Solidarnost
Vsi za enega, vsak zase?
To še zdaleč ne pomeni, da v afriških državah ni solidarnosti, seveda obstaja, na neformalni ravni je je morebiti še več kot v Evropi, kjer z njenimi materializacijami ravnamo kot svinja z mehom … Bi lahko z bolj prizanesljivo metaforo označili vedenje mlade Španke, ki se je, potem ko je v gradbenem podjetju v domovini dobila odpoved in zajetno odpravnino, podala na nekajmesečno potovanje po Afriki, z razlago, da bo tako zapravila manj kot doma? Doma, v Španiji, jo je čakalo stanovanje, ki ga je kupila pred kratkim, obrok posojila pa je odplačevala z doklado za brezposelne, ki ji jo je iz meseca v mesec velikodušno odmerjala država. Negativ te podobe bi bil fantič, kako desetletje mlajši od španske tridesetletnice, ki se je preživljal z zavijanjem kovčkov v plastične ovoje na letališču v Dar es Salaamu. Rodil se je v napačni državi in se ne more nadejati ničesar od tega, kar Španka tako ležerno uživa: redne zaposlitve, odpravnine, podpore za brezposelne, svojega stanovanja … Koliko si bo lahko privoščil, je odvisno od tega, koliko prtljage bo zavil. Ob kateri koli uri dneva ali noči, njegovo delo nima izmen, opravlja ga ob petkih in svetkih – je potlej kaj čudnega, da v škatli iz valovite lepenke, kjer čaka na stranke, tudi spi? Čudni so le odzivi mimoidočih, zahodnjaških turistov, ki bentijo, češ na delovnem mestu se ne spi, leni črnec. Stavek bi se pravilno glasil: na delovnem mestu se ne živi. Ampak časi, ko je bilo tako tudi v Evropi, so že zbrisani iz našega zgodovinskega spomina.
V industrijski družbi se vezi rahljajo
Poznamo različne vrste solidarnosti, razlaga dr. Vesna Leskošek, docentka s Fakultete za socialno delo v Ljubljani. V zgodovini se je najprej razvila tista, ki jo imenujemo »skupnostna«: člani skupnosti v predindustrijski družbi so bili odvisni drug od drugega in so se morali dogovarjati in usklajevati, si zagotavljati medsosedsko pomoč pri kmetijskih in podobnih opravilih. Stopnja medsebojne povezanosti je – ne le v predindustrijski, temveč v vseh družbah – odvisna od stopnje zaupanja, pravi Leskoškova. In pri solidarnosti gre vedno za tiste vrste pomoč, za katero veš, da je boš nekoč deležen tudi sam. Podobno kot pri darovanju se tudi v solidarnosti skriva ideja potlača – zavezujočega darila, s kakršnimi so se drug pred drugim postavljali poglavarji domorodskih ljudstev na severu Amerike. Podarjeno se torej vselej vrne, čeprav ne nujno v točno takšni obliki. Tudi v solidarnosti je podobno: na klic na pomoč se odzoveš, ker razumeš sosedovo stisko in veš, da tudi on ne bo obsedel gluhih ušes, kadar boš pomoč rabil ti. Skupnosti, ne le tiste vaške, temveč tudi v stanovanjskih blokih po mestih, še danes funkcionirajo tako, pravi Leskoškova, saj se morajo dogovarjati o gradnji infrastrukturnih objektov (na podeželju) ali o čisto navadni centralni kurjavi.
S prehodom na stroje oziroma preskokom iz poljedelske v industrijsko družbo so se solidarnostne vezi, od katerih je bilo odvisno spravilo poljščin in druga kmečka opravila, malo razrahljale. Z zametki postindustrijske družbe se je solidarnost prebudila v delavskih bojih in zahtevah po delavskih pravicah. V kapitalu namreč ni solidarnosti, ker mora lastnik zaslužiti kar največ, delavci pa so se vseeno zbudili in si poleg mezde izbojevali nek sveženj pravic. Tako sta se razvila dva sistema delavske solidarnosti: prvi v obliki doklad za brezposelnost, ki jih od svojega dohodka plačuje vsak zaposleni; iz skupne malhe, v katero je prispeval tudi sam, pa se sme v primeru brezposelnosti nadejati pomoči. Sredstva za drugi sistem delavske solidarnosti izvirajo iz davkov, ki se jih zbira na ravni države, nato pa prerazporedi, tako da se doseže t. i. redistributivna pravičnost. Ta korenini v spoznanju, da je kapital skoncentriran v rokah manjšine in da ga je, ker se tako in tako oplaja in množi, pravično deliti še z drugimi, recimo v obliki plačevanja višjih davkov. Nečemu podobnemu smo bili priča na začetku krize, ko so nekateri superbogati v ZDA in Evropi pozvali države, naj jih močneje obdavči, se spominja Leskoškova.
Egoizem v dobrodelnosti
Ni naključje, da se je t. i. država blaginje razvila prav v Skandinaviji – tam so bile solidarnostne vezi zaradi neizprosnih življenjskih razmer, krutega podnebja ipd. še toliko trdnejše, stopnja zaupanja in soodvisnosti med ljudmi pa zelo visoka. Treba je namreč poudariti, da dobrodelnost ni solidarnost in da solidarnost temelji na zaupanju; iz tega se je potem razvila socialna država. Je solidarnost lahko predpisana, potemtakem ni pravo vprašanje, saj solidarnost ni akt posameznikove darežljivosti, temveč temelji na družbeni pogodbi in visoki stopnji konsenza, pri čemer pa ni nič nenavadnega, če se nekaj ljudi ne strinja, razlaga Leskoškova. Morda se o smiselnosti solidarnosti danes sprašuje več ljudi, ker je že zbledel spomin na grozote druge svetovne vojne, ko se je socialna država rodila ravno iz spoznanja, kako neprecenljivo je človeško življenje. Občutek solidarnosti in povezanosti pa je vzniknil iz veselja in evforije ob koncu vojne in nadaljnjih načrtih za obnovo in izgradnjo držav.
Čeprav se vsakdo, ki je solidaren, zaveda, da mu bo pomoč nekoč vrnjena, solidarnosti ne moremo očitati egoizma; mnogo več ga je v dobrodelnosti, pravi Leskoškova. Prav dobrodelnost, po drugi strani, neredko spremljajo religiozne računice, češ če bom dober do drugega, mi bo tlakovana pot v nebesa. Dobrodelna dejavnost je lahko zelo paternalistična in selektivna, pomagaš samo tistim, ki so ti po svojem življenjskem slogu všeč. Solidarnost pa ne dela razlik. Zanimivo je, da je veliko držav, ki temeljijo na dobrodelnosti, izrazito katoliških – gre za sredozemske države Italijo, Španijo, Portugalsko.
Pretrgana medgeneracijska nit
Pri redistribuciji poznamo univerzalne in selektivne sisteme solidarnosti. Primer prvega je zdravstvo, kjer vsi plačujemo in njegove storitve vsi uporabljamo; do sredstev iz drugega pa so upravičeni le člani določene skupine, ki morajo nato dokazovati svojo pripadnost, npr. brezposelni.
Evropska unija je letošnje leto razglasila za »evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti« in Slovenci se nimamo za narod, katerega predstavniki ne bi bili solidarni – eden najprepričljivejših izrazov je krvodajalstvo. Toda za medgeneracijsko solidarnost se zdi, da šepa; mladi mečejo granitne kocke in kričijo, da ne bodo vplačevali v pokojninski sklad, saj sami od tega ne bodo imeli nič. Kje se je pretrgala medgeneracijska solidarnostna nit? Odgovor na to vprašanje je povezan z vprašanjem, kaj se dogaja s socialnim kapitalom, pojasnjuje sogovornica. Ljudje so solidarni in odprti do sočloveka le v družbi, kjer se počutijo varne in cenjene. Bolj ko verjamejo, da niso ogroženi in da se jih ceni, več so pripravljeni prispevati v skupnost. Mladi, na katerih se vsi strahovi pred prihodnostjo še toliko hitreje odrazijo, pa ne dobivajo takšnih signalov, čedalje bolj se v njihovo miselnost vtiskuje pečat individualizma, prepričani so, da mora človek najprej poskrbeti sam zase, šele če vse spodleti, se lahko nasloni na državo. Poleg tega se v družbi ne počutijo varne in ne čutijo potrebe, da bi kaj prispevali v skupno dobro. Deloma bi vzroke za takšno vedenje lahko iskali tudi v tem, da je z leti zbledel spomin na grozote druge svetovne vojne in je usahnila zavest, da je dobro, če živiš v skupnosti. Sogovornica je mnenja, da je ta pozaba načrtno povzročena: poudarjanje individualnosti je v interesu kapitala (kajti takšni ljudje so najboljši potrošniki). A tudi med mladimi so izjeme, ki še verjamejo v solidarnost, denimo taborniki, ugotavlja Leskoškova. Duh solidarnosti veje tudi iz gibanja Occupy 15o, skupnostno zavest ljudje danes negujejo na urbanih vrtičkih ipd. Ne, sklepanje, da je solidarnost na medosebni ravni zaradi razvoja socialne države zamrla, nikakor ne drži, odkimava Leskoškova. Kvaliteta življenja pa je višja in družba ima od ljudi več, če so družbe bolj enake. Če imajo ljudje več možnosti, se lažje vzpenjajo po družbeni lestvici. Če hoče država zagotoviti takšno okolje, mora poseči in poskrbeti za doseganje socialne pravičnosti – tega ni mogoče uresničiti na ravni skupnosti, naj bodo te še tako solidarnostno povezane, temveč le na ravni države.
Homo oeconomicus ni solidaren
Solidarnost je pojem, s katerim se ponavadi operira v sociologiji in družbenih vedah nasploh, kako pa je ta pojmovana v ekonomiji, smo vprašali ekonomista Bernarda Brščiča. Problem, ki ga vidi zlasti na levici, je, da ne zna izpeljati povezave med moralnim imperativom solidarnosti, ki je v vsaki spodobni etični zastavitvi neproblematična, in njeno politično obvezo oziroma imperativom. Že Adam Smith, »zavetnik ekonomistov«, ki je bil tudi prvovrstni moralni filozof, je v Teoriji moralnih občutij izpostavil štiri lastnosti oziroma kreposti (vrline): preudarnost, samoobvladovanje, pravičnost in dobročudnost, in prav slednjo bi lahko poimenovali solidarnost. Po Smithu vsaka dobra družba vključuje tudi velikodušnost oziroma solidarnost, čeprav ta ni ključna za obstoj civilizirane družbe (to je pravičnost). Solidarnost je torej povezana z vprašanjem socialne pravičnosti, ki pa je v ekonomskem diskurzu problematična, nadaljuje Brščič. O tem razpravlja že Friedrich August von Hayek v svojem delu Law, Legislation and Liberty (Zakon, zakonodaja in svoboda), kjer ugotavlja, da je socialna pravičnost privid in da zatorej ne moremo zahtevati političnega imperativa solidarnosti. Če se povrnemo k Smithu, bomo tudi v Bogastvu narodov težko našli zagovor solidarnosti. Sicer so že za časa Elizabete I. obstajali t. i. zakoni o revežih, ki pa jim je Smith nekako nasprotoval; pač odvisno od tega, kako ga berete – kot predhodnika ekonomistov, ki primat daje Bogastvu narodov, ali kot teoretika moralnih občutij. Brščič je, kot pravi, bistveno bolj naklonjen pogledu nanj v širšem smislu, kot na moralnega filozofa. Smith jasno ločuje človekovo delovanje na sfero tržnih odnosov oz. tržnega neksusa – kjer je človek gnan samo z interesom, tam ni elementov solidarnosti. Tisti slavni citat, da brezplačnega obeda ne gre pričakovati iz solidarnosti pivovarja ali peka, temveč je vzrok zanj njihov samointeres, se da pojasniti s konceptom človeka kot homo oeconomicus, ki ni solidaren.
Težava pa je, da ekonomisti takšen omejeni diskurz v 20. stoletju prenesejo v vse sfere bivanja in reducirajo kompleksno bitje, kakršen je človek, na homo oeconomicus. Brščič, za katerega je Bogastvo narodov »zelo omejena razprava o človekovem delovanju na trgu«, opozarja, da avtor tega izraza sploh ni Smith, temveč John Stuart Mill v 19. stoletju. V 20. stoletju pa smo priče potvarjanju Smitha, ko se homo oeconomicus razširi na vse ostale sfere. »Človek postane sociopat, ki zasleduje samo svojo funkcijo koristnosti.«
Prisiljena vrlina
V ekonomiji solidarnost kot del tržnega procesa nima kaj iskati, takšno altruistično vedenje je povsem odveč, celo škodljivo, razlaga Brščič. Vse tri omembe »nevidne roke« (Smith) nas napeljujejo k temu, da je ljudem najbolje prepustiti zasledovanje njihovega lastnega interesa, s posredovanjem nevidne roke pa bo na koncu udejanjen tudi javni interes. A to drži ob predpostavki, da čudežna metafora nevidne roke res deluje, za to pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji; nevidna roka ne deluje v institucionalni praznini. Država mora poskrbeti za zakone, ki zadevajo lastninske pravice in njih varovanje ter svobodo sklepanja pogodb. Če to deluje in če pustite prosto pot katalaktičnim tržnim silam, je končni rezultat v svojem bistvu dober – komutativno pravičen, korektivi v smislu socialne pravičnosti pa niso potrebni.
Sporočilo angloškotskega razsvetljenstva je, da je socialna država odveč, kadar pravna država deluje, saj bo tedaj trg poskrbel za udejanjanje postopkovne pravičnosti; karitativna dejavnost pa je usmerjena v prostovoljstvo. In tu je po sogovornikovem mnenju ključen problem: če se povrnemo k povezavi med moralnim in političnim imperativom solidarnosti, je treba poudariti, da noben od škotskih razsvetljencev ne trdi, da je sočutje greh. Je krepost! Toda kako preiti z moralnega na politični imperativ? Področji sta namreč bistveno različni, večina liberalnih mislecev 20. stoletja se po Brščičevem prepričanju tu ušteje, vključno s Hayekom, ki v Ustavi za svobodo uvede nekakšen idejni pripomoček »preprečevanja večje prisile«. Socialno državo moramo po njegovem imeti zato, ker bi prikrajšani lahko spodkopali družbo in bi bila potem potrebna še večja prisila. Socialna država je potemtakem kompromis, ki omogoča maksimiranje osebne svobode.
Brščič meni, da gre za logično nekonsistentnost v Hayekovi misli: moralni imperativ solidarnosti obstaja, nemogoče pa je iz njega izpeljati političnega. Solidarnost je vrlina in je potemtakem lahko samo rezultat svobodnega delovanja. Prisiljena vrlina, navsezadnje z denarjem drugih, pa ne more več biti vrlina oz. krepost. Temeljno vprašanje moralne filozofije je zmožnost izbiranja med dobrim in zlim. A če te nekdo prisili v dobro, to samo po sebi ne more več biti dobro dejanje. Solidarnost bi torej morali omejiti na prostovoljstvo, toda tu trčimo ob težavo: izpadla bi cela vrsta socialnih storitev, zlasti v državi, kakršna je Slovenija, kjer so moralne norme razkrojene in tradicija dobrodelnosti ni najbolj razvita.
Socialna država proti družini
Slovenska socialna država prerazdeljuje približno četrtino bruto domačega proizvoda. To pomeni, da se vsak četrti evro, proizveden v Sloveniji, zavrti znotraj socialnih transferjev, socialnih storitev ipd. in vsakomur je jasno, da samo s prostovoljstvom tega ne moreš doseči, saj bi prišlo do zloma socialnih storitev, pravi Brščič. Temeljno vprašanje je po njegovem odnos solidarnosti do svobode. Če ta postane politična obveza, ki se potrjuje z večinskim odločanjem in je tako rekoč prisila, izgubi značilnost vrline. Kar počne slovenska socialna država, se ne da označiti kot etično, prej gre za uporabo prisile za zagotavljanje socialnih storitev. Pri tem večinska volja in demokracija ne moreta biti alibi za poseganje v negativno svobodo soljudi, za odvzemanje dohodka in prerazdeljevanje v skladu s predstavami o socialni pravičnosti. Z vidika učinkovitosti ekonomskega sistema sta tako socialna država kot udejanjanje solidarnosti izrazito škodljiva.
Brščič se strinja z bolgarsko-francoskim filozofom Tzvetanom Torodovom, ki je dejal, da nekatere stvari na medčloveški ravni delujejo, na državni ravni pa se jih ne da zagotoviti drugače kot s predpisi; ljudje so lahko ad personam zelo solidarni in širokogrudni, na ravni družbe pa to odpove … Temeljno politično vprašanje, ki si ga je zastavljal že Hayek, je po Brščičevem mnenju, kaj drug drugemu kot člani skupnosti dolgujemo. Zaradi razbitja osnovne skupnosti je vse to težje, če je skupnost dovolj majhna, se da marsikaj rešiti s prostovoljstvom. Če pa je skupnost večja, se to razprši, odnosi so abstraktni, razčlovečeni, prihaja do odtujevanja, preneha se zavezanost. K temu prispeva tudi razgradnja družine, meni Brščič. Treba se je zavedati, da je bila družina v preteklih stoletjih osnovna celica solidarnosti, nato pa je bila v 20. stoletju napadena, pojavile so se težnje po reinterpretaciji konservativnih institucij, ki so opravljale tudi temeljno funkcijo solidarnosti. Sodobnost je uničila družino, ne (še) dokončno, in odmira tudi solidarnost, tako med partnerji kot med otroci in starši. Tesno sta povezana propad družine in rast socialne države. Morda so korelacije naključne, doda Brščič, a število razvez je znatno korelirano s socialno državo. Ljudje delujemo po ekonomskih načelih; če je za moškega tako enostavno znebiti se žene in mu ni treba skrbeti zanjo, ker jo prevzame socialna država, potem se takšen način neodgovornega in razbrzdanega življenja širi. Pojav socialne države ima nasploh vrsto nenameravanih škodljivih posledic za družbo, je prepričan Brščič.
Pretveza za socialno pravičnost
Socialna država je problematična tudi zato, ker temelji na solidarnosti z denarjem drugih in ker je bistveno prerasla namene. Socialna država iz Bismarckovih časov v osemdesetih letih 19. stoletja in sodobna država socialdemokratskega tipa sta svetlobna leta narazen. Sodobna država blaginje je bila ustanovljena oz. utemeljena z idealom socialne pravičnosti, medtem ko je bilo tisto, kar je hvalevrednega in kar je vseboval tudi bismarckovski tip socialne države, neka osnovna varstvena mreža.
Socialna država s sistemom obveznega socialnega zavarovanja, z minimalnim zajamčenim dohodkom ipd. je seveda tudi civilizacijska pridobitev. Problematično pa je, da se socialno državo marsikje zlorablja za udejanjanje socialne pravičnosti. Ključna razlika med postopkovno in socialno pravičnostjo je v tem, da je socialna pravičnost povezana z zamislijo o vnaprej določljivih deležih v družbenem produktu. Tisti, ki zagovarjajo socialno pravičnost, zahtevajo, da razlike v plačah ne bi smele biti, denimo, večje od 1 proti 20. Zagovorniki postopkovne pravičnosti, ki je za Brščiča v tržni družbi edina uresničljiva, pa so mnenja, da končni (dohodkovni) rezultat ni relevanten. Brščič poda slikovit primer: da ima Madonna nekaj sto milijonov dolarjev premoženja, je povsem irelevantno, čeravno je moralno malovredna in estetsko odurna; šteje le, da očitno osrečuje na desetine milijonov oboževalk in oboževalcev in da so ti pripravljeni plačati za njeno glasbo.
Kritiki trdijo, da je tržni sistem socialno nepravičen. Seveda je, toda kako boste opravičili dejstvo, da čistilka zasluži 600 evrov, direktor podjetja pa 15.000 evrov na mesec, se vpraša Brščič. To je z moralnimi kriteriji neopravičljivo, ampak če želite udejanjati socialno pravičnost in določati razdelitvene deleže, preden se začne katalaktični tržni proces, zožite tržni sistem na planskega. Socialna pravičnost se lahko udejanji zgolj v socializmu, ki je organizacija, medtem ko je trg kozmos – red, v katerem se vsak posameznik udejstvuje po svoje in nihče od njega ne zahteva, da bi se glede ciljev poenotil s kom drugim. V centralnoplanskem sistemu je to uresničljivo, kar ne pomeni nujno, da je socialna pravičnost slaba kot politični ideal, poudarja Brščič. Težava socialistov pa je v tem, da radi začnejo socialno pravičnost širiti kot demokratični ideal, oziroma jo legitimizirajo z večinsko podporo, ki jo sicer hitro dobijo.
Mlinski kamen v konkurenčnosti
Kakšne so torej alternative socialni državi? Brščič priznava, da mu ni uspelo najti razumnih rešitev, z izjemo radikalno libertarnih, kakršne zagovarjajo anarhokapitalisti. To pomeni sistem anarhije brez države, ki je po njegovem mnenju s politično-filozofskega stališča edini opravičljiv, a daleč od tega, da bi bil izvedljiv, je zdrs v politično utopijo. Sicer pa meni, da bi moralo biti tudi na akademski ravni temeljno vprašanje, kaj naj počne država in česa ne, koliko solidarnosti naj da. Kako utemeljiti, da je morda 5 odstotkov bruto družbenega proizvoda še dopustno prerazdeljevati, več pa ne? Zakaj ne 25 odstotkov, morda 50, zakaj pa ne bi bili kot Severna Koreja, se pošali. A problem, na katerega opozarja, je zelo resen: kako zamejiti solidarnost, kje zarisati ločnico? Če se ne naslanja na elaboriran sistem načel, so težave neizogibne.
Vprašanje solidarnosti po Brščičevem mnenju s filozofskega vidika ni razrešljivo. To je etična vrednota, krepost, vendar ni prepričljive politične filozofije, ki bi povezala moralni imperativ s političnim. Zato se zatekamo k improvizaciji: kadar imamo težave, pade odločitev, da se bo socialna država manjšala, in tako se lovi ravnotežje … Slovenija je nekje na sredi, imamo tipično državo kontinentalnega tipa, ki je v zasnovi demokratsko-bismarckovska, kar pomeni, da je meritokratska: dobrobiti so odvisne od prizadevanja, pokojnino dobiš na podlagi tega, koliko si delal. Bismarckovska socialna država ni najslabša možna, je pa socialna država, kakršno imamo na Slovenskem, preobsežna, na nekaterih območjih predebela, na drugih mogoče celo presuha in ima veliko anomalij. Delež prerazdeljenega bruto družbenega proizvoda ni ekscesen, 25 odstotkov, na evropski ravni smo nekje v povprečju. Problemi, s katerimi se srečujemo, so prav tako tipično evropski, od starajoče se družbe do tega, da je sistem socialnih transferjev preobsežen in premalo vezan na pripravljenost ljudi poprijeti za delo. Socialna država, kakršno smo poznali v drugi polovici 20. stoletja, ne bo preživela, ker je mlinski kamen v konkurenčnosti. Vse najbolj propulzivne države, na čelu z Nemčijo, so že izvedle korenite reforme socialne države, nas pa to še čaka.
Univerzalni temeljni dohodek za postmoderno družbo
Na vprašanje, kaj smo drug drugemu dolžni živeči v neki družbi, poskuša odgovoriti tudi koncept univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Kako pa je UTD povezan s solidarnostjo? Dr. Valerija Korošec, avtorica predloga za uvedbo UTD v Sloveniji, izdanega v obliki samostojne publikacije, (Predlog UTD v Sloveniji – zakaj in kako?, Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, 2010), vprašanje vrača: Kaj pa je za vas solidarnost? Sporazumeva se glede ene ohlapnejših razlag, da je solidarnost kot dar, ki ga podariš, a pričakuješ nekaj v zameno, ali pa kot pomoč, ki jo ponudiš z zavestjo, da ti bo vrnjena, ko jo boš potreboval. UTD je, pravi, oblika solidarnosti ali, bolje rečeno, način samoorganizacije. »Kot malo bolj razvita oblika sindikalne organizacije,« pravi in doda, da so sindikati navsezadnje omogočili razvoj zavarovanj, npr. za primer brezposelnosti in bolezni. Tudi naša država oz. njen davčni sistem je neke vrste sistem samopomoči. Čeprav se tega premalo zavedamo, ljudje bi morali nehati delati razliko med davki, ki jih plačujemo državi, in socialnimi prispevki – to je v resnici eno in isto in če bi se ljudje tega zavedali, bi davke nehali jemati kot nebodijihtreba, meni Koroščeva.
Ali lahko UTD nadomesti socialno državo? Oziroma, z drugimi besedami, če je država blaginje po skandinavskem vzoru nadgradnja socialne države (kjer črpanje solidarnostne pomoči ne pride v poštev le, ko vsi drugi sistemi pomoči, denimo sorodniška mreža, odpovedo, temveč so solidarnostna sredstva na voljo tudi za študij ipd.), kam se potem umešča UTD? UTD se umešča v državo, bolj razvito od socialne, sicer pa nekam na prehod z industrijske v postindustrijske družbe, lahko pa tudi iz moderne v postmoderno družbo. »Sistem UTD je oblika socialne države za postmoderno državo,« prav sogovornica, ki je med drugim pripravila tudi natančen izračun temeljnega dohodka za Slovenijo: prejemali bi približno tristo evrov. V tak izračun so vključeni prav vsi državljani, vključno z upokojenci – zanje se pravzaprav ne bi nič spremenilo, tisti, katerih pokojnine presegajo 300 evrov, bi razliko do te vsote dobivali iz vreče, namenjene razdeljevanju UTD. Poglavitno je, da nihče ne bi dobil manj kot tristo evrov, kar se danes dogaja, poudarja Koroščeva.
Prav medgeneracijska solidarnost je menda ena tistih niti, po kateri se sistem solidarnosti, kakršnega smo desetletja poznali in je deloval, najbolj cefra. Toda, opozarja dr. Koroščeva, mladi prispevkov v pokojninsko blagajno ne plačujejo, ker jih ne bi hoteli, ampak ker jih ne morejo – z delodajalcem ne sklenejo pogodbe o redni zaposlitvi, ki bi jim od dohodka odtegnil denar za socialne prispevke. Zato, kadar je govor o medgeneracijski solidarnosti, sogovornica ne obsoja mladih, temveč starejše, ki branijo samo svoje privilegije, za mlade prekerne delavce pa jim ni mar. »Tu bi pa res lahko govorili o nesolidarnosti.«
Nova evropska socialna listina
Od izdaje prvega zbornika o UTD na Slovenskem, ki je pod naslovom Brezplačno kosilo za vse izšel leta 2004 pri Založbi Krtina, se je na področju UTD po svetu že ogromno premaknilo: ta čas pripravljajo spremenjeno besedilo evropske socialne listine, ki jo bo mogoče prebrati na spletnem portalu Evropske unije in bo poskušala uskladiti socialne politike na ravni EU – dotlej se je govorilo le o ekonomskih vidikih, nihče pa se ni ukvarjal s socialno politiko, ki se od države do države razlikuje in bi bila najelegantneje usklajena prav z UTD.
Kako je z ideološkim predznakom UTD? Na hitro bi se mu dalo nalepiti etiketo levičarstva, ki pa hitro odstopi ob podatku, da se za univerzalni dohodek zavzema tudi lastnik nemške verige drogerij Drogerie Markt Götz W. Werner. Po besedah Valerije Korošec Werner ni edini bogati podjetnik, ki je za uvedbo UTD, zagovorniki so iz vseh slojev in kategorij prebivalstva: ne le velekapitalisti, temveč tudi tipični liberalci, v tujini UTD podpira neverjetno veliko verskih organizacij (kajti po njihovem mnenju UTD udejanja socialno pravičnost). Večina pa je med zagovorniki, ker so jim všeč pričakovane posledice UTD: ker jih je veliko, si vsakdo izbere eno. Liberalci, recimo, so navdušeni nad večjo svobodo ljudi, manjšim vpletanjem države in nižanjem obsega administracije. Verske organizacije zastopajo stališče, da je bog poklonil zemljo vsem ljudem v enaki meri, zato imamo na njej vsi enako pravico do preživetja. Tiste, ki zagovarjajo možnost in pravice delavcev, da odločajo sami o sebi (ne bi hotela uporabiti izraza levičarji, pravi sogovornica), pri UTD navdušuje, da je kot »orjaška stavkovna blagajna« – omogoča vztrajanje pri delavskih zahtevah. Delodajalci so navdušeni, ker vedo, da bodo z uvedbo UTD dobili samozavestne, samoiniciativne, neprestrašene delavce.
Kdo pa je proti? Vsi tisti, ki jim trenutna situacija ustreza, recimo brezvestni delodajalci; administracija, ki se ukvarja z razdeljevanjem socialnih transferjev. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je predlog Valerije Korošec o uvedbi UTD zavrnilo z besedami, da bi »uničil veliko delovnih mest na ministrstvu«.
Aljaska in Iran
Na svetu je tudi že nekaj praktičnih primerov uvedbe UTD: za zdaj ga prejemajo prebivalci Aljaske, prva država, ki ga je uvedla, pa je Iran. Do te odločitve je vodila zanimiva pot: nafto, ki so jo načrpali, je država močno subvencionirala. Ko so ugotovili, da to ni ekonomično, da je porabijo preveč, so se odločili denar za subvencije (ki ga je država tako in tako dobila od prodaje naftne, se pravi lastnega naravnega vira) ljudstvu vrniti na drug način, in sicer vsakemu posamezniku. Zdaj ima vsak njihov državljan (oziroma vsakdo, ki izpolnjuje pogoje za pridobivanje UTD) univerzalni temeljni dohodek. Vendar so v zadnjem času ugotovili, da so stroški višji, kot so pričakovali – ker je vir financiranja nafta, njena cena pa na svetovnih trgih niha, medtem ko je UTD fiksni znesek. Zdaj so menda izdali prošnjo, naj se vsi premožnejši v Iranu, ki UTD ne potrebujejo, temu odpovedo. Uvesti sistem UTD je bilo v Iranu smiselno tudi zato, ker je njihov davčni sistem skorajda neobstoječ. Pri nas ga sicer imamo, a je preveč zapleten, in tudi to je eden od trdnejših argumentov za UTD, meni Koroščeva.
Glavna ovira pri uvajanju UTD je ukoreninjenost obstoječih sistemov socialne politike, ali s starim ljudskim rekom: Navada je železna srajca. Problematično je zlasti to, da so ponavadi prav ljudje, ki bi morali oblikovati nove koncepte in nove politike, zadovoljni z obstoječimi. Podoben problem je s sindikati: v skandinavskih državah so si zadajali nove naloge in nove cilje in se reformirali, slovenskim sindikatom pa se zdi, da če se ne bodo več borili za osnovni nivo dohodka, njihov namen izzveni – kar je daleč od resnice. Tako kot pri državi blaginje tudi pri UTD prednjačijo Skandinavci; s to razliko, da sta Finska in Norveška za, na Finskem se lahko pohvalijo s celo tremi vrstami različnih izračunov, Danci in Švedi pa so proti – pri slednjih se je izkazalo, da bi bil učinek UTD enak, kakršnega imajo od obstoječega davčnega sistema. Podobno se tudi pri nas številni trudijo dokazovati, kako socialna država v Sloveniji izvrstno deluje …
Za večjo varnost prekernih
Sicer pa Koroščeva UTD manj povezuje z revščino in bojem proti njej, temveč bolj z bojem za eksistenčno varnost prekernih delavcev in mladih ljudi. Odvisni ljudje z UTD ne bi dobili prav veliko, razen gotovosti. Mladi oz. nezaposleni ljudje bi pridobili nekaj gotovosti. Najhujši primer zanjo pa so tisti ljudje, ki so delali, pa dolge mesece niso dobivali dohodka. UTD bi take primere vsaj malce omilil. Avtonomnost ljudi v našem sistemu je zelo ogrožena. Vsakdo, ki želi biti dober v strokovnem smislu, mora delati neodvisno, zato pa potrebuje svobodo, ki je v našem sistemu ni, UTD pa bi mu jo zagotavljal, meni Valerija Korošec.
Pri UTD se poraja še eno vprašanje: bi uvedba sprožila socialni turizem, se pravi priseljevanje ljudi v državo, kjer bi bili prebivalci deležni nekega dohodka, ne da bi jim bilo za to treba delati? To je odvisno od pogojev, pod katerimi bi ga razdeljevali, odgovarja Koroščeva. V Sloveniji je aktualen predlog, da bi ga dodeli šele takrat, ko bi posameznik zadostil pogojem za državljanstvo, četudi ga ne bi sprejel. Problem pa bi odpravili, če bi UTD uvedli na evropski ravni ali, še bolje, na globalni ravni. Ideja uvedbe UTD na svetovni ravni se ji sploh ne zdi utopična, priznava pa, da morda preveč sodi po ljudeh, ki jo obkrožajo in s katerimi je v stiku tudi prek spleta. Nazadnje so se za UTD ogreli v Španiji, kjer so to idejo vzeli za svojo »los indignados«. To, da so idejo posvojili mladi protestniki, zaleže mnogo več kot vsi članki ali knjige, ki jih napišeš, pravi sogovornica. Tudi v Sloveniji se stvari ne bodo spremenile, dokler tistim, ki jim gre zdaj še dobro, ne bo šlo slabše …
Pogledi, št. 17, 12. september 2012