Vodič po 13. festivalu dokumentarnega filma
INTIMNI PORTRETI
Male zgodbe
Programski sklop Intimni portreti v prvi vrsti prinaša osebne, intimne zgodbe posameznikov, pogosto celo tistih, ki so zaradi tega ali onega razloga odrinjeni na margino, obenem pa te zgodbe tkejo tudi zgodbo našega časa – izrisujejo portret dobe in družbe, v kateri živimo.
Lep primer filma, ki si za izhodišče postavi intimno zgodbo, prek nje pa nam spregovori o širših družbenih problemih in fenomenih, je Nénette, nekonvencionalni dokumentarec »o živalih«, intimni portret štiridesetletne orangutanke, pod katerega se je podpisal priznani francoski dokumentarist Nicolas Philibert. Kamero takoj usmeri neposredno v Nénette in je z nje ne umakne več, ob tem pa njeno podobo presenetljivo še največkrat spremlja tišina, ne pa komentar, ki v klasičnem naravoslovnem dokumentarcu razlaga podobe in s tem gledalca vodi po vnaprej določeni poti. A sčasoma v podobi zaznamo tudi odsev – Nénette je namreč vseskozi v stekleni kletki –, v katerem prepoznamo zabrisane podobe ljudi, ki so si prišli ogledat to zvezdo malega pariškega živalskega vrta, prav tako pa zaslišimo tudi njihove komentarje ter pripovedi njeni skrbnikov. Film tako nenadoma postane film o filmu, o naravi filma in hkrati človeškega pogleda. A za gledalca je najbolj šokantna prav navidezna tišina, odsotnost komentarja, ki bi podobam določal pomen. Zdaj je namreč on tisti, ki mora opredeliti, kaj pravzaprav gleda. Film tako postane zelo intenzivna osebna izkušnja, ki sili v razmišljanje o našem odnosu do živali, a tudi do nas samih in do našega družbenega okolja.
Nič manj intenzivno, a povsem drugačno izkušnjo ponuja češki dokumentarec Katka Helene Treštikove, ki je več kot desetletje sledila enemu dekletu, Katki. Ta je že kot devetnajstletno dekle zapadla v brezno mamil, a takrat je bila še optimistična in prepričana, da se ji bo iz njega uspelo izviti. Treštikova nas popelje skozi dvanajst let njenega življenja in pri tem z izjemno senzibilnostjo izbira trenutke, ki jih vključuje v pripoved. Tako nam z redko videno intenzivnostjo, ki se v filmski pripovedi spreminja v dramatično psihično in fizično propadanje Katke, predstavi njen boj s prekletstvom uživalca trdih drog. Tisto, kar seže preko in onkraj Katkine pripovedi, pa je lucidno opozarjanje na rigidnost, obremenjenost s predsodki in nepripravljenost razumeti, ki jih izkazujejo javne ustanove in osebe, ki so poklicane, da bi takim osebam pomagale izstopiti iz začaranega kroga mamil.
S svojo nenavadnostjo in bizarnostjo bosta med letošnjimi intimni portreti pozornost gotovo pritegnila vsaj še filma Dežela norosti novovalovskega veterana Luca Moulleta, ki duhovito in navidez neprizadeto spregovori o norosti in družinskem nasilju, ki razsajata po avtorjevi rodni pokrajini, ter El Sicario, soba 164, v katerem sledimo izpovedi nekdanjega policista in poznejšega morilca enega mehiških kartelov, med katero natančno popisuje izvedbo raznovrstnih zločinov. (Denis Valič)
MITI, IKONE, MEDIJI
Cinefilija in diktatura
Festivalski sklop Miti, ikone, mediji tudi letos predstavlja nekatere bolj in nekatere manj znane ikonične like, ki krojijo ali so nekoč krojili našo medijsko krajino. Spoznali boste Warholovo filmsko zvezdnico, transseksualko Candy Darling (Beautiful Darling, Warholova superzvezdnica), švicarskega priseljenca Roberta Franka, ki je Američane vznemiril s podobo Amerike, kot jo je ujel v svoje fotografije in objavil v legendarni knjigi Američani (1958) ter z njo postavil normo socialno angažirane fotografije (Robert Frank: Potovanje po Ameriki), Joaquina Phoenixa, ki je v mockumentarcu Še vedno sem tu doživel preporod identitete, in glasbeno skupino Staff Benda Bilili, sestavljeno iz invalidnih brezdomcev, ki so svoje rime zlagali v kinšaškem živalskem vrtu in nato osvojili evropske festivalske odre, letos pa bodo otvorili tudi ljubljanski festival Druga godba (Benda Bilili!). Kar nekaj žlahtne eksotike, a glavni zvezdi tega sklopa kljub vsemu ostajata dva stara znanca, dva legendarna diktatorja izza železne zavese: Nicolae Ceausescu in Josip Broz Tito.
Ceausescu odigra glavno vlogo v kolažnem dokumentarcu Avtobiografija Nicolaeja Ceausescuja. Režiserju Andreju Ujici po dokaz igralskih talentov nekdanjega romunskega predsednika ni bilo treba daleč – moral je le pobrskati po filmskih arhivih in koščke trakov zlepiti v novo celoto. Nastal je zgovoren filmski kolaž, ki nekaj pove o Ceausescujevem vzponu in padcu, še več pa o tem, kako se s filmskim medijem ustvarja in podpihuje kult osebnosti. Tu je Ceausescu, ki zanosno predava navdušeni množici, Ceausescu, ki se rokuje z Nixonom, in Ceausescu, ki igra tenis ... Same prijazne, veličastne podobe, ki proti koncu filma postajajo vse bolj skromne, dokončno pa jih spodreže nevsiljiva, a radikalno subverzivna poteza, s katero Ujica svojo lepljenko afirmativnih podob dobesedno postavi v oklepaj. Na začetku in na koncu se namreč ponovi posnetek zdelanega Ceausescuja in njegove žene, ki ju kot najbolj nizkotna kriminalca zaslišuje vojaško razsodišče. Režiser se je vzdržal eksplicitnega komentarja, a je s pomočjo premišljene montaže povedal vse, kar je bilo treba povedati.
Da je film ultimativno sredstvo (samo)propagande je zelo dobro vedel tudi Tito. Ne le, da se je neposredno vmešaval v nacionalno filmsko produkcijo in na scenarije kracal svoje pripombe, ampak je bil tudi strasten cinefil, ki si je ogledal v povprečju 275 filmov letno. Kar zavidljivo število že za povprečnega cinefila, kaj šele za predsednika shizofrene balkanske države. Glavna prizorišča Komunističnega filma so veličastni studii Avala filma in festivalsko bleščeča puljska arena, glavni akterji pa producent Steva Petrović, direktor studia Gile Đurić, Titov osebni kinooperater Leka Konstantinović, scenograf Veljko Despotović, režiser Veljko Bulajić, filmski zvezdnik Bata Živojinović in najpomembnejši gledalec – Tito. Mila Turajlić nas v dobri družbi popelje na nostalgično potovanje po državi, ki danes obstaja le še v filmih. O njej spregovori skozi prizmo nacionalne kinematografije, nacionalni portret pa zaključi z najbolj naravnim koncem; obstane tam, kjer se je končala tudi jugoslovanska zgodba – med ruševinami. Želeli ali ne, zapuščeni ostanki studiev Avala filma niso nič manj »naši« kot herojske »jugo streljačine«, ki so v povojnih časih služile dvigovanju nacionalne zavesti. (Špela Barlič)
AKTUALNI, DRUŽBENOKRITIČNI
Med dokumentarcem in esejem
Naj gre za lokalne ali globalne družbene anomalije, navidez majhne in nepomembne zaplete ali problematiko svetovnih razsežnosti – filmi iz programskega sklopa Aktualni, družbenokritični nas z vso resnostjo opozarjajo na vsakega izmed teh in nas silijo k njihovem premisleku, nenazadnje tudi z domiselnimi in inovativnimi pristopi k formi.
Noël Burch je eden tistih avtorjev, cineastov, ki je med prvimi, vsaj na področju dokumentarnega filma, vztrajal pri tem, da subverzivnosti in družbene kritičnosti ni moč omejiti le na vsebino, pač pa se mora ta izražati tudi na ravni forme. Tako se je klasičnemu dokumentarcu, ki mu je očital prevzetnost in oholost, saj naj bi ta zase trdil, da objektivno podaja realnost, zoperstavil s formo dokumentarnega eseja. Slednji zavrača predvsem linearnost klasičnega dokumentarca in ob tem uvaja kompleksnejše pripovedne forme ter strukturno dvoumnost, svoj material pa črpa tudi iz »nedokumentarnih« virov, kot so na primer vložki igranih filmov, posnetki skritih kamer, različni arhivski materiali. Tak dokumentarni esej nam ponuja tudi s svojim zadnjim delom, vizualno čudovitim Pozabljenim prostorom, v katerem z Allanom Sekulo, avtorjem niza dokumentarnih fotografij z naslovom Fish Story, ki je avtorjema služil kot nekakšno izhodišče, na primeru kontejnerskega transporta brezkompromisno razkrivata uničujoči vpliv ekonomske globalizacije. Pozabljeni prostor iz naslova se nanaša na morje, prek katerega se danes odvija večina svetovnega transporta, a na katerega prepogosto pozabljamo. In tako tudi ne vidimo, kako se prav na njem odvija ena največjih svetovnih katastrof današnjega sveta – kontejnerski transport. Burch in Sekula nam počasi razkrivata dramatično razsežnost njegovega uničujočega vpliva na sodobno družbo, v prvi vrsti zaradi brisanja raznolikosti v njej in vsiljevanja uniformiranosti. Pozabljeni prostor je vizualno čudoviti in neizprosno kritični dokumentarni esej, ob katerem je težko ostati neprizadet.
Podobno, a hkrati tudi radikalno drugačno, je delo Chrisa Petita – morda se ga spomnite kot avtorja danes že kultnega filma ceste, hipnotičnega Radio on (1979) –, ki nosi rahlo cinični naslov Vsebina, saj nam Petit preko njega med drugim spregovori tudi o izginjanju »vsebine« v sodobni umetnosti in nenazadnje tudi v družbi sami. Vsebina je izrazito nelinearen dokumentarni esej, »ambientalni film ceste 21. stoletja«, kot ga označi sam Petit. Morda bi bilo bolje reči virtualni film ceste, saj nam Petit preko spominov na lastna potovanja, s katerimi ustvarja nekakšno virtualno potovanje po današnji dobi, poda svoja razmišljanja o novih medijih oziroma sodobni digitalni eri, o staranju in starševstvu, terorizmu. A njegova »zgodba« ni edina: vzporedno sledimo tudi razmišljanjem pisatelja Iana Penmana – ta, bere jih nemški igralec Hanns Zischler, se vseskozi prepletajo s Petitovimi razmišljanji –, ki se usmeri predvsem na temo elektronske pošte in tej »anonimni, a hkrati intimni« komunikaciji pripiše tudi erotično funkcijo. Posebno pozornost pritegne tudi zvočna oprema filma, delo prav tako nemškega glasbenika, Antyeja Greieja, ki skorajda tvori novo raven pripovedi, ki prav tako komunicira s prejšnjima dvema. Vanjo so med drugim vključeni na primer tudi citati iz filmske zgodovine, kot je danes že kultni zaključni govor Roya Battyja iz filma Iztrebljevalec (Blade Runner, 1982).
Edini avtor, ki se v letošnjem programu festivala predstavlja z dvema filmoma, pa je češki dokumentarist Vit Klusák, ki smo ga pri nas spoznali preko Čeških sanj. Tudi tokrat nam ponuja podobni deli, satirična dokumentarca Češki mir (pri katerem je sodeloval tudi njegov redni sodelavec Filip Remunda) in Vse za dobro tega sveta in Nosovic. Klusák se v obeh delih usmeri na pereča domača problema, ki bi ju lahko označili za posledici globalizacije: v Češkem miru je to upor lokalnega prebivalstva proti postavitvi vojaškega radarja, ki ga je hotela vsiliti ameriška vojska, v filmu Vse za dobro tega sveta in Nosovic pa opozarja na za lokalno prebivalstvo uničujoče posledice, ki jih je prinesla gradnja tovarne korejskega avtomobilskega proizvajalca Hyundai. Obe deli premoreta obilico aktivističnega duha in humorja, ki sta postala nekakšna zaščitna znaka Klusákovega ustvarjanja. (Denis Valič)
TEKMOVALNI PROGRAM
Puščavska ura zgodovine
Tekmovalni program je tradicionalno namenjen filmom na temo človekovih pravic. Vsi so vredni pozornosti: če ne zaradi drugega, potem zato, ker vas prisilijo, da gledate tja, kamor vam sicer ni dano videti, ali pa, natančneje, tja, kamor sicer raje ne bi gledali.
Težko je doma v miru večerjati, če veš, da na drugem koncu sveta država pošilja posiljene ženske v lov za svojimi posiljevalci, da bi od njih izterjale denar za zdravstveno nego (Kongo v štirih dejanjih), da v ruralnih predelih Amerike homoseksualce maltretirajo s podobnim entuziazmom kot pred mnogimi leti črnce (Izolirani) in da je v Afganistanu ženska vredna manj od teleta in prgišča suhe, nerodovitne zemlje (Prodali so me za 50 ovac). Grenak okus v ustih s svojimi svobodnimi interpretacijami zloglasno nesvobodnih radikalnih muslimanskih verskih dogem vsaj malček popravijo le Iranci, ki so za svojo rigidno dogmatično fasado skrili marsikakšno iznajdljivo cvetko, ki življenje naredi za odtenek znosnejše – na primer tisto, ki se ji reče institucija »začasnega zakona« in ljudstvu, ki svoje ženske pokriva od temena do stopal, dovoljuje presenetljivo svobodno seksualno politiko (Na spolnem bazarju).
Med petimi tekmovalnimi dokumentarci pa eden še posebej izstopa. Morda se med vso to bedo tretjega sveta njegova problematika zdi še najmanj pereča, toda s stališča režije in izvirnega pristopa k tematiki presega ostale, precej bolj enostavne in neposredne dokumentarne filme klasične forme. Govorim o filmu Nostalgija po svetlobi čilskega dokumentarista Patricia Guzmána, ki že štiri desetletja grebe po brazdah čilske politične zgodovine, znanega predvsem po biografiji Salvadorja Allendeja (2004) in večkrat nagrajeni, štiri ure in pol dolgi trilogiji o zadnjem letu njegove vladavine Bitka za Čile. Guzmán se posveča predvsem neslavni dediščini Pinochetove diktature in tudi v Nostalgiji po svetlobi preko nenavadnih vzporednic med arheologijo in astronomijo opozori na nujnost zapolnitve travmatične spominske luknje čilske polpretekle zgodovine.
Oko njegove kamere je tokrat uperjeno v puščavo Atacama, ki v Guzmánovi interpretaciji postane nekakšen portal za časovne popotnike. Atacama je eden redkih prostorov na našem planetu, katerega ozračje ne premore niti odstotka vlage. Ta okoliščina je na njena suha, pusta prostranstva, ki so bolj kot delček zemeljske skorje videti kot površje kakšnega oddaljenega planeta, življenju neprijaznim razmeram navkljub pripeljala dve marljivi človeški skupini. Na eni strani so tu astronomi, ki jim čisto, redko puščavsko ozračje ponuja odlične pogoje za preučevanje vesolja, na drugi pa sporadične skupine starejših žensk, ki neumorno lopatkajo za posmrtnimi ostanki družinskih članov, ki jih je požrla in neznanokam izpljunila Pinochetova diktatura.
Dve skupini torej, ki razen delovnega rajona nimata prav nič skupnega. A le dokler ne pogledate malo bolje. Guzmán pri svoji argumentaciji krene po za dokumentarec nenavadni poti in z nekakšno poetično, asociativno logiko najde vez med puščavskimi mravljicami: skupini povezuje njuna zazrtost v preteklost. Ker svetloba potrebuje čas, da premaga razdaljo med oddaljenimi planeti in Zemljo, astronomi skozi svoje teleskope v resnici vedno gledajo v preteklost – podobno kot ženske, ki si ne bodo olajšale duše, dokler ne bodo skozi svoja sita presejale cele puščave in zbrale na kup vseh koščic, ki bodo končno povedale resnico o tem, kaj se je v Čilu dogajalo v času vojaške diktature. Če te zanima zgodovina, pravi Guzmán, je treba upreti pogled ali v tla ali pa v nebo.
Nostalgija po svetlobi ni klasičen, z informacijami nasičen dokumentarec, ampak poetična, vizualno osupljiva in zelo osebna, kljub temu pa še vedno zelo angažirana filmska meditacija. Guzmán ne pojasnjuje dogodkov, ki so v puščavo pripeljali ženske z lopatkami – nenazadnje se je s tem ukvarjal že v domala vseh svojih prejšnjih filmih. Toda prav zato, ker trda dejstva pušča bolj kot ne ob strani in v prvi plan postavi abstraktnejša vprašanja, problem političnih pobojev dobi povsem novo razsežnost. Postavljen v kozmično perspektivo, postane del nečesa večjega in ko prečka tisto tanko mejo, na kateri se fizika razblinja v metafiziko, doseže prostor, ki ga ne razumemo in ki daje upanje, ker dopušča možnost, da ima vse skupaj nek višji smisel. Nenavadno, toda zdi se, da pogled v vesolje ponuja tolažbo tudi najhuje ranjenim. (Špela Barlič)
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011