V norosti je denar

McNally v knjigi na uvodno vprašanje ne odgovarja neposredno, pač pa analizira najnovejše poskuse psihiatrov, evolucionistov in nevroznanstvenikov, da bi opredelili to ločnico. In dilema ni aktualna brez razloga. Po statistiki ameriškega nacionalnega inštituta za duševno zdravje je imela skoraj polovica vseh Američanov najmanj prehodno duševno motnjo, kakršne so recimo depresija, tesnoba ali celo psihoza. Je torej vsak drugi Američan duševno bolan ali pa diagnoze vse prepogosto zamenjujejo čustvene probleme vsakodnevnega življenja s psihopatologijo?

Sistem diagnosticiranja predpisuje poseben priročnik ameriškega psihiatričnega združenja, ki v svoji četrti izdaji (peti je v pripravi) določa merila za 360 različnih diagnoz. A tudi, če se dva psihiatra na tej podlagi strinjata v diagnozi, ni nujno, da je prizadeta oseba tudi že res duševno bolna. Patologizacija vsakodnevnega življenja je dokazljivo preveč preprosta, piše recenzentka Sally Satel, sama psihiatrinja in predavateljica.

V norosti je denar, v knjigi to preprosto in razumljivo razloži McNally: »Ker je meja zabrisana, so socialni, politični in ekonomski dejavniki pogosto odločilni pri razlikovanju med duševno boleznijo in motnjo.« In če temu z eno besedo pogojno rečemo (družbena) kultura, potem so McNallyjeve teze o kulturni »posredovanosti« duševnih bolezni morda najbolj zanimiv del njegove knjige. Poleg »naravnih« vrst duševnih bolezni, torej znanih skozi zgodovino in ne glede na kulturo določene družbe, obstajajo namreč tudi »interaktivne«: bulimia nervosa, denimo, je duševni izraz kulturnega ideala vitkega telesa in »interaktivna« posledica siceršnjih posameznikovih čustvenih težav.