Bralci zahtevnejših besedil bodo ostali posvečena manjšina
O knjigah, razvoju, ljudeh ter bistvu življenja in (spletnega) vesolja sploh smo se pogovarja s tremi slovenskimi udeleženci tega vrhunskega srečanja: dr. Meto Grosman, profesorico na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, dr. Andrejem Blatnikom, urednikom Cankarjeve založbe, in dr. Miho Kovačem, glavnim urednikom Mladinske knjige. Tako Blatnik kot Kovač sta obenem tudi profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete.
Papirnati kodeks ali e-knjiga?
Srečanje knjigotržcev, knjižnih založnikov, piscev in predstavnikov ostalih poklicev, katerih rdeča nit je knjiga, bo potekalo pod geslom Knjiga kot nosilka človekovega razvoja. Toda katera knjiga – papirnati kodeks, kakršnega smo poznali doslej, ali ploščata e-knjiga, ki menda v marsičem spreminja navade bralcev? »Knjiga« pomeni vse vrste knjig, saj za razločevanje med knjigami na papirnih nosilcih in elektronsko oblikovanimi ni nobenega razloga, vse vrste knjig so pomembne za človekov razvoj, meni Meta Grosman. Vendar dodaja: »Res pa je Svetovni vrh knjige posebej namenjen razmisleku o e-knjigah.« E-knjige omogočajo tudi branje linearno oblikovanih besedil, poleg tega pa si na bralnikih lahko povečamo velikost črk. Elektronsko oblikovana besedila ne vabijo vedno k interaktivnosti, ki bi omogočala lasten izbor besedilnih segmentov in poljubno načrtovanje poti skozi besedilo, takšna je posebna oblika elektronske književnosti, h kateri sodijo blogi in učbeniška e-gradiva, je prepričana Grosmanova. Andrej Blatnik, ki je za eno prvih številk Pogledov napisal besedilo z naslovom Knjiga ni format, je vsebina, poudarja, da format knjige sprejemanje vsebine seveda bistveno določa. »Vsak knjižni format, vsak medij narekuje drugačno branje. In prva poglobljena poročila o e-branju, recimo knjiga Nicholasa Carra Plitvine, ki jeseni izide tudi v slovenščini, prinašajo precej nespodbudne podatke, kako je spletno branje vplivalo na naše doživljanje sveta,« razlaga Blatnik. Elektronska knjiga nas postavlja pred paradokse: pri leposlovju po eni strani manjša bralčevo udeležbo v besedilu (ker ponuja tudi slike in zvoke za bolj nazorne kot-da-bralne doživljaje), po drugi jo veča, saj lahko bralec, ki je vse bolj tudi poslušalec in gledalec, večinoma sam izbira poti, po katerih se bo gibal skozi besedilo. Tako gre e-knjiga vzporedno s sodobnim potrošništvom: vse manj reči, od hrane do domačih opravil, naredimo sami, vse več je kot-da-svobodne izbire, ki pa se navsezadnje izteče v hranjenje zgoščenih centrov moči. »Novim pojavnim oblikam knjige se bomo po vsej verjetnosti znali prilagoditi, vendar bo knjiga tudi v teh oblikah zastavljala vprašanja, na katera že vso zgodovino iščemo odgovore.«
Za tri četrt krajši romani?
Miha Kovač svoje razmišljanje začenja z maksimo Marshalla McLuhana Medij je sporočilo, ki je bila izrečena pred skoraj petdesetimi leti v drugačnem družbenem kontekstu, a spet stopa v ospredje. »Naj pojasnim: danes je na področju leposlovja prevladujoča literarna forma žanrski roman. Naše razumevanje tega, kaj je roman, je močno pogojeno s fizičnimi in ekonomskimi lastnostmi tiskane knjige: ker je težko tiskati knjige, ki imajo več kot 1000 strani, ekonomsko neracionalno pa take, ki imajo manj kot 150 strani, ogromna večina objavljenih romanov po obsegu ustreza tem standardom. Ker je hkrati še deset let nazaj veljalo, da je neracionalno tiskati knjige v nakladah, manjših od 1000 izvodov, saj je tiskarska cena na izvod obratno sorazmerna z naklado, so založniki za objavo izbirali predvsem dela, za katera so predpostavljali, da bodo imela vsaj 1000 bralcev. Ostalo se pač ni izšlo. Ker je v demokratičnih družbah založnikov veliko, to ni pomenilo hujše cenzure, saj je preplet založniških okusov in marketinških pristopov praviloma izločil predvsem tiste knjige, ki so bile zanimive za izjemno majhne kroge ljudi ali pa so bile kratko in malo zanič. V razmišljanje o tem, kaj objaviti in kaj ne, je založnike in njihove urednike torej silila ekonomika tiska. Pri elektronskih bralnikih pa tem podobnih omejitev ni, saj vanje lahko shranimo neskončno dolga ali pa zelo kratka besedila, strošek nalaganja dela v bralnik in pretvorba v ustrezen e-zapis pa sta praktično enaka. Ker ob tem pri Amazonu in Applu vedo, kje, kdaj in koliko časa uporabniki njihovih bralnih naprav (ki so online) berejo, vedo tudi to, da dobršen del bralcev neha brati knjigo približno na četrtini besedila. Zato so pri Amazonu začeli s programom Amazon Singles: avtorje so začeli spodbujati, naj pišejo dela, ki so približno za tri četrt krajša kot običajno. Tako se utegne zgoditi, da bo čez deset let 70 odstotkov leposlovnih del dolgih tam okoli današnjih 50 strani, romani, kakršni so običajni danes, pa bodo redkost. Poleg tega bo objavljenih del drastično več, saj lahko že danes vsak, ki piše v angleščini, svoje delo v e-obliki objavi na Amazonu z minimalnimi stroški. Domnevam, da bodo v takem okolju založniki pomembni predvsem zato, ker bodo imeli kapital in znanje, ki ga bodo investirali v marketing knjige in v ustrezno uredniško in promocijsko podporo avtorju – podobno, kot so bili v svetu tiskane knjige pomembni, ker so imeli kapital in znanje, ki so ga investirali v tisk, distribucijo, nekaj malega pa tudi v marketing. To najbrž pomeni, da bo pojutrišnjem v e-okolju poklicni del knjižnega založništva še bolj tržno usmerjen kot danes, ob njem pa bo eksistirala množica amaterskih piscev, ki bo tako kot nekoč upala, da jih bodo odkrili založniki in jim pomagali do večjega števila bralcev. Ali pa bodo, s takšnim ali drugačnim spletnim marketingom, to storili kar sami. V e-okolju se spreminjata logika tako založništva kot avtorstva. Če k temu dodamo še to, da bralec e-knjige ni več sam (saj tisti, ki mu je bralnik prodal, lahko po spletu spremlja njegove navade), hkrati pa upoštevamo še to, da bo z interaktivnostjo morda konec klasičnega, linearnega, poglobljenega branja, lahko rečemo, da se bo z e-knjigo (če bo ta prevladala) spremenila celotna bralna paradigma. Kam tak razvoj pelje našo civilizacijo, pa je seveda druga zgodba, ki je tu ne bi načenjal.«
O izvažanju eksotičnih piscev
Koliko pa danes še drži trditev, da se s knjigo da povečati kulturno raznolikost? »Obstoj različnih knjig že sam po sebi pomeni bogato kulturno raznolikost, prav tako kot različni jeziki izvirne ubeseditve v njih,« meni Meta Grosman. Prevajanje umetnostnih in vseh drugih besedil ima dve pomembni funkciji: prevod razširi delovanje besedila onkraj jezikovnih meja izvirnika, hkrati pa v ciljno kulturo jezika prevoda prinaša vsebine, vprašanja, poglede itn., ki so nastali v neki drugi kulturi, in jo tako bogati. Zato prevajanje književnih del že več desetletij velja za najpomembnejšo obliko medkulturnega posredovanja. »Pomen književnega prevajanja si lahko ponazorimo, če si poskusimo zamisliti, česa vsega bi današnje kulture ne premogle in poznale, če ne bi bilo po vsem svetu prevodov Biblije v različne jezike.«
Za Blatnika tu ni dvoma: knjiga že uspešno, a ne dovolj uspešno, povečuje kulturno raznolikost, zlasti v Evropi, kjer je prevajanje v primerjavi s preostalim svetom precej razvito. »Če pa ste se kdaj spraševali, zakaj je v slovenščino prevedenih malo kitajskih ter tako rekoč noben vietnamski in tajski roman, odgovor ni le v morebitni odsotnosti prevajalcev, vendar je tudi tam takšnih prevodov malo. Obstaja kak genetski razlog, da v Aziji pišejo slabše? To bi bila precej srhljiva teorija. Gre preprosto za to, da je struktura duha, ki zapisuje te romane, še zmeraj pretežno nedostopna zahodnjaški miselnosti in je zato večina omenjenih del zahodnemu človeku nerazumljiva ne zato, ker ne bi razumel stavkov, temveč zato, ker ne razume, zakaj romaneskni liki funkcionirajo tako, kot funkcionirajo. Tudi zato na Zahodu uspevajo tisti indijski pisatelji, ki so se vsaj šolali, če že ne rodili, v zahodni kulturi in pravzaprav je tudi z vzhodnoevropskimi podobno, najbolje se ‘izvažajo’, kakor se temu popularno reče, tisti, ki so državi uvoza dovolj blizu, hkrati pa vendarle vsaj nekoliko eksotični,« pojasnjuje Blatnik.
Miha Kovač je prepričan, da z raznolikostjo v knjižni produkciji v Evropi ni resnejših težav. Raziskava Diversity Report 2010, ki jo bodo predstavili na Svetovnem vrhu knjige, je pokazala, da v resnici na evropske lestvice zaide razmeroma malo globalnih knjižnih uspešnic. Še več, med najbolj prodajanimi evropskimi avtorji prevladujejo pisci zelo različnih žanrov. »Samo pomislite, kako različne knjige pišejo denimo Pascal Mercier, Stieg Larsson, Daniel Kehlmann, Muriel Barbery ali pa Dan Brown,« opozarja Kovač. »Zares ‘glajhšaltano’ bralno podobo lahko uzrete le v slovenskih splošnih knjižnicah, kjer premočno prevladuje izposoja ljubezenskih romanov ameriških ali angleških avtoric, ampak to je druga zgodba. Poleg tega se v Evropi zelo veliko prevaja tudi dela, ki ne pridejo na lestvice uspešnic in veljajo za visoko zahtevna. Tu imajo pomembno vlogo državne podpore,« razlaga. Na račun bolj sistematičnega dela Javne agencije za knjigo RS se je denimo v zadnjih letih precej popravila tudi prisotnost slovenskih avtorjev v drugih knjižnih kulturah. Je pa raziskava Diversity Report opozorila še na dve zanimivi dejstvi: na evropskih knjižnih trgih delujejo zelo različne založbe, od multinacionalk do malih založb z manj kot deset zaposlenimi, pri čemer ni nič neobičajnega, če tudi taka majhna založba vsakih nekaj let izstreli v mednarodno orbito enega ali dva avtorja. Hkrati med najbolj prevajanimi evropskimi avtorji prevladujejo kulturni migranti oziroma ljudje, ki so se preselili iz ene kulture v drugo, nekateri pa celo pišejo v jeziku, ki ni njihov materni (denimo v francoščini namesto v kitajščini ali perzijščini, ali pa v angleščini namesto v hindiju). »V tem trenutku je ni kulturne industrije, ki bi bila v Evropi bolj raznolika in pisana, kot je knjižna. A kdo ve, če bo tako ostalo tudi, ko bo konec, recimo temu tako, digitalne tranzicije,« se sprašuje Miha Kovač.
Vsi se strinjajo, da je knjig preveč
Knjig, se pravi knjižnih naslovov, je vse več – toda ali je zanje tudi dovolj bralcev? Tehnološki napredek res omogoča cenejši tisk in vedno večje število knjižnih naslovov, se strinja Meta Grosman, ki opozarja: »Vendar knjige nimajo rok ali klešč, da bi se same lahko oprijele bralcev, zato morajo čakati, da jih ti izberejo. Osnovna pravica bralca je, da poljubne knjige preprosto ne izbere ali jo odloži neprebrano. Neizbrane knjige doleti nato pot nazaj v papirno maso, tako vsaj malo manj ogrožajo gozdove.« Po drugi strani pa Andrej Blatnik odgovarja, da je »po dostopnih (nepopolnih, nezanesljivih, a vendar zgovornih) podatkih število kupljenih in najbrž tudi prebranih knjig skoraj enako. Vendar nekatere knjige kupi ali prebere vse več ljudi, velike večine pa skoraj nihče.« Najbolj prodajana knjiga v ZDA leta 1955, romanca Hermana Wouka Marjorie Morningstar, se je prodala v sto devetdeset tisoč izvodih, nadaljuje Blatnik. »Leta 1994 se prebivalstvo ZDA še ni niti podvojilo, a kljub temu je John Grisham na ameriškem trgu prodal tri milijone izvodov romana The Chamber, torej je dosegel šestnajstkrat boljši tržni rezultat od Wouka, in to v času, ko naj bi diktatura množičnih medijev pretila knjigi z izginotjem s tržišča. Tudi to povzroča, da si nove slovenske knjige povečini kupi le nekaj deset kupcev, razen knjižnic seveda, veliko pa si jih tudi v knjižnicah ne izposodi kaj dosti več ljudi. Vsi pač berejo Da Vincijevo šifro! Vsi se strinjamo, da je knjig preveč, vendar nihče noče zmanjševanja njihovega števila začeti s tistimi, pri katerih tako ali drugače sodeluje. Razen tega pa je seveda vprašanje, česa ne izdati, tvegano. Tudi Prešernove Poezije se na začetku niso prav dobro prodajale, najbolj prodajano knjigo našega časa, Harryja Potterja, pa je vrsta založnikov zavrnila.«
»S knjižnim trgom je tako kot z vsakim drugim trgom: ponudba presega povpraševanje,« pravi Miha Kovač. In dodaja, da to »samo po sebi ni nič tragičnega«, temveč je »v naših kulturnih in ekonomskih razmerah to znamenje normalnosti. Nekateri zgodovinarji knjige tudi menijo, da danes odstotkovno gledano bere in piše bistveno več ljudi kot kdajkoli v zgodovini. Knjiga je bila namreč vse do sredine 20. stoletja praviloma medij elit, zares široko se je začela širiti šele z eksplozijo izobraževanja po drugi svetovni vojni. Seveda pa redni in intenzivni bralci, ki v roke vzamejo zahtevnejša besedila, ostajajo posvečena manjšina. Tako je vedno bilo in tako najbrž vedno tudi bo.«
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011