Pogled v zgodovino urbanizma z dr. Vladimirjem Bracem Mušičem
Od Hipodama iz Mileta do Janeza Koželja
Že v šestdesetih letih se je študijsko izpopolnjeval v Združenih državah in začudeno vprašanje, kako da je delal magisterij iz urbanizma v Združenih državah, ko pa te menda niso ravno posnemanja vredne glede urejanja urbanih površin (če naj verjamemo Jane Jacobs), takoj dobi pojasnilo: Združene države so velike in pri nekaterih stvareh prednjačijo ter so vredne, da se postavijo za vzor.
Danes so v konici glede urbanizma Velika Britanija, Nizozemska, skandinavske države ... Že ko se je v Sloveniji v petdesetih letih začel urbanizem postavljati na noge, je bila Anglija ena vodilnih na tem področju – delno gotovo zato, ker je prva doživela industrializacijo, nato pa je bil pozornosti deležen tudi na novo nastali delavski sloj, omogočiti so mu hoteli boljše življenjske razmere, na nevzdržno bivalno okolje delavskih sosesk so opozarjali Robert Owen, Friedrich Engels in drugi ... Razmere so se postopno izboljšale, vse je bilo tudi zakonsko podprto – in sprejemati tovrstne zakone v Angliji je bilo laže, ker je imela demokratično tradicijo. »Nekje sem našel citat Winstona Churchilla z začetka 20. stoletja, ko je bil še konservativni poslanec na Škotskem,« razlaga Vladimir Mušič, »iz katerega je jasno, da se je zavzel za uvedbo posebnega davka za dobičke pri špekulacijah z zemljišči.«
Z Otoka so se urbanizem in smernice urejanja prostora razširili na celino, v Franciji so okužili Ecole des beaux arts, nato se je urbanizem nekaj časa razvijal ob umetniških gibanjih, katerih prapor je v Franciji nosil Le Corbusier s konceptom ville radieuse, v Nemčiji pa Walter Gropius kot utemeljitelj gibanja Bauhaus. V moji generaciji, pripoveduje Mušič, pa se je zgodila Skandinavija, predvsem Švedska. Tamkajšnji socialdemokrati in koncept socialne države so bili za jugoslovanske levičarje ljubezen na prvi pogled, podobna načela je sicer imel tudi Krupp v Nemčiji, ki je gradil celotna naselja za zaposlene v svojih tovarnah, toda na Švedskem so s konceptom zagotovitve stanovanj za vse segli dosti dlje od naselij za tovarniške delavce. Tako se je začelo: med prvimi sta tja v petdesetih letih odpotovala arhitekta Franc in Marta Ivanšek ... Mušič se je že kot študent tretjega letnika arhitekture povezal s Francem Ivanškom, tedaj absolventom, udeležil pa se je tudi devetega kongresa CIAM (Congrès international d’architecture moderne) v Aix-en-Provenceu, ki je bilo tedaj izjemno močno stanovsko združenje, katerega člani so leta 1933 leta v Atenah sprejeli biblijo modernega urbanizma: Charte d’Athènes ali Atenska deklaracija, katere bistvo je bil koncept tako imenovanega funkcionalnega mesta, kakršnega si je zamislil Le Corbusier.
Združenje CIAM je dobri dve desetletji pozneje razpadlo, Mušič se je še kot študent udeležil poslednjega strokovnega srečanja njegovih članov leta 1956 v Dubrovniku. Tam je navezal stike s takrat vodilnimi imeni ameriškega urbanizma in tudi zaradi srečnega spleta okoliščin na pragu šestdesetih let vpisal magisterij na univerzi Harvard. Tema je bil tako imenovani urban design, slovensko urbano oblikovanje – tega pa ne gre mešati z urbanim načrtovanjem, angleško urban ali city planning.
Jane Jacobs žal ni imel priložnosti spoznati, vsaj ne neposredno. Bila je najbolj uničujoča kritičarka funkcionalnega urbanizma in je s svojo kritiko zaznamovala naslednjo generacijo arhitektov, no, vsaj njene občutljivejše pripadnike, pristavi Mušič. Priznati pa je treba, da je znala tudi v stanovanjskih soseskah z visoko gostoto prepoznati dobre koncepte – zato so sogovornika s toliko večjim zadovoljstvom navdale njene besede, ki jih je izrekla leta 1981 med ogledom gradbišča stanovanjske soseske v Splitu, imenovane Split-3: »Split-3 makes me feel so optimistic.« Split-3 je namreč projekt, ki ga je vodil prav Mušič, koncept pa so potem v malce spremenjeni obliki prenesli tudi v druga večja jugoslovanska mesta, od Pulja do Sarajeva, Osijeka …
Jane Jacobs je kritizirala Le Corbusiera in funkcionalizem, ta pa je med drugim grmel proti ulici, ki da je kanjon, obdan z visokimi stavbami. Mušič s sodelavci je prav pri stanovanjski soseski pri Ruskem carju (znani tudi kot Bratovševa in Glinškova ploščad) v Ljubljani začel eksperimentirati z ulico. Ideja je prišla iz Švedske, pripoveduje, to je bil nekakšen upor proti Le Corbusieru, že Jane Jacobs je v Smrti in življenju velikih ameriških mest opisovala »balet ulice«. Pri Ruskem carju so kot osrednjo os predvideli ulico, vzdolž katere bi bili nanizane kavarne, bifeji, trgovine, obrtne delavnice – a so se temu uprli nekateri stanovalci, ki pod svojim oknom niso hoteli imeti kafičev, se spominja. Toda čeprav nekaterih stvari, ki so si jih zamislili, niso izvedli, projekt, kakršen je ugledal luč sveta, dovolj jasno sporoča stanovalcem, da jim ni treba hoditi v mestno središče, da je to njihova soseska s trgovinami, lokali … V soseski pri Ruskem carju smo v praksi preskusili tudi tako imenovano multiplo arhitekturo, se pravi, da je kompleks projektiralo več arhitektov, izmed katerih je bil eden primus inter pares, pripoveduje Mušič.
V obdobju od 1966 do 1972 je bil Vladimir Braco Mušič kodirektor ameriško-jugoslovanskega projekta študij regionalnega in urbanističnega planiranja. Če naj velja trditev, da sta tako urbanizem kot arhitektura tesno povezana s politiko, potem najbrž ni napačno domnevati, da so se Američani lotili sodelovanja z jugoslovanskimi urbanisti tudi zato, ker jih je zanimalo, kako se tem rečem streže v državi za železno zaveso, če za zares neprodušni zastor, ki je od Evrope ločeval Sovjetsko zvezo, niso mogli prodreti. Seveda, se nasmehne Mušič, nismo bili naivni, vendar so v okviru tega sodelovanja k nam prihajali res vrhunski ameriški strokovnjaki, financirani delno iz Fordovega sklada (fundacije, prek katere je avtomobilska industrija spodbujala razvoj kulture in si obenem zagotovila davčne olajšave zaradi donacij), delno iz jugoslovanskega proračuna. Na pragu sedemdesetih let pa se je zataknilo na ameriški strani; Američani so jih obvestili, da takšnih raziskovalnih projektov ne bodo več financirali, lahko pa denarno podprejo odprtje sorodnega študijskega programa. In tako se je na ljubljanski fakulteti za arhitekturo rodil študij urbanizma, z dolgim poimenovanjem IPŠPUP (interdisciplinarni podiplomski študij prostorskega urbanističnega planiranja), ki pa bo zaradi bolonjskega programa v kratkem storil konec.
Mušičevo posebno območje je bila ljubljanska regija. »Prostorsko planiranje ne prenese mej, le kako naj se tam za Črnučami začne nekakšna trzinska občina?« se sprašuje. Urbana regija po definiciji obsega vse v radiju 25 kilometrov ali pol ure vožnje z avtobusom in šteje od pol milijona do milijon prebivalcev. Potemtakem bi v ljubljansko urbano regijo sodili Domžale, Logatec, Grosuplje … Toda žal razvoj pri nas ni šel v to smer, namesto da bi se območja združevala v urbane regije, je le še več majhnih občin.
Urbanisti bi se morali zavedati, da z vsakim predlogom nekomu nekaj damo in nekomu nekaj vzamemo, Mušič razlaga svojim študentom. Zelo zgodaj se je dotaknil tudi urbanizma v povezavi z varstvom okolja, njegova knjiga s takim naslovom je izšla v šestdesetih letih. Prav on je vpeljal rabo izraza »krajina« – lahko je kulturna ali naravna, ne gre pa je mešati s pokrajino, ki je navsezadnje lahko tudi upravna enota. Kljub naklonjenosti naravi se tudi on strinja s prepričanjem mnogih, da je bil zakon o kmetijskih zemljiščih iz osemdesetih let prestrog. Takrat je bila uvedena »prisilna uprava na slovenskem urbanizmu«, meni sogovornik, ki opozarja, da se na problem izginjanja kmetijskih zemljišč odtlej gleda kot na agresijo urbanizma, to pa ni fer, ker je v resnici kriv kapital.
Kritičen je tudi do pojavov civilne družbe, z zahtevami civilne iniciative Tržnice ne damo se nikakor ne strinja, ker meni, da so parkirna mesta pod tržno površino eden izmed temeljnih pogojev za bolj human center mesta, v katerem rabimo tudi parkirišča. Podpira načrte ljubljanskega podžupana Janeza Koželja (ker je v osemdesetih letih, ko je bila županja Nuša Kerševan, tudi sam počel nekaj podobnega), v 99 odstotkih je tudi na strani župana Jankovića, »ker je menedžer, to pa je v sodobnosti absolutno pravilna linija«. Obenem ugotavlja, da si je nemalo projektov, ki so šele v obdobju Jankovićevega županovanja ugledali luč sveta, kot so ureditev nabrežij Ljubljanice, podzemne garaže …, zamislil že pred davnimi leti z ekipo sodelavcev.
Sicer pa za začetnika urbanističnega načrtovanja velja antični Grk Hipodam iz Mileta, po čigar načrtih je zrasel Pirej, geometrična zasnova mesta pa po njem nosi ime hipodamski princip. Zvezdniki urbanizma pa so Charles-Édouard Jeanneret-Gris, bolj znan kot Le Corbusier, Walter Gropius, Frank Lloyd Wrigt, Oscar Niemeyer, ki mu je bilo dano začeti od začetka in zrisati načrte za celotno mesto. Veliko urbanistov si tako in tako prizadeva izdelati načrt kar za ureditev celotne države in družbe, pristavi dr. Vladimir Braco Mušič, ne brez humornega prizvoka.
Pogledi, 2. junij 2010