Praštevila
»In tudi mame ni imel, ki bi mu kuhala čaj,« je mehko dodala, nato pa zavzdihnila, napol trpko, a obenem zadovoljno, kot da je žrtvovanje sladko in jo navdaja z zavedanjem, da je za čudovitega sina, kakršnega je vzgojila, vredno cele noči kuhati čaj, ki mu bo bistril um med poglabljanjem v matematične probleme.
Odložila je pladenj poleg tipkovnice in ga pobožala po laseh. Rjavih, srednje dolgih, čeravno ne več prav gostih. Pogledal jo je s pordelimi beločnicami in brž je zamežikala, da se ji rdečina ne bi vtisnila v spomin in bi si pozneje kaj očitala. Razmaknil je ustnice, spodnja je mlahavo trzala, najbrž bi rad utrl pot besedam, razprl jih je še za kak milimeter, da se je videla vrsta (ne prav belih) zob. Gledal je vanjo in zeval kot še ne docela operjen ptič, ki bi rad poletel iz gnezda, a bi ga polet lahko stal življenja, strmoglavil bi na cestišče, kjer bi takoj v naslednjem hipu čezenj zapeljal avtomobil in ga sploščil v kazalko za knjige, ali pa bi treščil kakšni igrivi mladi mački pred gobec, ki bi ga valjala med zobčki kar tako, za zabavo, dokler mu ne bi pregriznila vratu in ga naposled – najbrž tudi za zabavo – mrtvega in mrzlega odvrgla v kakšen grm. Obležal bi napol golokožen, gnusen, grd in mrzel, še preden bi mu krila toliko zrasla, da bi se dvignil nad vso to plehkost cest, avtomobilov in mačk. Ja, mačk še posebno. Te so za negodnega mladiča najnevarnejše.
Položila mu je prst na ustnice in počasi zdrsela z njim navzdol po bradi. »Pssst,« je rekla, »ne pozabi na Marina Mersenna, ljubi.«
Marin Mersenne najbrž prav tako ni imel mame, ki bi ga bodrila s skodelicami čaja, oči pa je imel bržčas enako utrujene, saj jih je napenjal v soju sveč, sklanjal se je nad brezkončne izračune in iz svežnjev papirja je naposled vstalo genialno spoznanje – tako, ki mu je zagotovilo nesmrtnost. Vsaj v znanstvenih krogih (in to je navsezadnje edino, kar šteje) so ga še stoletja po smrti poznali zavoljo skovanke 'Mersennovo število'. Francoski menih iz sedemnajstega stoletja, čigar tuzemski ostanki so že dolgo gnojili drevesa na kakšnem samostanskem vrtu, se je z močjo svoje pameti (in z zmagoslavjem volje, kajti preračunati in prečrtati je moral morje številk) zasadil v zavedanje slehernega malce bolj naokrog ozirajočega se ali kar častihlepnega študenta matematike, ki je svoje možganske vijuge vsaj za nekaj časa odločil vpreči v eno samo dejavnost: odkritje največjega praštevila.
Zadnji srečnež se je v matematično zgodovino vpisal pred nekaj leti, Indijec s fakultete za informatiko v Kerali, je prispeval tole ljubko formulo: dve na dvaintrideset milijonov petsto dvainosemdeset tisoč šeststo sedeminpetdeset minus ena.
Praštevila nimajo drugega delitelja razen enke in samega sebe. Pravzaprav so na veke vekov obsojena na nekakšno osamljenost, z nikomer se ne družijo, nihče jih ne razume, skupni imenovalci so jim španska vas, vedno znova se vračajo k enki, materi vseh števil. Nepravilna so in kar nekako pokvečena, nobene simetrije ni v njih. Če trije prijatelji, denimo, za opravljeno delo dobijo sto sedemindvajset denarnih enot, se utegne zgoditi, da se bodo na smrt sporekli, kako si bodo vsoto delili, kajti ne morejo je razdeliti na enakomerne dele, celo če si pomagajo z žepnim računalnikom, sto sedemindvajset deljeno s tri porodi čudno številko z neskončno decimalkami, ki se kot zamera vlečejo daleč naprej.
Štefan v tako zadrego ne bi mogel zaiti, kajti ni imel dveh prijateljev, s katerima bi se skregal zaradi delitve zaslužka, nikakršnih težav ne bi imel, ker mu vsote ne bi bilo treba deliti, nobenega opravila se ne bi lotil v španoviji s tovarišem, ljudje so podla bitja, ki te izdajo, ko to najmanj pričakuješ, varovati se je treba njihove škodoželjnosti in pohlepa, ki brizgneta na plano, ko si še v sanjah ne bi mislil. Izdajo te in potem boli. Skeli in peče še dolgo časa, kdor zaupa, za svojo lahkomiselnost drago plača, spoznanje, da si vedno in vsakič znova sam na svetu, ni poceni. Nekateri se do njega dokopljejo prej, drugi pozneje, nekatere stre in sami prostovoljno izstopijo iz igre, ki se ji reče življenje, kar je pravzaprav spet nekoliko lahkomiselno in trapasto, ker so si napihovali obete in delali račune brez krčmarja, pa jih je potem udarilo. Štefan je bil hvaležen, da ga je mama posvarila pred vsem tem, da je do tega spoznanja prišel tako rekoč poceni. Hvaležnost ji je lahko izkazoval le tako, da se je po svojih najboljših močeh trudil vpisati v anale matematike.
Zjutraj ga je na mizi v kuhinji čakala skodelica tople, dišeče cikorije in kos kruha. »Iz pirine moke, z bučnimi semeni, ki spodbudijo možgansko aktivnost,« je rekla mama in se mu nasmehnila, nato pa sedla na drugo stran mize in ga gledala izza svojih zlatih očal. Lase si je spela v figo in Štefan si je moral priznati, da je njena naravna, nepotvorjena lepota najgloblja. Skromnost je najlepši naravni okras in je vredna več kot vsa šminka in puder, ki rabita le za prekrivanje bistva, je rada povedala mama in Štefan se je z njo globoko strinjal. Nikoli ne zaupaj dekletu z naličenim obrazom, mu je govorila, takšna dekleta nekaj skrivajo, in po vsej verjetnosti je to kakšna huda hiba, pohlep, pohota ali kratko in malo pomanjkljiva inteligenca.
Štefanu so se materina svarila potrdila najmanj enkrat, nekoč v prvih letih študija se je eno takih deklet, brhka svetlolaska (šele mnogo pozneje ga je prešinilo spoznanje, da si je lase gotovo pobelila) z ustnicami barve svežih jagod, s katero se je srečeval vsako jutro na avtobusu, kruto poigralo z njim. Zrlo je vanj iz dneva v dan, zunaj se je prebujal dan in v avtobusu je mrgolelo potnikov, ona pa je vstopila vsakič na isti postaji in se vedno postavila tako, da je lahko gledala vanj. Štefan se je nelagodno presedal, bilo mu je neprijetno, zdelo se mu je, da vsi vidijo, kako ga gleda. Najprej je poskušal njen pogled odmisliti, obračal se je stran in bolščal v drevesa ob poti in sive stavbe pa avtomobile, ki so brzeli mimo avtobusa, in še celo za pretrgano belo črto na cestišču se mu je uspelo prepričati, da je zanimivejša od dekleta, ki je nepremično strmelo vanj. Toda vse zaman, njen pogled je bil prisesan nanj in Štefan je bil vsakič znova že po nekaj minutah poražen v njeni igri, igri mačke z golim ptičjim mladičem.
Po kakšnem tednu ali dveh se mu je začela prikazovati v sanjah, njene polne ustnice so se razpirale in se mu ponujale kot sveže jagode z materinega vrta, nekajkrat se jim je, speč, a čudno buden, približal in zagrizel vanje, dotlej neznana toplota se mu je razlezla po telesu in ugodje je zajelo tudi njegovo mednožje, sledovi nočnih užitkov so bili zjutraj na rjuhah in njegovi pižami z medvedki, ki jo je moral v tistem času nenormalno pogosto prati, in to tako, da mama ne bi ničesar posumila, včasih je vstal kar sredi noči in v umivalnik v kopalnici nerodno zbasal hlače ter s še nerodnejšimi gibi z milom drgnil mesto, kjer se stikata hlačnici. Potem je odšel v spalnico, mokre hlače pa odložil na stol poleg postelje, da bi se do jutra posušile; še sreča, da je bilo zgodnje poletje in da je topel zrak opravil svoje. Štefan je medtem ležal na rjuhi, gnus ga je oblival in vlekel si je zgornji del pižame, da je pokril svoj ud. Groza ga je spreletela ob misli, kaj bi se zgodilo, če bi takrat v njegovo sobo vstopila mama, tako kot je počenjala včasih, ko je bil Štefan še majhen in so ga tlačile more. Slišala je čisto vsak njegov krik in prihitela, da bi odgnala pošasti, ki so mu odjedale spanec. Da, tako dobra je bila, da ni pomišljala vstajati niti v najbolj gluhem mraku, še več: Štefanu se je pogosto zdelo, da ga je mama nežno stresla in prebudila, še preden so se mu pošasti v njegovih sanjah režeče začele približevati. Edina možna razlaga je bila, da je bila tudi ona v njegovih sanjah in je še pravi čas posredovala. In tega se je spominjal še leta pozneje, takrat, ko je v njegove sanje vdiralo to dekle z avtobusa, pred katero je bila mama očitno brez moči, saj ga ni mogla odrešiti ponižanja, ki ga je občutil vsakič, ko se je prebudil z mokrimi hlačami. Morda pa je bila resnica še hujša, morda pa je Štefan svojo mamo pregnal iz sanj in mu zato ni več mogla pomagati, morda si je dekleta sočnih rdečih ustnic celo sam želel in ga vabil v svoje sanje, če so to sploh bile še sanje?
Štefana je razjedala krivda, izdal je materino požrtvovalnost in zdaj trpi; drugega si ni zaslužil, brez dvoma si je sam priklical dekle z avtobusa, po pravici povedano so mu sanje deloma prijale in tako je v tistem času ob večerih legal k počitku s sladostrastno mešanico slabe vesti in pričakovanja: bo to noč spet prišla? Ko je mama po običajnem poljubčku za lahko noč ugasnila luč na njegovi nočni omarici in odšla iz sobe, pa se je zdrznil v grozi: je mogoče, da je zmožen take dvoličnosti, take nizkotne izdaje? Najbolj ga je peklilo, kako sam je bil v tem, nikomur ni mogel zaupati, s čim se bojuje – se pravi, ni mogel zaupati mami, saj je razen s poštarjem, ostarelo prodajalko v trgovini na njihovi ulici in drugimi priložnostnimi znanci le redko načenjal pogovor. Klepetanje tjavendan je izguba časa, ki je za ljudi, obdarjene s tako izjemnim umom, kakršen je tvoj, vse preveč dragocen, mu je govorila mama. Spodobi se, da ga usmeriš v resno delo in iznajdeš kaj človeštvu koristnega, kot so na primer praštevila, ne pa da ga tratiš z ljudmi, ki tega niso vredni.
Štefan se je vsega tega zavedal in vsa mamina navodila dosledno upošteval, vse do tistega nesrečnega dne, ko se je na avtobusu prvič zazrlo vanj dekle z jagodnimi ustnicami. Takrat pa je, nemočen, sledil nečemu silnejšemu, nečemu, česar se ni mogel otresti, vse šibkejši je postajal in grozilo je, da bo izgubil bitko. Ko se je zunaj večerilo, je postajal še redkobesednejši kot po navadi, odvračal je pogled in se izmikal materini roki, ki ga je od časa do časa prišla pogladit po glavi, medtem ko se je sklanjal nad študijsko literaturo. Kaj ti je, ga je spraševala mama in skrb je tudi njenemu obrazu vtisnila pečat, kar pa ni bilo nič v primerjavi s Štefanom, ki je bil iz tedna v teden bolj bled in udrtih oči. Misel na strahovito izdajstvo mu ni dala miru in naposled se je domislil, da se bo dekleta z jagodnimi ustnicami otresel edino, če ne bo spal.
Bedel je več noči zapored, da ga ne bi odneslo v tisto prečudno območje med spancem in budnostjo, v katerem je užil toliko sladkosti, ki pa so ga vse bolj odmikale od tiste, ki si ni zaslužila, da bi jo tako zapustil, od tiste, ki se je tako nesebično razdajala zanj in je bilo zato edino primerno, da jo ima najrajši: od mame.
Nato pa se mu je nekega jutra, tik zatem, ko so ugasnile zvezde in je mrzli zrak pretrgalo krakanje prve vrane, utrnila odrešilna misel: ne bo se več vozil z avtobusom! To je pomenilo, da se je moral na predavanja odpraviti dobre pol ure prej, kar je mami razložil z besedami, da mu jutranja svežina dobro dene, da ga prebudi in da potem laže razmišlja.
Ko se je prvič sprehodil od njunega predmestja do četrti s fakultetami, mu je bilo, kot da bo vsak hip vzletel, počutil se je lahnega in osvobojenega, nič več predirnih pogledovanj dekleta z jagodnimi ustnicami, nič več hromečega nelagodja, ki je proti koncu že začenjalo groziti, da se bo sprevrglo v tisto toploto, ki se je širila po vsem telesu in nazadnje polotila mednožja ... Če bi se mu tisto pripetilo na avtobusu, bi se res ne vedel več kam dati, je pomislil Štefan in globoko vdihnil zrak ter hitreje stopil.
Tisto leto se je še posebno imenitno odrezal pri izpitih, čisto pri vseh si je prislužil desetko in še leta zatem si je v duhu lahko pričaral ponosni izraz na maminem obrazu, ko ji je ob koncu študijskega leta pokazal indeks. Njena sreča in topli objem, s katerim ga je nagradila, sta mu potrdila pravilnost njegove odločitve: nikoli več na avtobus, kjer mrgoli čudnih ljudi, še posebno deklet.
Sčasoma si je spet upal na avtobus, a je iz previdnosti raje gledal v tla ali – še bolje – bral študijsko literaturo. Res, njegov čas je bil dragocen in nikakor ga ni kazalo zapravljati za spogledovanje ali, bognekdaj, klepetanje z dekleti. A četudi bi spet katera začela svojo igro, bi bil Štefan zdaj močnejši in bi se ji znal postaviti po robu, vstal bi s sedeža ali odločno odkorakal iz njenega risa, ne bi ji dovolil, da ga trpinči tako kot prva. Samoobvladovanje in neomajna volja sta najmočnejše, kar premore človek, je Štefanu razložila mama kmalu po incidentu z dekletom jagodnih ustnic, kdor se ima ves čas v oblasti, se mu nikoli ne bo zgodilo, da bo skrenil s poti in s svojimi dosežki se bo zapisal v zgodovino.
Štefana je pri tem najbolj ganilo, da je mamina razlaga zadela točno na tisto mesto, ki ga je še vedno skelelo, ona pa mu je s svojim nasvetom nanj privila blagodejno hladilno obvezo, kot da bi zaslutila, kaj se vrtinči po njegovih mislih, ki jih tisti čas ni hotel deliti z njo. Skrivnosti je imel in skrivnosti bi ga bile skoraj ločile od nje, ona pa je v svoji neskončni dobroti in pronicljivosti doumela, s čim se bojuje, in mu je ponudila roko, da bi mu olajšala hojo in ga nežno usmerila na pravo pot. Štefan je bil ganjen in moral si je priznati, da so bili njegovi dvomi neutemeljeni: čeravno je mater za tisto temačno obdobje svojega življenja pregnal iz svojih sanj, mu je zdaj sporočala, da je še vedno tukaj.
Odtrgal je sredico kruha in si jo nadrobil v skodelico kavnega nadomestka. Čez materin obraz na drugi strani mize je hušknil nasmeh, kot pri dobro uigranem obredu je z roko segla po skorji, ki je Štefan ni maral, in jo počasi ponesla k ustom. »Danes je poseben dan,« je rekla, nato pa brž vstala in se obrnila, kot bi pred sinom hotela nekaj prikriti. Štefan je bil zbegan, kaj mu skriva? V trenutku se mu je naredila kepa v grlu in cikorija, tako dobra in sladka, kot jo zna pripraviti samo mama, mu je le stežka zdrknila po grlu.
»Ka-ka-ka-kšen po-po-po-seben dan?« je zajecljal.
»Ah, ne skrbi, dragi moj, boš že pravočasno videl, jaz vse vem,« se je zasmejala mama in ga pobožala po glavi.
Toda Štefanu so se njene ustnice, s katerimi mu je, tako kot vsako jutro, ko je odhajal na delo na inštitut, odtisnila poljubček na lice, zdele mrzle in trde. Spomin nanje ga je preganjal cel dan, večkrat se je med računanjem zdrznil, ko pa je v času kosila prišel v menzo in je bila na jedilniku hladna solata z govedino, se je moral dobesedno prisiliti, da je hrano spravil po požiralniku. Hlad govedine ga je spominjal na toge, hladne mamine ustnice in bil je prepričan, da to ni dobro znamenje.
Strah mu je zadrgnil telo in po kosilu je samo še tiho ždel v svoji pisarni, nič več ni mogel delati. Kaj če ...? Kaj, če je mama ...? Ne, to ni bilo mogoče, to se nikakor ni moglo zgoditi, si je odgovarjal na vprašanje, ki ga niti v duhu ni upal izgovoriti do konca. Pogledoval je na uro na računalniku in z vsako višjo številko je njegova bojazen dobivala otipljivejše oblike, v glavi si je izmišljal opravičila in razlage, za katere si je naposled moral priznati, da nobena ni bilo kaj prida in da bo, če ne bo šlo drugače, krivdo pač priznal. Zgodi se, tudi najboljšimi in tistim z najmočnejšo voljo. Spet je popustil, a le za hip, in zdaj bo dosledno hodil po svoji poti, z odločnim korakom in pogledom, uprtim naravnost v številke, v praštevila. Samo njim se bo posvetil in nikoli več se ne bo spozabil, kakor se je prejšnji teden, ko je ...
Štefan si je pokril veke z dlanmi in poskušal umiriti drgetanje svojih misli. Pa ni šlo. To je torej to. Vedel je, da bo svoje dejanje obžaloval. In zdaj je napočil ta trenutek, ko bo treba polagati račune. Za svojo nepremišljenost in šibkost duha, ki sta ga prejšnji teden tako zahrbtno spodnesli v samoobvladanju in ga napeljali, da je izmenjal par besed z mlado raziskovalko. Dekle, ki se je šele pred kratkim zaposlilo na inštitutu, je imelo dolge rjave lasje in mil, čisto nič spogledljiv pogled, s katerim ga je samo lahno oplazilo in plaho vprašalo, če sme v menzi sesti poleg njega. Štefan ji tega ni mogel odreči, bila je tako nenarejena in nebogljena s svojim nenaličenim obrazom. Tudi ona je sramežljivo gledala v tla in z ničimer ni zbujala pozornosti, s prosojno kožo, drobno postavo in strogo začesanimi lasmi pa je v Štefanu prej kot strast prebudila željo, da bi jo zaščitil. Ni se zdela po mačje plenilska in niti sledu prostaškosti ni bilo na njej, pa je Štefan mimogrede spregledal nevarnost. Čeravno se je med njima vzpostavil le površinski stik in je prehranjevanje minilo v vljudnostnem kramljanju, se Štefan tisto popoldne po kosilu ni več mogel pripraviti k nobenemu delu. Misli so mu begale in neprestano mu je pred očmi vstajala podoba mlade raziskovalke. Ni se dala odgnati, skoraj tako, kot si je leta nazaj njegove noči prisvojilo predrzno dekle z jagodnimi ustnicami.
Štefan se je zavedal, da je zagrešil hudo napako in da bo spet trajalo dolgo, da jo bo izbrisal. Vedel pa je tudi, da o tem materi ne more zaupati in da je tokrat zavoljo lahkomiselnosti in vasezaverovanosti, ki ga je zaslepila, da je spregledal nevarnost, postavil še eno pregrado v svojem odnosu do nje. In to ga je morilo najbolj od vsega. Ni mogel verjeti, da bo moral še enkrat skozi ves pekel čustev, od slabe vesti do občutka izdajstva in ničvrednosti, prav tako kot prvič, le da se je to popoldne pridružil še strah, da mama tokrat vse ve in da ga le še slaba ura loči od trenutka, ko bo stal pred njo tako rekoč gol, goličav v svoji nebogljenosti, ona pa bo imela vso pravico, da ga tokrat izdatno kaznuje tudi za prvič.
S težkimi koraki je stopal proti domu in imelo ga je, da bi se ustavil v bližnjem parku, tam sedel na klop in opazoval mimoidoče, pa je vedel, da nima smisla, da le odlaga grozljivo sodbo. Poravnal si je plašč in klobuk in s tresočo se roko pozvonil. Sekunde so se odštevale počasi, bilo je, kot bi skozi peščeno uro odtekale skale, ki se ne morejo preriniti po zoženem delu, potne srage so mu stopile na čelo in pod klobukom si je popravil lase, ki so se prilepili nanj. Vse bom priznal, takoj ko mi bo odprla vrata, se je nazadnje odločil in bil je olajšan kot zločinec, ki ga po dolgih letih skrivanja in trepetanja ob vsakem zvonjenju na domačih vratih naposled odkrijejo, pa se ves radosten preda.
Vrata so se odprla in na pragu je stala mama s torto z enainštiridesetimi svečkami.
»Vse najboljše, Štefan, danes je tvoj rojstni dan – in še enainštirideset let imaš, kar je praštevilo!« je zažgolela mama in ga poljubila.
Napetost je popustila, stresel se je, kot bi se v njegovem drobu sprožila nevidna vzmet, oklenil se je mame z obema rokama in visel na njej, glavo pa naslonil na njeno ramo in brisal lica, po katerih so polzele solze, v mehko tkanino njene domače halje. Mama, ena sama. Ena je mama in ena je ena, mama vseh praštevil, edina deliteljica in zaupnica. Štefan je še globlje zaril glavo v gube njene halje in podrgetaval od joka sreče.
************************
Praštevila so ena od zgodb avtorice Agate Tomažič, ki bodo v prvi polovici prihodnjega leta izšle pri založbi Goga v kratkoprozni zbirki z naslovom Neznosna privlačnost japonskega dresnika.