Lep pozdrav z interneta
Poštarji, ki jih opazujem danes, so zvečine prikovani na rumene vozičke, polne brezosebnih reklam. In so videti še kar poklapani, verjetno zato, ker so prikrajšani za nedolžno razvedrilo branja razglednic, ki jih je med pošto čedalje manj.
Toda glede na podatke, ki jih je uspelo zbrati novinarjema francoskega tednika Le Nouvel Observateur, se za usodo razglednic (še) ni bati. V turistični velesili par excellence, kakršna je Francija, se jih na leto še vedno proda okrog 250 milijonov, od tega osemdeset odstotkov v toplejših mesecih leta – junija, julija, avgusta in septembra. Ta številka je, kakopak, mnogo nižja od vrtoglavih 800 milijonov, kolikor so si jih Francozi pošiljali v času zlatega obdobja razglednic med letoma 1910 in 1914. V tistem času so nabiralnike praznili šestkrat na dan, kartice pa so ljudje vanje metali s podobno časovno frekvenco, kolikokrat danes pritisnemo na besedico »Send« pri SMS-ih.
Ampak čeprav smo večino časa povezani z internetom, nekateri celo na plaži, se še vedno razveselimo razglednice v svojem nabiralniku, ugotavljajo pri Nouvel Observateur. S podobno radostjo se ljudje še vedno ustavljajo pri stojalih v papirnicah ali trafikah, izberejo lepo fotografijo in si vzamejo tistih pet minut časa, kolikor jih potrebujejo, da na kartico napišejo naslovnika in par besed v pozdrav.
Teorija razglednic
»Na roko pisana pisma so resda že zdavnaj izginila v breznu novih komunikacijskih kanalov. Razglednice pa temu kljubujejo že petnajst let,« meni Sébastien Lapaque, pisatelj, ki je lani izdal knjigo La théorie de la carte postale (Teorija razglednice). Naslov je sicer le ohlapno povezan z vsebino; gre za razglabljanja pisca, ki si želi spisati priročnik, kako sestavljati besedila za razglednice. Vendarle pa se avtor razglaša za navdušenca nad razglednicami, in to ne le tiste vrste, ki kartico tu pa tam obvezno spusti v nabiralnik na potovanju nekje daleč stran, marveč priznava, da jih rad piše, kadar ga piči, tudi iz Pariza v Pariz, recimo.
V Franciji obstaja stanovsko združenje, ki povezuje založnike razglednic (kot se bo izkazalo pozneje, je to resen posel, kjer se podob ne tiska na prvo žogo, temveč so fotografije skrbno domišljene in jih kupcem ponujajo skladno z njihovimi željami). Statistike, ki jih zbirajo, so razveseljive: med letoma 2010 in 2014 se je število prodanih razglednic povečalo za 3,9 odstotka. A kartic se v primerjavi z ostalimi vrstami turističnih spominov kljub vsemu proda vse manj. Promet v sektorju razglednic je leta 2013 znašal 355 milijonov evrov, v to vsoto so zajete tudi čestitke (katerih število se pri prodaji zadnji dve leti zmanjšuje za štiri odstotke). »Ko se je splet začel razvijati in razraščati, smo se kar malo zbali. A zdaj ugotavljamo, da so Francozi obdržali navado kupovanja razglednic na potovanjih. Čeprav je treba dodati, da jih kupujejo manj in da tudi ne potujejo več toliko kot včasih,« ocenjuje Bernard Bouvet, predsednik francoskega združenja založnikov razglednic.
»Razglednica ima enako moč kot nekoč, saj je dostopna vsem. Ni ne preveč elitistična ne preveč ljudska. Poleg tega za nobeno od skupin prebivalstva ne bi mogli z gotovostjo trditi, da po razglednicah posega pogosteje kot ostali. Razglednic ne pišejo samo starejši. Razglednice imajo v sebi nekaj igrivega, prijateljskega,« meni Sébastien Lapaque. »Ne smemo pozabiti na podobo – ta je darilo samo po sebi, ki za povrh še ni drago! Razglednice zato ljudje radi lepijo na stene svojih domov.«
Podrobnejša raziskava novinarjev francoskega tednika je pokazala, da situacija vendarle ni tako rožnata: vodilna založnika razglednic priznavata, da s tem izdelkom ustvarita le še majhen, nekajodstotni delež celotnega prometa. Prodaja je seveda odvisna tudi od tega, kaj je na razglednici. Za Mont Saint-Michel v Normandiji ali pariške znamenitosti seveda ni bojazni, da ne bi pošle s stojal. Povsem drugače je v malih vaseh. Trafikantka v Authon-du-Perche v osrednji Franciji (departma Eure-et-Loir) ni prav nič optimistična. Pred nedavnim je naročila ponatis fotografije vasi iz zraka, in sicer v 250 primerkih, saj je bila to najmanjša možna količina. »Glede na to, koliko jih prodam, jih imam dovolj za vse večne čase.«
Najbolje kotirajo konji, mačke in psi
Upad prodaje razglednic zunaj večjih turističnih regij gre pripisati tudi zmanjševanju števila trafik in drugih prodajnih mest; te namreč zapirajo in ukinjajo, ker gredo tiskani mediji po gobe. Število trafik se je v nekaj letih zmanjšalo s 34.000 na 22.000. Razglednice so eden tistih artiklov, ki jih ljudje kupujejo spontano, kadar jih uzrejo na stojalu pred sabo, če pa jih umaknejo izpred njihovih oči, jih pač ne kupujejo, meni Henry Condamine, predsednik uprave skupine Editor, ki poleg razglednic proizvaja tudi čestitke, ovojni papir in darilni program. Direktor konkurenčnega podjetja pa nekoliko bolj optimistično opozarja, da izpad zaradi zmanjšane prodaje turističnih razglednic nadomestijo s t. i. domišljijskimi. »Največ povpraševanja je po razglednicah s podobami konjev, psov in mačk,« razlaga Thierry Robin.
Živali na razglednicah niso nič pretresljivo novega. »Pred letom 1914 so na razglednice tiskali vse mogoče, tudi žuželke je bilo mogoče najti,« pravi Christian Deflandre, ki je v Antibesu na Azurni obali ustanovil muzej razglednic. »Ampak že takrat so mačke in psi najbolje kotirali.« Sprva so na razglednicah prevladovale risbe, ki so živali za nameček prikazovale v čisto počlovečeni obliki, po možnosti v oblekah.
Poleg mačk, psov in konjev je zimzeleni motiv še delfin. Otroci ga obožujejo, strokovnjaki za razglednice pa njegovo priljubljenost pripisujejo ameriški TV-seriji Flipper, ki jo je francoska televizija predvajala v sedemdesetih, morsko favno pa je konec osemdesetih še dodatno populariziral film Luca Bessona Velika modrina. Žirafe in nosorogi po drugi strani očitno ne premorejo dovolj šarma, da bi prepričali v nakup razglednice. Minili so tudi časi razglednic z motivom morskih krajev in polgolih deklet. Ali posnetkov iz zraka – njega dni so pri enem od založnikov razglednic imeli celo zasebno letalo, iz katerega so slikali njihovi fotografi.
Ljudje, ki kupujejo razglednice, posegajo predvsem po klasičnih, preverjenih motivih. V Parizu se jih, denimo, kar 70 odstotkov proda s podobo Eifflovega stolpa. Turiste se da fascinirati s še nekaj preverjenimi motivi, ve povedati Henry Condamine: »Monumentalne stavbe, podobe narave – recimo sončni zahodi, ljudje v narodnih nošah.«
In medtem ko Francozi prisegajo na klasiko, vsaj na področju razglednic, so marsikje drugje bolj drzni. Na stojalih trafik v Barceloni se množijo razglednice s fotografijami v slogu Instagrama, spet drugod ponujajo plastovite kartice, ki se lahko vzdignejo v nekakšen origami. Iznajdljivi so tudi oni, ki stavijo na skorajšnjo smrt razglednice: e-kartice, ki so si jih uporabniki pošiljali po e-pošti, so danes že preživete, prihajajo pa aplikacije za pametne telefone. Eden od francoskih start-upov ponuja tiskanje razglednice s fotografijo, posneto s pametnim telefonom. V storitev je zajeta znamka in pošiljanje po pošti.
»Naj bodo vse nove pogruntavščine še tako dih jemajoče, nič ne more nadomestiti občutka, ko držiš razglednico v rokah in nanjo prilepiš znamko,« ostaja neomajen Sébastien Lapaque.