Darko Brlek, direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana
Program je glede na okoliščine izreden
Kako komentirate besede enega od mestnih svetnikov, ki vam je na seji mestnega sveta, na kateri ste bili imenovani za direktorja Festivala Ljubljana za nadaljnja štiri leta, poočital upad števila prodanih vstopnic na festivalu in to pripisal dejstvu, da je program že tri leta bolj ali manj enak, s čimer ste se – tako je razvidno iz zapisanega v članku v enem slovenskih dnevnikov – na seji strinjali. Se res strinjate s tem?
To je neresnica, jaz pa se z neresnico nikoli ne bi strinjal! Drugič, število prodanih vstopnic ni padlo, ampak narašča. Svetniki pa so govorili o številu obiskovalcev in ga primerjali s številom iz časov, ko smo še upravljali Ljubljanski grad – v primerjavi s tedaj se je obisk res malo znižal.
Kar se tiče ponavljanja programa, si ne bi upal trditi, da se ponavlja, ravno obratno: moj odgovor je, da so takšne trditve bedarije. Naj si pogledajo programske knjižice, iz katerih je razvidno, da se program ne ponavlja, temveč razvija. Če pa z različnimi deli večkrat gostuje Marijino gledališče ali ekipa muzikala z West Enda, si to štejem v čast, ker pomeni, da njihova gostovanja vsako leto izvedemo tako dobro, da nam ti prestižni ansambli zaupajo in se vračajo v Ljubljano. O tem govorijo tudi polne dvorane.
Zanimivo pa je, da so očitki prihajali samo iz vrst opozicije v mestnem svetu. Vse te gospode vabim k sebi, pripravljen sem jih popeljati po prireditvah z osebno razlago, da bodo videli, da živijo v hudi zmoti. Kajti sicer na te prireditve ne hodijo.
Kako se spopadate s krizo pri zbiranju sponzorskih sredstev? Hiter pregled pokroviteljev pokaže, da gre večinoma za podjetja iz sektorjev, ki jih kriza ni posebej prizadela – zavarovalništvo, farmacija, energetika ... Je mogoče, da je kriza z dolgim repom udarila šele letos, doslej pa teh težav niste imeli?
Ne, kriza je prisotna že ves čas. Ravno zato je še tem bolj pomembno, da smo tako do občinstva kot do zunanjih partnerjev – ansamblov, ki jih vabimo – korektni. Pristop do sponzorjev zato zahteva še več dela, še več študij in časa, kajti sponzorji krčijo svoja sredstva; tudi ti, ki ste jih našteli in naj ne bi bili v krizi. Odločajo se za enega ali dva projekta, ki ju bodo podprli. Vse naše pogodbe s sponzorji so letne, kar pomeni, da se moramo vsako leto znova potruditi, da v tekočem letu dokažemo, da so sponzorji svoj denar dobro in pravilno investirali, hkrati pa se že septembra začnejo pogajanja za naslednje leto. Povem lahko, da je kriza naredila izjemno hudo selekcijo in da nam po pridobivanju sponzorjev v državi ni enakega. Tudi pri nas se je delež zbranih sredstev sicer nekoliko zmanjšal, v primerjavi z lani za približno dvajset do petindvajset odstotkov, vendar upamo, da nam bo upad s tem, da smo festival še bolj odprli za širše občinstvo, med drugim s prireditvami na Kongresnem trgu, uspelo napolniti z denarjem od prodaje vstopnic. Na prvi pogled se zdi čudno, vendar nam bodo po naših izračunih prav nižje cene vstopnic prinesle višji izkupiček.
Zakaj se koncerti dogajajo na Kongresnem trgu; nekateri poznavalci nergajo, da akustika tam ni zadovoljiva, in predlagajo, da bi se koncerti dogajali v temu namenjenih dvoranah, prenose po velikih zaslonih pa bi široke ljudske množice lahko spremljale na mestnih trgih – nekako tako menda počno tudi na Dunajskih slavnostnih igrah.
To ni res, motite se. Gre za različne stvari, poglejva si prav primer Dunaja: tam so tako koncerti, ki potekajo v dvoranah (in se jih potem prenaša na velikih zaslonih), in tisti, ki so pred mestno hišo. Prirejajo jih cel mesec in privabijo ogromne množice ljudi. Mi tukaj delamo enako: koncerte prirejamo na Kongresnem trgu, kjer akustika nikoli ne bo dvoranska, toda prizorišče je ozvočeno, poleg tega bo ogled po koncertu omogočen nekaj tisoč ljudem. Prirejamo pa tudi koncerte v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, tam se bo med drugim10. julija zgodil Wagnerjev Lohengrin. Imamo tudi koncerte in predstave v Križankah, ki so nek hibrid med zunanjim in notranjim prizoriščem ter po tem unikum v evropskem merilu. Vendar pa gre za različne principe in tistim, ki trdijo, da je na Kongresnem trgu slaba akustika, bi rad povedal, da tam akustike sploh ni. Akustiko je torej treba narediti in vsi smo v rokah tistega, ki sedi za mešalno mizo, konkretno bo na prireditvah 1., 3., 7. in 8. julija akustika v rokah Danila Ženka, ki mu zaupamo. Naš namen ni delati koncertov, kakršni so Carmina Burana, Verdijev Requiem in nastop Eline Garanča, kot dogodke za 1200 poslušalcev, ki bodo plačali vstopnice po visokih cenah za CD, temveč smo si prav zaradi krize in zaradi čedalje manjše prisotnosti resne glasbe v šolskih kurikulih in v elektronskih medijih ogled teh predstav zamislili omogočiti čim večjemu številu ljudi, ki krizo prav tako občutijo. Še posebej pa smo si zadali za cilj brezplačen ogled omogočiti otrokom, katerih starši nimajo dovolj denarja za vstopnice po petdeset ali sto evrov. Na Kongresnem trgu bodo ogradili Park Zvezda, kjer bomo na dan prireditve prodajali stojišča po pet evrov za starše, za otroke do 14. leta pa vstopnine ne bo. To pomeni, da bomo velikemu številu otrok omogočili prvi stik v živo s klasično glasbo. Zakaj? Ker smo socialno odzivni. In tistima dvema kritikoma ali celo poldrugemu kritiku, ki ga v naši državi premoremo in ki bo pisal, da Kongresni trg nima akustike, sporočam, da to že vemo. Saj nismo bedasti, imamo glasbeno izobrazbo.
Festival Ljubljana se začne z odmevnim odprtjem – letos bo to Carmina Burana, enako odmeven je tudi sklepni dogodek – letos koncert Kraljevega orkestra Concertgebouw. Vmes pa sta dobra dva meseca, v katerih se razen manjših dogodkov ne zgodi kaj prida. Ste zategadelj že kdaj razmišljali, da bi spored festivala, ki je vendarle v prvi vrsti namenjen Ljubljančanom, julija in avgusta raztepenih po dopustniških krajih, skrčili na dva udarna tedna, ki bi se dogajala bodisi tik pred začetkom počitnic bodisi v septembru, ko se prestolnica spet začenja polniti?
Ne, kje pa! Ni res, da v Ljubljani poleti ni ljudi. Obisk turistov v Ljubljani nenehno raste, tudi zaradi festivala in zaradi ostalih prireditev, ki se v mestu dogajajo. Navsezadnje je Ljubljana po izboru Lonely Planeta drugo najbolj zanimivo evropsko mesto za ameriške turiste. Zato se absolutno ne strinjam s trditvijo, da imamo samo glamurozno otvoritev in zaključek: omenila sva že Wagnerjeva Lohengrina, prihaja María Pagés, pa Simfonični orkester iz Qingdaa, Boris Berezovski, Jurij Bašmet, delamo novo koprodukcijo z Valentino Turcu Nevarna razmerja, delamo Evito z West Endom, cel kup izvrstnih komornih koncertov v prvi polovici avgusta. Pri tem radi pozabljamo, da je komorna glasba izredno pomembna, je mogoče celo najtežja glasbena zvrst, ki zahteva največ sodelovanja med nastopajočimi in največ sožitja z občinstvom. Zaradi vsega tega nisem privrženec krajšega festivala, lahko se zgodi, da ga bomo kdaj res morali oklestiti, a le, če nas bodo finančne okoliščine v to prisilile. Koncept festivala, kakršen je bil doslej, ostaja nespremenjen, kar sem zapisal tudi v načrtu za naslednje mandatno obdobje. Upam pa, da se bo obseg, ko bomo prebrodili krizo, še povečal. Imamo namreč še dolg do obiskovalcev: v letu 2016 predvidevamo drugi del cikla Nibelungov prstan, ki bi ga morali uprizoriti že letos, pa smo ga zaradi financ prestavili (čeprav da so bili termini z Marijinim gledališčem in z Gergijevim že določeni). Dogovarjamo se z Bolšoj teatrom, milansko Scalo, newyorškim in izraelskimi filharmoniki … Seveda bi lahko bil program še obsežnejši, in v prvotni različici tudi je, a mora direktor Brlek umetniškemu vodji Brleku marsikaj črtati, ker sredstev ni toliko, kot bi jih po mnenju umetniškega vodje Darka Brleka moralo biti. To so najtežji trenutki v mojem letu. Mislim pa, da je program izreden, sploh glede na dane okoliščine.
Pogledi, let. 5, št. 12, 24. junij 2014