Vse, česar si nismo želeli zvedeti o sebi
Rojeni v Sloveniji, a staršem tujcem, zato so med pripadniki trmastega in nezaupljivega podalpskega plemena obdržali stigmo tujstva, ki so jo lahko zbrisali le z brezkompromisno asimilacijo. Tako kot so Čefurji raus! pripoved o čefurju, ki na koncu kloni – in je zaključek knjige v bistvu tragičen, je tudi tik pred koncem lanskega leta izdano delo Slovenština in jaz Simone Lečnik pripoved priseljenke, ki si je uspešno nadela novo identiteto – slovensko. Zgodba, kakršne imamo Slovenci najrajši, čeprav se ne zavedamo, da nas ne prikazujejo v najlepši luči.
Seveda je treba takoj razčistiti, da bi besedilu, ki je izšlo pri mariborski založbi Litera, ne škodovalo nekaj uredniških posegov. Omenjati lektorske spodrsljaje (Hermagor namesto Šmohor, šesto namesto šeststo) bi bilo, sploh v knjigi s takim naslovom, že čista hudobija (pa saj jih resnici na ljubo ni toliko), nespodbitno pa je, da bi pristojni lahko avtorici, ki ji ne manjka daru za berljivo upovedovanje, lahko sugerirali, naj se snovi loti malce manj v slogu šolskega spisa in naj se ne drži kronološkega zaporedja dogodkov kot pijanec plota. A ne dopustimo, da bi se nam zaradi posameznih poškodovanih dreves zameglil pogled na lepo razraščen gozd: Slovenština in jaz je knjiga, ki je zanimiva po več plateh. Prva stvar, ki zbode v oči, je diskrepanca med (odlično izmišljenim) naslovom Slovenština in jaz, ki namiguje na zapise o mučnih izkušnjah, ki jih je z učenjem slovenštine imel kakšen južnjak – pa vendar ime avtorice zveni tako slovensko, da bolj ne bi moglo. In prav v tem je kleč: Simona Lečnik je hči slovenskega očeta, ki se je rodila in otroštvo preživela v bosanskem Kaknju, nato pa jo je, z družino vred, na pragu devetdesetih vojna vihra naplavila na Ravne na Koroškem, od koder je izviral njen oče. Čeprav so vsako poletje preživljali del dopusta pri sorodnikih na Ravnah – za katere avtorica z nemalo cinizma zapiše, da so se ji v primerjavi s Kaknjem zdele »čist« in »svež« kraj –, je šele jeseni 1992, ko je začela šolsko leto v 7. razredu slovenske šole, spoznala, da »je bila Slovenija lepa, sanjska dežela samo takrat, ko sem hodila v to državo na počitnice in obiske k sorodnikom«.
Naslednjih sto strani mora vsak slovenski domoljub, ki pod ljubezen do svoje domovine pojmuje tudi, da morajo o njenih prebivalcih vsi imeti dobro mnenje, ker s(m)o Slovenci pač krasni ljudje in pika, obvezno izpustiti. V resnici pa so sočna sredica, zaradi katere je knjigo treba vzeti v roke. Nataknjeno na ogrodje spopadanja s slovenštino, ki jo je avtorica sprva obvladala v narečni, koroški različici in se je potem začela učiti v knjižni obliki, ki se ji je zdela kot novi tuji jezik (že to je pomenljiv podatek), prinaša cel kup nelaskavih, a zelo odkritosrčnih in zato gotovo resničnih opisov o tem, kakšni Slovenci v resnici smo. Z enim stavkom: v tem delu knjige se skriva odgovor na vprašanje, kako je nekako v tistem obdobju lahko prišlo do izbrisa 25.000 prebivalcev najsevernejše jugoslovanske republike. Vse pove dejstvo, da si je Simona Lečnik, trinajstletna begunka iz Bosne, svoj ugled pred sošolci zapečatila z enim samim stavkom: ko je povedala, da je njen oče »mašinski tehnik« (in ne strojni tehnik, kot se reče v knjižni slovenščini), je požela salve smeha in zgražanje učiteljice slovenščine, ki jo je pozneje še večkrat pribijala na križ in s popolnim pomanjkanjem pedagoškega čuta od nje zahtevala, naj dela stavčne analize stavkov, kakršen je bil »Miško Kranjec je napisal roman Strici so mi povedali«. Prišlekinja, ki je bila Slovenka samo po imenu (kar je bilo v bistvu njeno prekletstvo), seveda ni vedela niti tega, »s kakšno začetnico naj napiše Kranjec«, kajti tisto poletje je prišla iz Bosne, kjer »ni Miška Kranjca, ni Prekmurja in ni stavčnih členov«, učiteljica pa ji je za neznanje z največjim užitkom pritisnila cvek. Še huje pa je, da jo je, ko so jo enkrat prepoznali kot tujko, razred zasmehoval tudi pri predmetih, kjer je imela solidno osnovo in so ji šli od rok bolje kot vrstnikom (navsezadnje je bila v Bosni osem let odličnjakinja, piše), na primer pri matematiki. Ko je nekoč edina znala izračunati pravilen rezultat, je iz zadnje klopi zaslišala: »Ti, glupa Bosanka!« A ko se je obrnila, je tam zagledala »le obraze, ki so bili tako nedolžni kot obrazi kakšnih koroških ovčk, ki se pasejo po hribih nad Črno na Koroškem. Sami nedolžni, kuštravi koštruni in ovčice.«
»Koštruni«, kot vse živali, niso bili hudobni naklepno, ampak so se s strahom odzivali na vse novo, neznano: »Včasih sem imela občutek, da bi se me kakšni slovenski vrstniki najraje dotaknili in preverili, ali imam res enako kožo, lase in kosti kot oni, ki še nikoli niso videli kaj tako zanimivega, kot je tujec. In to iz Bosne, ki je bila za njih enako daleč kot Amerika. Le to so vedeli, da so Bosanci glupi, saj v vicih vselej potegnejo kratko.« In ovčke se seveda počutijo najbolje, če so združene v volneno kepo, ki ji ni videti ne konca ne začetka, se pravi, da so si podobne kot jajce jajcu: »Nihče od teh smejočih se podalpskih otrok seveda ni tako izstopal, kot sem jaz, in to se jim je zdelo dobro.« Še nekaj je presunilo begunko iz Bosne, ki se je proti svoji volji prelevila v ljubiteljsko antropologinjo in tako vestno beležila razlike v navadah obeh narodov: »Kadar je v Bosni kdo dobil petico, smo bili vsi drugi v razredu veseli zanj, v Sloveniji pa je bilo ravno obratno; vsi so bili veseli, če je kdo dobil enko.«
Jasno, da starši takih otrok niso bili nič boljši; ko so se Simoni Lečnik na Ravnah na Koroškem pridružili še ostali družinski člani (mama in oče, starejši brat si je našel delo v Avstriji), so tudi oni skusili, kaj pomeni biti tujec. Najbolj tragikomično pa je, da so to prvič spoznali tudi Ravenčani sami, saj so očeta, ki je hotel najeti kakšno sobo ali manjše stanovanje, »gledali z velikim začudenjem, češ, kaj je zdaj to en čudak«. Česar ne poznaš, se, logično, ustrašiš: ko so naposled našli človeka, ki bi jim bil pripravljen oddati zgornje nadstropje hiše, ki ni bilo v rabi (avtorica takrat najbrž še ni vedela, gotovo pa se ji je v nadaljnjih letih antropološkega udejstvovanja razkrilo, da so naleteli na eno slovitih predimenzioniranih hiš za vsaj tri generacije), si je ta v zadnjem hipu premislil. »V svojo hišo ni hotel sprejeti treh ljudi iz Bosne, tujcev. In on s tujci nekako ni hotel imeti opravka.«
Polagoma so se stvari postavile na svoje mesto, Simona Lečnik se je sprijaznila s svojo transformacijo iz princese v Pepelko, kot je duhovito popisala spremembo, ki se ji je zgodila čez noč; in se sprijateljila s slovenštino. Oče si je našel delo, pa čeprav je bilo to sprva v komunalnem podjetju, ob čemer so staroselci vedeli povedati, da je »pometanje cest edino primerno delo za prišleke z juga«. Vsi skupaj so si našli stanovanje v bloku, kjer so se sosednje iskreno razveselili ploščice z njihovim priimkom, saj so slišali govorice, da prihaja neka bosanska družina, je ena od anekdot, ki jih navaja avtorica. Poleg dragocenih antropoloških zapažanj: »Vsak se drži zase, opravlja svoje zadeve, in kot da bi komaj čakali, da pridejo v svoje skrivališče, zaprejo vrata. In jih še zaklenejo.« Družina Lečnik je zaman čakala, da jih bo po vselitvi kdo prišel pozdravit ali se celo kdaj oglasil pri njih in spil kavo. Zakaj pa bi ljudje skupaj pili kavo?, se je glasilo vprašanje, s katerim je sošolka odgovorila na Simonino začudeno poizvedbo, zakaj ni nikoli nikogar na obisk, ko izza vrat zadiši po praženih kavnih zrnih.
Slovenština in jaz je še ena od knjig iz novega, priljubljenega žanra, ki bi ga lahko poimenovali »Slovenci v očeh tujcev«. Ali pa kar »mi in oni«, v duhu – zdaj že, upajmo, nekoliko omehčane – sumničavosti do prišlekov. Prva znanilka tega žanra je bila Tujka v hiši domačinov, Erica Johnson Debeljak, ki je v istoimenskem delu priobčila svoje zdaj že ponarodele popise prilagajanja na življenje med pripadniki podalpskega plemena, ki se za domačimi zidovi manično preobuvajo v copate in se panično bojijo prepiha – kar gre bržčas razumeti tudi v prenesenem pomenu. Simoni Lečnik v pisanju ne uspe doseči epske širine zgoraj omenjene, je pa v njenem besedilu nekaj zares ganljivih, skoraj poetičnih opisov prav posebnih »pogovorov«, ki sta jih imeli z gluhonemo omo. Še ena, bistvena razlika loči knjigo Lečnikove od zapisov Johnson Debeljakove: napisana je v slovenščini, ne več slovenštini. Še ena zgodba o uspehu slovenskega asimilacijskega modela, torej.
Pogledi, let. 5, št. 3, 12. februar 2014