Enooki kralj med slepimi
Toda cinizem in oholost kmalu nista bila več ustrezna odziva na izjave in dejanja takih enookih, kajti ti so sprejemali tudi odločitve z vse bolj resnimi posledicami. V Bushevem primeru sta se dve med najusodnejšimi imenovali Afganistan in Irak, in če so nekateri Evropejci ob tem še vedno vzvišeno zamahovali z roko, jim je morda vsaj malo vzelo sapo, ko so se podobne reči začele dogajati čisto blizu njih, recimo v Italiji. Tudi Berlusconijevo cirkusantstvo je namreč le površinski izraz dosti pogubnejših premikov pod gladino: Italija je v zadnjih letih doživela sesutje strankarskega sistema in takšen razvoj dogodkov, kot piše Mojca Širok, je bil morda nenavaden, ne pa povsem nepričakovan. Eden izmed zunanjih dejavnikov zanj je bil razpad Sovjetske zveze in tradicionalne blokovske delitve Evrope – zato stabilna Italija za Združene države ni več imela tolikšnega pomena in se je pokroviteljsko-prijateljski prijem razrahljal. Od znotraj so državo razjedali še drugi, bolj ali manj avtohtoni družbeni pojavi, recimo šibko zavedanje države in naroda, v katerem se daje prednost sorodstvenim vezem in botrstvu, takšna miselnost pa je izvrstno gojišče za klientelizem. Eden temeljnih vzrokov, ki so privedli do sedanjega poraznega stanja, je blokiranost italijanskega političnega sistema, kjer so se v dolgih desetletjih po vojni na vseh ključnih mestih v družbi in gospodarstvu vkopali demokristjani. Italijanska komunistična partija na čelu s karizmatičnim Togliattijem je bila edini tekmec, ki jim je bil za silo kos – a premalo močan, da bi se zares mogel meriti z njimi in bi si izmenjaval krmilo države. Kajti prav alternacija na oblasti je po pisanju Širokove pogoj za preglednost in najučinkovitejša preventiva, da se ne razrasteta korupcija in klientelizem.
Preventiva je v Italiji torej odpovedala, in ko je na začetku devetdesetih let po izbruhu korupcijskih škandalov (Čiste roke) s političnega prizorišča odplaknilo vse dotlej vodilne stranke, so prazni prostor zapolnile nove skupine: že v osemdesetih ustanovljena, a dotlej minorna in marginalna Severna liga, neofašisti in novinka, Berlusconijeva Naprej, Italija. Zadnja je na parlamentarnih volitvah leta 1994 postala najmočnejša stranka v državi. Dobrih petnajst let pozneje je ista država na številnih področjih zabredla precej globoko: padec gospodarske rasti, krčenje in siromašenje srednjega razreda, medijska cenzura. Italija je ugasla država, je v nekem intervjuju izjavil znani pisatelj Sandro Veronesi, avtor nagrajenih romanov Caos calmo in Brucia Troia. Tema obeh so Italija in Italijani, vendar se Veronesi ne slepi, da lahko intelektualci, četudi takega ugleda kot Umberto Eco in Roberto Saviano, ki poleg njega še grmita proti Vitezu, lahko kaj spremenijo. Ali da jim sploh kdo prisluhne. »Berlusconija smo dolgo podcenjevali, danes pa lahko brez sramu rečem, da je on zli duh Italije. Naj mi očitajo, da ga sataniziram, a le kako ne bi Satana poklical po imenu, ko pa stoji pred menoj?« se je pridušal v intervjuju za neko francosko revijo. Ki pa njegovim rojakom ne bo prišla v roke. Njegovih besed najbrž ne bi brali niti, če bi bile objavljene v domačem tisku. Kdo še bere?
Po uradnih statističnih podatkih dnevne časopise kupuje približno desetina Italijanov, osemdeset odstotkov vse informacije dobi na televiziji. In ker so vrvice, s katerimi se premikajo gibljive sličice na televizijskih zaslonih, v Berlusconijevih rokah, ni več tako presenetljivo, da je kljub vsem škandalom (bolje rečeno, poskusom škandalov) na deželnih volitvah ta konec marca spet slavil. Kdo ve, koliko je ugoden izid posledica svojevrstne cenzure, zaradi katere so se bili snovalci resnejših predvolilnih televizijskih oddaj prisiljeni preseliti na splet, saj se le še tam sme razlegati kritična misel. Morda pa bistveno sporočilo ni v volilnih izidih, temveč v neudeležbi; z ignoriranjem volivci Berlusconiju sporočajo, da ga imajo dovolj. Žal rimski cesar, čeprav se je v svoji bogati karieri od medijskega mogotca do medijskega diktatorja poskušal tudi kot kabaretni pevec na križarkah, nima preveč tankega sluha. Ne ignoranca ne vzvišeni zamahi z roko ne zaležejo (več). Je pa verjetno prav tako vedenje prispevalo k njegovemu vzponu na oblast – seveda v prepletu z drugačnimi dejavniki, ki so zelo nazorno in zelo berljivo popisani med platnicami knjige Zadnji rimski cesar. Mogoče jo je brati tudi kot priročnik, kako preprečiti vzpon še kakšnemu berlusconiju.
Pogledi, 7. april 2010