Iz letala se vse vidi
O bivalnem okolju se razpravlja dosti premalo, meni dr. Drago Kos, predstojnik Centra za prostorsko sociologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, prostor je vedno nekakšen pastorek, tisti, ki se ukvarjajo z njim, pa niso dovolj temeljiti niti ne pripustijo zraven še drugih. Vtis, da zanimanje za bivalno okolje v zadnjem času doživlja preporod zgolj zaradi dveh javnih razprav na to ali sorodne teme, kakršni sta bili okrogla miza o stanovanjskih (ne)politikah in posvetovanje o mestih kot urbanih izzivih prihodnosti v državnem zboru, je žal zmoten.
Medtem ko se javno mnenje polarizira okrog aktualnih političnih tem, kot so ta čas zaselki pri Dragonji, ki ne obsegajo več kot nekaj hektarov, pa je le malo Slovencem mar, kako bomo ravnali s prostorom v družbi, opozarja dr. Drago Kos. In ker se večina na to požvižga, praznino zasedajo pridobitniško usmerjeni posamezniki, ki vedo, da je prostor izjemno donosen posel. Vzemimo samo primer stanovanja, ki je za večino državljanov največja investicija v življenju. Nekateri prekanjeni poslovneži so že znali pristaviti svoj lonček, v grobem pa velja, da je to vprašanje, čeprav bi po vseh pravilih moralo biti v središču družbene pozornosti, prezrto in zrinjeno nekam na rob. Še zlasti v Sloveniji, kjer se radi trkamo po prsih, kako lepo naravo imamo. Vendar ta ni odporna proti vsem nepremišljenim človeškim posegom, zato govorimo o »ranljivosti prostora« – z okoljskega stališča bi kaj lahko uničili vse, s čimer nas je narava obdarila.
Zavedanje o omejenosti prostora kot naravne danosti je – zelo omejeno, se sogovornik poigra z dvojnim pomenom pridevnika. Vsi vidijo samo svoje ožje bivalno okolje, čez prag lastnega doma oziroma onkraj domačega dvorišča pa jim pogled po navadi ne seže. Bivalno okolje v neposredni in bližnji okolici močno mobilizira, vsakdo se brez pomisleka upira posegom na svojem dvorišču. Pri urbanizmu in urejanju prostora pa taka gorečnost hitro usahne. Slovenci pač še nismo spoznali, da so lahko z dobro postavljeno (umeščeno) hišo in dobro urejenim prostorom doseženi močni sinergijski učinki. Kajti če si pogledamo katero koli slovensko naselje, kaj hitro ugotovimo, katera oblika bivanja je Slovencu najbolj všeč: enodružinska hiša v zelenem okolju, v katero je pripravljen vložiti veliko denarja.
Kršenje norm je nacionalni šport
Na vprašanje, zakaj Slovenci ne dojemamo prostora kot (omejene) naravne dobrine, je več odgovorov in na takšno stanje je vplivalo več dejavnikov, tudi zgodovinskih, pojasnjuje sogovornik. Prvi je tako imenovani urbani primanjkljaj, teza dr. Draga Kosa, ki opozarja, da v Sloveniji v urbanem okolju živi dosti nižji odstotek prebivalstva, kolikor bi jih bilo glede na stopnjo razvoja države pričakovati: namesto kakšnih osemdeset manj kot šestdeset odstotkov, in ta delež še pada, ker se ljudje izseljujejo iz mest na podeželje. In že tako nizek delež urbanega prebivalstva bi lahko bil še nižji, če bi poostrili merila za urbana okolja – za takšna zdaj veljajo že kraji, ki štejejo več kot 1500 prebivalcev. Način življenja v urbanem okolju je stvar kulture, izkušenj, veliko je usklajevanja, v stoletjih – kolikor v nekaterih državah traja tradicija življenja v mestih – se izoblikujejo določene norme, ki jih sčasoma nihče več ne krši, postanejo samoumevne. Pri nas pa je ravno nasprotno: kršenje norm je malone nacionalni šport, zadošča, če omenimo nezakonito zgrajene stavbe ali barve fasad, ki so jih pod drobnogled pred kratkim vzeli v arhitekturni prilogi slovenskega tednika. Lastniki hiše se ne sprašujejo, ali se bo živo rdeče pročelje vklapljalo v bivalno okolje, fasado pobarvajo, kot jim je drago, lastnina je sveta, mar ne? Podobno kot si kupijo popadljivega psa, na vhodna vrata obesijo izvesek »Hud pes« in se požvižgajo na to, kako je sosedom.
Dejstvo, da se delež prebivalstva na urbanih območjih zmanjšuje, ker jim mesto s ponekod pomanjkljivo infrastrukturo in drugimi negativnimi značilnosti ni več všeč, je neizpodbitno, prav tako je bolj ko ne jasno, da nekdanje meščane na obrobje mest vlečeta menda boljša kakovost bivanja in tamkajšnje lepše urejeno okolje. A pri tem se postavlja vprašanje: Kaj je bilo prej, kura ali jajce? Je prej padla raven kakovosti bivanja v mestih ali so se prej začeli izseljevati? Če primerjamo Slovenijo s prvo urbanizirano deželo, ki je Anglija, bi pričakovali, da bi tudi pri nas urbaniziranost šla z roko v roki z industrializacijo, odgovarja Kos. Pa še zdaleč ni tako! Temu se je postavila po robu med drugim geografska danost (še eden izmed dejavnikov, ki je zavrl razvoj v urbana območja), potem sta tu še raztreščena poselitev, razčlenjenost površja, zaradi katere je Slovenija razpeta med različne kulture: sredozemsko, alpsko, panonsko ...
Kot krivca lahko izpostavimo tudi zgodovinske okoliščine, je prepričan Kos, in opozori na železniško omrežje, ki je bilo zaradi Avstrije, pod katero je v obdobju polaganja tirov sodila Slovenija, prilagojeno potrebam Dunaja. Južna železnica je prestolnico avstrijske monarhije povezovala z njenim glavnim pristaniščem, Trstom, in premogovniki v Zasavju, tako da pot od Ljubljane do Maribora skozi Zidani Most traja dosti dlje, kot bi bilo potrebno. Železniška infrastruktura ni pisana na kožo potnikom in zato ni preveč uporabna (in uporabljana).
Tudi industrializacijska urbanizacija je v Sloveniji potekala specifično, policentrični prostorski razvoj je na primer spodbudil nastanek nove demografske kategorije: zaposlenih, ki so v popoldanskem času obdelovali zemljo, tako imenovani polkmetje. V nekdanji politični ureditvi je bil razvit tudi sistem kreditiranja za individualno stanovanjska gradnjo, ki je je bilo velikansko, čeprav smo živeli v tako imenovanem totalitarizmu, za katerega naj bi bili značilni megalomanski škatlasti bloki, v katere se je dalo stlačiti čim več ljudi.
Urbanizem: že najmanjša črta lahko zaneti spor
Pri nas je zaznati preslabo refleksijo vsega, kar se dogaja v povezavi s prostorom; ni pravih raziskav. Znotraj družboslovja ni čutiti zanimanja za te teme, cehovska obrambna logika ne dovoli zraven nikomur, je prepričan sogovornik, ki o okoljski sociologiji predava na dodiplomskem in podiplomskem študiju na več fakultetah, na matični Fakulteti za družbene vede, poleg tega pa še na Fakulteti za gradbeništo, Fakulteti za arhitekturo v Mariboru in Biotehniški fakulteti. Pravi, da med študenti ni kaj prida zanimanja za tovrstne teme. Ne zavedamo se še, da sta dobro zasnovana urbanizacija in ureditev prostora odločilnega pomena tudi pri varovanju okolja, meni. Prostorska sociologija se je kot veda afirmirala pred slabimi sto leti, izšla je iz chicaške šole sociologije iz dvajsetih let 20. stoletja. Takrat so domnevali, da ureditev prostora vpliva tudi na družbene razmere, z drugimi besedami: verjeli so, da če bodo uredili prostor, se bodo uredile tudi družbene razmere. To seveda drži le delno, pristavi Kos, takrat je bil to čisti biologizem. A iz tega prepričanja je sčasoma izšla tako imenovana urbana sociologija, ki se je nato razvila v prostorsko sociologijo, ta izraz namreč zajema širše področje preučevanja, ne le urbana okolja, temveč prostor v celoti.
Kaj je pravzaprav urbanizem? Arhitektura naj bi bila umetnost, urbanizem pa je stvar politike in ekonomije, stvar dogovarjanja in usklajevanja med različnimi strokovnjaki, ki se spoznajo na prostor. Pri nas bi potrebovali profil urbanist-planer. V prejšnji družbeni ureditvi so bili na urbanističnem področju izrazito neučinkoviti, a vsaj hujše škode niso povzročili. V socializmu je bilo vsaj na teoretični ravni to jasno, danes pa na (izpraznjeni) prostor vstopajo investitorji, ki si obetajo hiter zaslužek, njihove zablode in škodo pa zabrišejo sposobni predstavniki za stike z javnostjo. Definicija urbanizma je namreč učinkovito usklajevanje interesov na nekem prostoru. Nikakor ne drži, da bi bil urbanizem samo risanje po papirju, v resnici je tako družbeno in politično občutljiva tema, da lahko že najmanjša črta zaneti spor, opozarja Drago Kos, barve fasad so pri tem le vrh ledene gore. Kako je z urbanizmom v preostalih državah v tranziciji?
Resnici na ljubo v Sloveniji situacija še ni najhujša ... Ironično rečeno, so imeli na vzhodu srečo, ker je bila individualna stanovanjska gradnja tam zelo omejena, zato tam ni mogla nastati taka razpršena poselitev. In to je iz letala prav dobro videti, pravi dr. Drago Kos. »Da, res je, domišljam si, da lahko sodeč po pogledu iz letala povem, nad katero državo letim,« pravi. Vzhodna Evropa je imela »prednost«, ker je bilo vse centralno regulirano in so bili posegi v prostor prepovedani. V Sloveniji pa je, ravno nasprotno, vsakdo, ki je imel vsaj nekaj denarja, zidal. Raziskave so pokazale, da so pogosto tisti, ki so bili na nižjih klinih družbene lestvice in so imeli nižje dohodke, ob koncu tedna s pomočjo sosedov in sorodnikov sezidali razkošnejša domovanja kot urbani intelekualci, ki so si komajda lahko privoščili družbeno stanovanje, ker niso mogli računati na socialno omrežje ljubiteljskih zidarjev, tesarjev, elektrikarjev in vodoinštalaterjev.
Razpršena poselitev Slovenije je tudi eden ključnih vzrokov, zakaj imamo toliko avtomobilov. Poti so dolge, javni prevoz neučinkovit, zato se menda ne gre čuditi, da se v evropskem merilu uvrščamo v vrh po številu lastništva avtomobilov, Danci pa so v spodnji tretjini držav. Da je Slovenija tako avtomobilistična dežela, je (tudi) krivda prostorske (ne)ureditve. Ljubljana sploh ni veliko mesto, čeravno prestolnica, sodi bolj med tiste, ki so žepne velikosti – natanko tako jo je namreč poimenoval neki britanski časnik, pocket-size metropolis. A kljub majhnosti ima Ljubljana s prometom težave, značilne za velemesta. Ljubljančani (in okoličani) se nikakor nočemo sprijazniti s tem, da ima uporaba avtomobila v mestu svojo ceno, meni Kos, pa naj to pomeni nekaj evrov za parkirnino ali plačilo v obliki časa, ki ga bomo zapravili za cijazenje, ukleščeni v prometne zamaške. Obenem pa je Ljubljana ravno dovolj majhna, da ne doživi popolnega prometnega infarkta. Če bi se to dogajalo, bi res lahko razmislili o prestavitvi prometa, vsaj v nekaterih oblikah, pod površje. Slišati je bilo o poglobitvi železnice, o tem, da bodo pod zemljo prestavili Tivolsko, to bi bilo po sogovornikovem mnenju naravnost sijajno, saj bi bil v tem primeru tako imenovani zeleni klin, ki ga sestavljata Tivoli in Rožnik, res le streljaj od strogega mestnega jedra, katerega del je Cankarjeva. Toda v obdobju recesije žal ni upati, da bi katerega od teh drznih načrtov uresničili.
Pogledi, 2. junij 2010