Drzni »deležniki« znanja v obdobju prenove visokega šolstva
Na spletni strani Univerze v Ljubljani je fotografija prodajalne (nekoč je delovala v pritličju Deželnega dvorca, zdaj pa samo še v virtualnem svetu), kjer je mogoče kupiti spominke z emblemom univerze. Nalivna peresa, usnjene aktovke, etuije za vozniško in lončene skodelice – diplom ali drugih dokazil o univerzitetni izobrazbi ni na ceniku. Šala je morda nekoliko neotesana, pa vendar so očitki o komercializaciji in korporativizaciji univerze oziroma univerz med najglasneje izražanimi pri kritikih osnutka Nacionalnega programa visokega šolstva 2011–2020 (NPVŠ) z naslovom Drzna Slovenija in še drznejšim podnaslovom Slovenija: družba znanja.
Novi nacionalni program visokega šolstva ne bo pregnal trgovcev iz templja, le pakt bo sklenil z njimi, je grmel dr. Rastko Močnik, profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti in član Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu, na posvetu, ki ga je v začetku oktobra organiziral Odbor za obrambo visokošolskega in znanstvenega dela in je nosil simpatično pomenljivi naslov: Predrzna Slovenija. Nekaj ur v nabito polni prireditveni dvorani ljubljanskega Mestnega muzeja je bilo kot svojevrsten Kje me čevelj žuli na akademski ravni: pravi vsi nastopajoči so v svojih prispevkih opisovali pomanjkljivosti sedanjega sistema visokega šolstva in izražali pomisleke, da jih bo novim dokumentom (Drzno Slovenijo sestavljajo še Nacionalni raziskovalni in inovacijski program 2011–2020 /NRIP/ in Inovativna shema za sofinanciranje doktorskega študija za spodbujanje sodelovanja z gospodarstvom in reševanje aktualnih družbenih izzivov) uspelo odpraviti; prej da bodo prinesli še kakšno novo … Fleksibilnost urejanja statusa zaposlenih na visokošolskih ustanovah in izločitev univerzitetnih profesorjev iz kategorije državnih uslužbencev, še zlasti v kombinaciji z ločevanjem delovnih mest od habilitacijskih nazivov sumljivo daje misliti na nižanje plač, je bil ključni pomislek glavnega tajnika SVIZ Branimirja Štruklja. V NRIP sploh ni humanistike, pa čeprav je ta za Slovenijo v tretjem tisočletju enako pomembna kot razvoj tehničnih znanosti, je opozoril dr. Dean Komel z ljubljanske filozofske fakultete in kot neprimernega omenil še tisti del programa, ki pravi, da naj študentje že med študijem vzpostavljajo mrežo z delodajalci. Naj ustanovljajo svoja podjetja, se je posmehnil nekdo iz občinstva. Ultra, je pritegnil nekdo še duhovitejši. Ampak to je bil v skoraj petih urah posveta edini, pogojno rečeno, smeha vreden trenutek. Teme so bile preveč resne, posledice morebitnih napačnih odločitev in neustreznih (beri: preveč drznih) rešitev bodo preveč daljnosežne.
Znanost nastaja spontano
Znanosti se ne da usmerjati v dobičkonosna odkritja, so v povezavi s strategijami in (pre)tesnim povezovanjem znanstvenih raziskav s tehnologijo in industrijo opozarjali predstavniki znanosti. Nova odkritja se zgodijo po naključju, so tako rekoč postranska škoda temeljne znanosti, je povedal dr. Martin Klanjšek z Inštituta Jožef Stefan in svojo trditev ponazoril s primerom: nobelovca, ki sta ugledno nagrado dobila za odkritje najtanjše snovi grafena, je pri raziskovanju usmerjala igrivost. Znanosti moramo pustiti spontanost in odkritja se bodo porajala, s tem, kako jih unovčiti in maksimizirati profit, pa naj se ukvarja realni sektor.
Posvetu Predrzna Slovenija je iz prve vrste sledil tudi minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič. Ko je po kakšnih dveh urah končno prišel do besede, se je zrak v prostoru že nevarno iskril od vseh kritik, pritožb in pripomb. Nič čudnega, da si je za nekoliko ohol komentar o »nereflektiranosti, delirioznosti in doktrini šoka«, ki da jih je najti v nekaterih prispevkih, prislužil glasne izraze neodobravanja, iz zadnjih vrst v dvorani pa celo psovko, nevredno akademske ravni razprave. Po vsej verjetnosti je prišla iz študentskih ust – več predstavnikov študentov z različnih stopenj študija je v svojih prispevkih okrcalo številne prvine novega visokošolskega programa, začenši z novo inovativno shemo sofinanciranja doktorskega študija. Zgovoren je bil že naslov referata Aneja Korsike – Plačujem, torej mislim.
Razumevanje visokega šolstva, kakršno je prevladalo, je v načelu zgrešeno, saj se univerzo razume kot proizvajalca, kot se temu reče v ekonomističnem novoreku, »človeških virov« ali »humanega kapitala«, je dan po posvetu razmišljal dr. Marko Marinčič, profesor z oddelka za klasično filologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. »Humani kapital« ni samo spakedran angleški kalk, ampak odkrita perverzija vseh idealov humanizma. Študentov je preveč, nerealno je pričakovati, da bi ob tolikšnem višanju deleža študirajočih vsi postali intelektualna elita, se strinja dr. Marko Marinčič. Zato se načrtuje uvedba politehnik, pod pokroviteljstvo katerih bi prišle zdajšnje višje šole, ki bi bile nekje med poklicnim in univerzitetnim izobraževanjem. Če ustanavljanje čisto novih izobraževalnih ustanov ne bi finančno prikrajšalo univerze, taka rešitev ne bi bila slaba. Po drugi strani pa bi moral tudi univerzitetni študij na prvi stopnji slediti generacijskim težnjam in ponuditi nekoliko širšo, manj specialistično izobrazbo. To, kar imamo zdaj, je čudna zmes množičnosti in ozke specializacije. Po eni strani res ni smiselno, da vesoljna Slovenija študira starocerkvenoslovanščino, toda po diktatu iste množičnosti so ta predmet mimogrede ukinili, zdaj pa hočejo ukiniti še študij primerjalnega slovanskega jezikoslovja, doda s črnim humorjem. Vseeno kot dobro novost osnutka NPVŠ izpostavi ukinitev financiranja študijskih programov po številu študentov in stabilno financiranje raziskovanja na univerzah. Nekaterim ta tako imenovana glavarinska ureditev ustreza, saj diplomske listine tako rekoč prodajajo. Tu je precej vseeno, ali gre za »unovčevanje« javnega (glavarine) ali pobiranje zasebnega denarja (izredni študij), oboje vodi v nižanje zahtevnosti študija in posredno v zatiranje intelektualne elite, preden se ta sploh lahko oblikuje.
Kultura ni aplikacija, ampak bistvo humanistike
Dr. Marko Marinčič prav tako ne skriva skepse do zamisli o sodelovanju znanosti in gospodarstva, ki jih prinašajo novi dokumenti: v tem ni nič slabega, toda predlagane strategije postavljajo v ospredje kratkoročne cilje, meni. Čudna je tudi zamisel o mentorjih iz negospodarstva, ki naj bi spremljali doktorske študente v humanistiki in družboslovju. Kje pa jih bodo našli? Bodo to kustosi, knjižničarji, pisatelji, ali pa kar proizvajalci pisarniškega materiala? Te ideje o doktorski praksi nenavadno spominjajo na neke pretekle čase, ko smo v usmerjenem izobraževanju kot dijaki kulturniške smeri delali v kartonažni tovarni, da bi prišli v neposreden stik z materialno osnovo svojega prihodnjega dela, razlaga dr. Marko Marinčič. Če pa težava tiči v tem, da je humanistika na univerzi včasih preveč odtujena od kulture – s tem se delno strinjam – tega ni mogoče rešiti z delovno prakso študentov, ampak z zgledom samih učiteljev, ki naj se ne zapirajo v kvaziempirično znanost, ampak naj se izkažejo tudi s širše relevantnim in užitnejšim pisanjem. Kultura namreč ni »aplikacija« humanistike, ampak njeno izhodišče in življenjsko bistvo.
Na še eno življenjsko bistvo, ki v osnutku NPVŠ ne nastopa niti v obrisih, opozarja Miran Zupanič, izredni profesor na katedri za filmsko režijo Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Izobraževanje za umetniške poklice je v osnutku skorajda popolnoma spregledano, s tem pa je prezrta tudi umetnost. Je mogoča družba znanja brez umetnosti, se sprašuje Zupanič. Spodrsljaj je toliko bolj neroden, ker javno službo visokega šolstva po zakonu sestavljajo tri dejavnosti: izobraževalna, znanstvenoraziskovalna in umetniška. V osnutku se podarja samo znanstvenoraziskovalna, izobraževalna je menda samoumevna, umetniška pa povsem prezrta. Izraza umetnost in kultura se v NPVŠ sicer pojavita, a ne na enaki ravni kot preostali, denimo znanost in raziskovanje, ki prednjačita, zato bi lahko rekli, da imamo opravka z asimetričnim, neuravnoteženim konceptom, vse je podrejeno znanstvenoraziskovalni dejavnosti. Snovalci tega osnutka se morda ne zavedajo, kakšno napako so zagrešili, a saj pravzaprav ni jasno, kaj je huje: da so se zmotili in da tega ne vedo ali pa da so to naredili namenoma. Vsekakor pa takšno besedilo zelo natančno odseva položaj kulture in umetnosti v naši družbi. Ti dve se mnogim zdita tako malo pomembni, da ju v visokem šolstvu ne prepoznajo kot nepogrešljivi, dodaja Zupanič.
Dokumentu – od predlaganih novosti pozdravlja samo odpravo tako imenovanih glavarin pri financiranju študija – očita še celo vrsto dvoumnosti, ki se na prvi pogled berejo kot hvalevredne spremembe, vendar podrobnejše branje razkrije nove razsežnosti napisanega, kamor sodijo tudi prikrite namere o varčevanju. Ena takih navedb je tista o fleksibilnem urejanju statusa zaposlenih, »institucije bodo pridobile še večjo avtonomijo pri določanju vrste in obsega dela zaposlenih, saj zakon ne bo več administrativno reguliral delovnih obremenitev«. Vse to je slišati obetavno, pravi Zupanič, saj si je na akademijah želeti novih kadrov in svežih idej, vendar bi to utegnilo pomeniti dodatno delovno obremenitev za že tako preobremenjene profesorje. Na akademijah predavanja in vaje namreč potekajo v dosti manjših skupinah kot na družboslovnih fakultetah, kjer je študij množičen in ima profesor v predavalnici pred sabo dvesto- ali še večglavo poslušalstvo.
Prav tako kot problematične označuje določbe glede habilitiranja – habilitacije bodo ločene od zaposlitve oziroma delovnega mesta, visokošolske institucije pa se bodo lahko same odločale, na katero delovno mesto bodo zaposlili habilitiranega profesorja, piše v NPVŠ. Visokošolski profesorji tako ne bodo več motivirani za napredovanje v višji naziv, poleg tega bi vsako tako določanje delovnih mest povzročilo prepire na vsaki katedri, ki bi si prizadevala zagotoviti kar največ delovnih mest najvišjega ranga, to je za redne univerzitetne profesorje, pojasnjuje Zupanič. Zmotilo ga je tudi izenačevanje bolonjskih programov, za katere je doslej veljalo, da se odloča vsaka članica univerze posebej, in na AGFRT so se odločili tudi za delitev 4 + 1, ker so presodili, da študenti v treh letih na nekaterih programih še ne naberejo dovolj znanja, da bi se dostojno predstavljali javnosti. Osnutek uvaja univerzalno delitev 3 + 2. Zbodlo ga je tudi uvajanje odprtosti v visokošolski sistem, ki da jo je mogoče doseči le z angleškim jezikom. NPVŠ se zavzema za krepitev tujejezičnih programov, kar vodi v zmanjševanje pomena slovenskega jezika. Stavek o 75-odstotni vključenosti populacije od 19 do 24 let v terciarno izobraževanje, ki bo po NPVŠ dosežena leta 2020, pa je po njegovem sploh skregan z logiko, kajti »vsaka populacija ima neke naravne danosti, nekateri so nadarjeni za študij, drugi pa ne«.
Osnutek NPVŠ je popolnoma nesprejemljiv, sklene Miran Zupanič, kajti s potiskanjem akademij, kulture in umetnosti na obrobje ni prezrta le umetniška dejavnost visokega šolstva, temveč bo napravljena škoda tudi slovenski kulturi in narodu. Za zdaj se na srečo še ni zgodilo nič usodnega, čas razprave še traja, skrb zbujajoče pa bi bilo tudi, če bi bil osnutek sprejet z nekaj kozmetičnimi spremembami. Treba pa je priznati – in tako prevzeti del odgovornosti, meni Zupanič – da je kulturna sfera premalo glasna. Prav ta pasivnost je morda delno vzrok, da so jih spregledali.
Množičnost zniža kakovost in odžene sposobnejše študente
Tudi dr. Danilo Zavrtanik, rektor Univerze v Novi Gorici, pograja tisti del NPVŠ, ki omenja 75-odstotno vključenost mladine v terciarno izobraževanje. Je nepremišljen, saj je pamet porazdeljena podobno kot številke čevljev, od tod sledi, da ne morejo vsi študirati, pravi dr. Danilo Zavrtanik. Še zlasti pa je takšna določba nesmiselna v kombinaciji s trditvijo o prizadevanju za vse bolj vrhunske univerze – to se vendar izključuje! Množičnost zniža kakovost in odžene sposobnejše študente. Dobra univerza namreč niso samo vrhunski profesorji, temveč tudi dobri študenti; če pa nadarjeni mladi ugotovijo, da na tej ali oni univerzi ne bodo mogli poglobiti svojega znanja, ker je nanjo vpisanih preveč študentov, ki nimajo tolikšnega intelektualnega dometa, da bi zmogli opravljati izpite, se raje vpišejo drugam.
Sposobni mladi Slovenci se že odločajo za študij v tujini, ki ni več tako drag, podatki o študirajočih na tujem pa se pri nas spretno skrivajo, opozarja dr. Danilo Zavrtanik. Po drugi strani bi Slovenija lahko bolje izkoristila svoj potencial študijske destinacije za tujce, in univerze lahko tu storijo marsikaj. Določbe NPVŠ o postopnem zviševanju predavanj v tujih jezikih sogovornik ne dojema kot problematične, »univerza mora biti univerzalna«, seveda se študijska snov ne sme podajati samo v angleščini, nič pa ni narobe, če so predavanja na slovenskih univerzah tudi v angleščini. Na novogoriški univerzi je, predvsem na podiplomskem študiju, precej tujcev – kar 46 odstotkov podiplomske študentske populacije, imajo pa tudi precej tujih profesorjev – med redno zaposlenimi več kot 20 odstotkov. Tisti, ki se zaposlijo, se morajo seveda po določenem času, po navadi jim dajo na voljo dve, tri leta, naučiti slovensko. A saj to je samoumevno: če se odločijo ostati v Sloveniji, je znanje domačega jezika neizogibno. »Naše demografske napovedi so katastrofalne in, kar je še huje, ne da se jih spremeniti, mladi, ki se bodo čez dvajset let vpisovali na slovenske univerze, so že rojeni. V dvajsetih letih pa se da izdelati strategijo, kako pritegniti pametne mlade ljudi iz tujine,« razmišlja rektor novogoriške univerze in doda, da so tuji študenti po navadi med najbolj marljivimi, zato slovenskim rad reče: »Dobro si jih oglejte, oni bodo nekoč vaši šefi!«
Kar zadeva Nacionalni raziskovalni in inovacijski program 2011–2020, dr. Danilo Zavrtanik, tudi sam mednarodno uveljavljen znanstvenik in raziskovalec na Observatoriju Pierra Augerja v argentinski pampi, kjer merijo kozmične žarke ekstremno visokih energij, o njem meni, da ima »prav otroške napake«. Ena teh je, da se v krizi obrača k znanosti, ki da nas bo rešila. Znanost lahko da primerne rezultate le, če se razvija v daljšem obdobju, opozarja, ni kot stroj, ki se ga zdaj zažene in nato čez nekaj časa ugasne. Zaporedje v praksi je takšnole: od temeljnega (bazičnega) znanja k uporabnemu (aplikativnemu) prek razvoja do inovacij. Če hočete imeti dobre prenose znanja v podjetniško okolje, morate stalno razvijati bazično znanost in stalno vzpodbujati sistem prenosa znanja. Če ta sistem ni postavljen in ne deluje, kar v Sloveniji ni, ne morete pričakovati kratkoročnih rešitev. V času konjunkture se nam ni zdelo vredno pogovarjati se o znanosti, razvoju in inovacijah, je kritičen dr. Danilo Zavrtanik. Vsi so bili fascinirani nad visokimi zaslužki (za malo ali slabo opravljeno delo). Krizo so zakuhali finančniki in politiki, zato bi bilo prav, da jo še oni rešijo. Nikakor pa kratkoročnih rešitev ne morete pričakovati od znanosti. V krizi namreč žanješ to, kar si sejal.
Pozdravlja pa določbo NPVŠ, ki odpravlja habilitacije, kakor so bile pojmovane doslej: »Doktorat je izobrazba, profesor pa služba, tako kot raziskovalec.« Na očitke, ki prihajajo iz ust večine visokošolskih profesorjev, da po odpravi habilitacijskih nazivov ne bo več motivacije za napredovanje in nadaljnje izpopolnjevanje v stroki, odseka: motivacija bo, da bo profesor odpuščen, če ne bo dobro delal! V ZDA, kjer so šolnine za univerzitetni študij visoke, izločitev slabih profesorjev zahtevajo študentje sami. Pri nas pa ima študentska populacija najraje take profesorje, ki pri izpitih od njih zahtevajo manj … Neprimerno se mu zdi tudi, da so univerzitetni profesorji v isti kategoriji kot javni uslužbenci – ne morejo biti v istem žaklju vsi od občinskega uradnika do sodnika.
Zato pa se binarnost in uvajanje politehnik dr. Zavrtaniku zdita močno vprašljiva. Tudi ločevanje humanistike in naravoslovno-tehničnih znanosti je zanj zabloda, podobno kot namera odpravljati posledice krize z znanostjo. Znanje je kompleksna zadeva, prav na univerzah se srečujeta družboslovje, humanistika, umetnost, inženirstvo, biomedicina in naravoslovje, vsaka sprememba, ki zapostavlja eno od teh področij, je napačna, kajti družba potrebuje celoto, meni dr. Danilo Zavrtanik in ponazori s primero: vojno zakuhajo politiki (družboslovci), orožje pa s svojimi spoznanji priskrbijo naravoslovci in tehniki. Rezultat, v tem primeru katastrofalen, je torej posledica celovitega in ne parcialnega dogajanja.
Kako se bo končala vojna, no, zgolj malce ostrejši besedni spopad med »deležniki« prenove visokega šolstva v Sloveniji, bo znano že kmalu. Obdobje javne razprave o osnutku NPVŠ 20112020 se bo – po enotedenskem podaljšku – končalo 27. oktobra, predloge pa bodo po zagotovilu ministra Golobiča upoštevali pri izdelavi dopolnjenega osnutka NPVŠ. Drzno, predrzno, najbolj drzno?
Pogledi, 20. oktober 2010