotela tvegati, da bi z enim samim sončnim žarkom vzbudila asociacijo na stereotipni optimizem s soncem obsijanega italijanskega juga), obešen posnetek mlade ženske, ki se po izzivalni opravi sodeč ne more preživljati z drugo dejavnostjo kot (vsaj priložnostno) prostitucijo. A med kavbojkami in majico, ki ji razkriva dobršen del trebuha, človek opazi zaponko pasu z napisom Hello Kitty. Si ga je izposodila od hčerke, ga je obdržala kot spomin na lastno otroštvo ali je pas morda všeč njenim strankam? Ženska gleda v kamero, a odgovora ne da, izmisliti si ga mora gledalec sam. Možnosti so skoraj neomejene; tako kot pri podobi zadovoljno smejočega se možaka, ki v blokovskem stanovanju goji kanarčke. Pozira poleg kletk, ki so skrbno vzdrževane, on pa je nasploh videti kot dobrodušnež, ki niti mravlji ne bi skrivil lasu. Pa vendar je za naselje Scampia po vseh legitimnih statistikah sodeč značilen visok odstotek kriminala, tudi prepredenost z mafijskimi lovkami. A kje so vsi nasilneži, če pa fotografije prikazujejo like, kot so skromna šivilja, izdelovalec okvirjev in gojitelj sobnih ptic? Tedaj obiskovalcu razstave šine skozi glavo: kaj pa če je prav ta, navidezno neškodljivi možak dobavitelj mrtvih ptičev, ki jih mafija polaga v usta ubitih pentitov?
Nič ni tako, kot se zdi, in tudi zloglasno naselje Scampia po besedah Norme Rossetti menda ni le leglo kriminala, kakršnega je predstavil film Gomora. Nekatere posnete fotografije njene besede potrjujejo, druge zavračajo – denimo tista, ki prikazuje vbrizgavanje trdih drog v neki opuščeni stanovanjski luknji. V vsakem primeru pa toliko kot o ljudeh, ki z njih zro, povedo tudi o njihovi avtorici in odnosu do portretirancev. Ki je moral biti zelo pristen in se ga najbrž ni dalo razviti na ukaz, med eno ali dvema ekspedicijama med bloki s fotoaparatom pod roko. Rossettijevi, letnik 1984, ki je za pričujoči album leta 2008 prejela tudi prvo nagrado na festivalu fotografije v Sovignanu, je uspelo ovekovečiti tudi takšne trenutke domačnosti in nians v družinskih odnosih, kot je na posnetku mladeniča, ki si za kuhinjsko mizo zvija cigareto (po vsem sodeč ne le iz tobaka), mama pa izza štedilnika grdo gleda. S fotografije ni razvidno, ali jo je razsrdilo dejstvo, da se sin omamlja (in da to počne kar doma), ali da ni pomil posode. Kot povsod drugod, ima zadnjo besedo gledalec.
Album iz Scampie je tudi zakladnica antropoloških podatkov za prihodnje generacije, denimo o tem, kaj je v očeh proletarsko-ruralnega prebivalstva neapeljskega geta na pragu tretjega tisočletja veljalo za statusni simbol. Po fotografijah Norme Rossetti sodeč, je na področju notranje opreme to gotovo pohištvo z obilico pozlate (recimo kredenca z ogledalom in baročnim angelom, pred katero je poziral mladi redar), pa umetelno oblikovani posteljni okvir s pregrinjalom iz svetlečega se brokata, ki se bohoti na nekem drugem posnetku. Sliko, ki bi bila zaradi značilno balkansko-bližnjevzhodne ikonografije lahko posneta kjerkoli v državah ob Sredozemskem morju, pa geografsko oziroma civilizacijsko opredeljuje podoba, obešena nad posteljo. Jezus (v pozlačenem okvirju, če je to sploh treba dodati) zre nekam kvišku, s skorajda licemerskim izrazom na obrazu. Toda tako ali tako vsakdo vidi, kar sam hoče ali se mu zdi. Eni umetnost, drugi antropologijo. Oboji se po ogledu razstave odpravijo nazaj v svoj svet.
Pogledi, št. 2, 25. januar 2012