Mnenja - Komentar

Ležanje na plaži kdove zakaj ni čas za pregloboko razmišljanje, še knjige, ki naj bi jih brali v odblesku morja in seveda v zavetju sence, kot veleva zdravstvena ozaveščenost, morajo biti lahke in lahkotne, po platnicah in vsebini. Toda če se na skalah, ob katere pljuskajo valovi Jadrana, poleg golih in napol golih teles znajde umetna noga, je najpozneje to trenutek, ko se um slehernega vsaj malce senzibilnega letoviščarja preusmeri iz puhloglavih banalnosti v resnobnejša razglabljanja. Ugibanje, od kod je umetna okončina – in to ena bolj dovršenih predstavnic svoje vrste, ne tiste okorne lesene proteze, ki zaznamujejo otvoritveni kader filma Kandahar – prišla na makarsko riviero, ni preveč dolgotrajno. Odgovor je na dlani, pravzaprav na štrclju desne noge, ki pripada vojnemu veteranu iz sosednje BiH, danes samostojne države, ne tako daleč nazaj pa preprosto jugoslovanske republike, ki v nasprotju s Hrvaško ni bila obdarjena s toliko morske obale, pa so Bosanci hodili počitnikovat pod skalnate vrhove Biokova, od Brele in Baške vode do Tučepov in Drvenika. Od časov, ko je v Drveniku dolga poletja v hiši svojega dedka in babice preživljal Miljenko Jergović, so minila debela tri desetletja – dolga doba v življenju človeka, pa tudi države. V konkretnem primeru je bilo to ravno dovolj, da se je na odru zgodovine odigralo vse od počasnega odmiranja stare do rojstva mladih državic, ki so se na zemljevid izrisovale tako rekoč v ognju in krvi. Nožne proteze in hujše oblike invalidnosti so le zunanji znaki, ki jih je vojna prizadejala tukajšnjim prebivalcem. Kako so se moški in ženske, starci in starke, dojenčki in ranjenci, jokajoč ali z odsotnim pogledom iz ubitih oči, v konvojih žalosti odselili na vse strani sveta, smo si lahko ogledovali malone v živo, po televiziji v dnevni sobi. In nato v nadaljnjih letih vsaj priložnostno spremljali, kaj se je dogajalo s pregnanci, kje so jih sprejeli in kje so jim odklonili gostoljubje, kako se v novi domovini Danski počuti najbolj znani jetnik taborišča iz Omarske, Fikret Alić, ki je leta 1992, shujšan do kosti, opominjal bralce z naslovnice Timea ... Potem so prišle nove vojne in nove kolone beguncev, kako živijo tisti, ki so imeli v potnih listih kot državo rojstvo nekdaj napisano SFRJ, nikogar več ni zanimalo. Kolektivna žalost je telegenična, družbeno sprejemljivo jo je opazovati, ker obljublja katarzo, intimne drame, ki se bijejo v posamezniku, kadar po dolgih letih pride na obisk v domovino – ali celo v domovino prednikov, se pravi državo, ki jo pozna le iz pripovedovanj in ima o njej skrajno idealizirano predstavo –, pa so zanimive le za tistega, ki ga neposredno zadevajo.

»Si se izgubil na snegu, Mohamed?« je bila najbrž samo ena od žaljivih opazk, ki jih je slišal Bekim Sejranović od svojih sodržavljanov Norvežanov, ko se je v duhu čim popolnejše integracije lotil celo njihovega priljubljenega športa, teka na smučeh. Na sever Evrope se je podal sredi devetdesetih let, iz Reke, kjer je, sicer rojen v Brčkem leta 1972, živel pred tem, so ga menda pregnale neugodne okoliščine, v katerih je bila bližina vojne najtrpkejša sestavina. Na univerzi v Oslu je magistriral iz južnoslovanske književnosti, danes prevaja in piše, izkušnje priseljenca in občutek izkoreninjenosti pa so srž njegovih del. Naslov njegovega prvega romana je Nigdje, niotkuda (Nikjer, od nikoder), v drugem, ki je izšel letos spomladi in nosi naslov Ljepši kraj (Lepši konec) pa se dotakne zanimivega antropološkega fenomena, ki ni od včeraj, a je viden tistim, ki ga znajo poiskati: kolon nekdanjih beguncev, ki se zadnja leta vijejo v nasprotno smer kot ob razpadu Jugoslavije. To so letoviščarji, Hrvati, Bosanci ali Srbi, danes ponosni lastniki potnih listov premožnih zahodnih držav blagostanja, kamor so se v devetdesetih zatekli pred vojno vihro. Nemške, avstrijske, švicarske in švedske registracije na avtomobilih srednjega razreda, ki premerjajo kilometre nekdanje jadranske magistrale na poti do Dubrovnika, so le slepilni manever. V njih ne sedijo tisti nemški turisti, ki so jim dalmatinski turistični delavci v osemdesetih letih uslišali vsako željo, še preden so jo na glas izrekli, in v svoji neskončni ustrežljivosti, ki je že mejila na servilnost, spregledali celo žaljivost. Tisti, ki se z njimi pripeljejo danes, so tako rekoč turisti v lastni domovini (v državi, ki jim daje delo in kjer plačujejo davke, bodo tako in tako venomer tujci). In tako kot Nemci v socialističnih časih si tudi oni danes lahko pustijo streči po mili volji, se mastijo s specialitetami v dalmatinskih konobah in srkajo ledeno kavo na hotelskih terasah. Razlika je le v tem, da jim strežejo rojaki, nekdaj sodržavljani: Hrvati strežejo Bosancem, stregli bi tudi Srbom, če bi prihajali dopustovat v te kraje; da strežejo Slovencem, deloholikom iz balkanske Švice, se nihče več ne čudi. Pogosto tudi Bosanci strežejo Bosancem, Bosanci in Hrvati iz notranjosti države namreč prihajajo poleti v obmorska letovišča delat, saj že z napitninami presežejo mesečni zaslužek, ki si ga lahko obetajo v krajih bivanja. Delo v gostinstvu je za veliko večino prebivalcev držav t. i. Zahodnega Balkana, nastalih na pogorišču Jugoslavije, pravzaprav edini način, da vidijo morje v živo. Če se niso zganili v tranziciji ali zrahljali svojih moralnih norm med vojno, s čimer so si lahko ustvarili solidnejšo finančno podlago, si lahko morje in letovišča, kjer so mnogi nekdaj dopustovali pod okriljem sindikatov, res ogledujejo samo na fotografijah. Njihovi rojaki, ki so se med vojno razselili in njihove usode večnih izkoreninjencev nekateri resda slikajo v temačnih barvah, so tu brez dvoma potegnili daljši konec – Lepši konec.

Kakšen je izid vojne v Jugoslaviji, se sprašuje Miljenko Jergović. Kdo je zmagovalec in kdo poraženec? Na dalmatinski obali se odgovor ponuja sam od sebe. Zmagovalci, niti moralni, vendar ne morejo biti ljudje, ki si petnajst let po podpisu daytonskega mirovnega sporazuma ne morejo privoščiti več niti počitnic v lastnih letoviščih. V svoji žalostni prikrajšanosti spominjajo na domorodce iz držav tretjega sveta – raba politično nekorektnega besedišča ni naključje –, ki bi morali za dan bivanja v hotelu, kjer smejo čistiti sobe, odšteti celoletno plačilo. Zmagovalci so se še pravočasno umaknili in zdaj s plačo, ki jo dobijo za delo poštarja, peka, taksista, čeprav so zanj morda preveč izobraženi (tudi junak knjige Bekima Sejranovića se je v Oslu nekaj časa preživljal z raznašanjem pisem in paketov), dopustujejo na Jadranu. Zanimivo bo videti, kako dolgo jih bo vleklo na tamkajšnje obale in otoke, kaj se bo zgodilo, ko bodo njihovi otroci, ki že zdaj domovine svojih staršev ne poznajo drugače kot v lepši, počitniški izdaji, odrasli – kam bodo ti odhajali na dopust s svojimi družinami? Kako trpežen bo spomin na Jugoslavijo, kakršna je nekoč bila? Jergović v Zgodovinski čitanki I na to vprašanje odgovarja v svojem značilnem ciničnem slogu: Jugoslavija bo umrla, ko bo crknil zadnji Gorenjev pralni stroj. Če se iz tvarnega pomaknemo na zmuzljivo področje nesnovnega, potem bi trditev lahko preoblikovali v nekaj takšnega: Jugoslavije ne bo več, ko bo umrl zadnji človek s spomini nanjo. In če se vrnemo na kraj zločina, na plažo, stisnjeno med Jadransko morje in Biokovo, bi bilo v še bolj metaforično zavit odgovor nujno treba vključiti simbol povojnega preporoda tamkajšnjega turizma, nekoč veličastni, danes pa le še veličastno propadajoči hotel Jadran v Tučepih. Kot prvi hotelski objekt v novi državi je poslopje, ponosno stoječe na pečini in zroče v morsko prostranstvo, začelo rasti konec štiridesetih let dvajsetega stoletja – menda pod rokami vojnih ujetnikov, vedo povedati starejši domačini. Prvi gostje so bili, čisto v duhu krasnih novih časov, najzaslužnejši člani družbe, uslužbenci službe za državno varnost. V enem nadstropju s po osemdeset posteljami sta bili samo dve stranišči, kar zgovorno priča o tem, da so merila za komfort v turističnih zmogljivostih zgodovinska kategorija in kažejo duha časa. Sredi petdesetih so ga odprli za javnost in celo tujce. Si predstavljate, še deset let ni minilo od konca vojne, pa so na tej terasi že sedeli Nemci, nekdanji okupatorji, se je pridušal sivolasi prebivalec Tučepov. Usoda še danes elegantnega hotela je predvidljiva: njegova zvezda je počasi začela bledeti, malo zaradi starosti in nevzdrževanja, malo zaradi beguncev, ki so sredi devetdesetih v hotelskih sobah preživljali neprostovoljni oddih. Zdaj njegove vse bolj zamazane in majave stene občasno dajejo zavetje zastonjkarskim češkim turistom ali domačim rolkarskim navdušencem in stoično čakajo, da bo litvanski podjetnik, ki si je pridobil lastništvo nad njim zgolj v upanju na čim hitrejšo in dobičkonosnejšo preprodajo, vendarle storil kaj, da se hotel ne bo sesul sam vase. Kajti ko hotela ne bo več, ko ga res ne bo več niti v spominih, in ko ne bo več jasno, zakaj je treba ob omembi besede Udba stišati glas, takoj nato pa sme čez obraz pripovedovalca huškniti hudomušen smehljaj, da si poslušalci predstavljajo, kako se agenti Udbe gnetejo pred dvema straniščnima školjkama; ko bo brezsmiselno slišati tudi, da so bili Nemci najprej okupatorji, nato pa gostje in investitorji; takrat bodo na Jadranu verjetno res dopustovali le še ljudje, ki jih na »njihovo« letovišče ne bodo vezali nostalgični spomini, starejši od leta ali dveh. Takrat bo vseeno, kdo bo komu stregel ter kje in kako so zaslužili denar tisti, ki bodo tjakaj prišli dopustovat.

(Beseda je bila objavljena v tiskani izdaji Pogledov, št. 10/11, ki je izšla 25. avgusta 2010.)