Ranko Bugarski, član Evropske akademije znanosti in umetnosti
Portret nekega jezikoslovca
Predavanje oziroma pogovor s stanovsko kolegico dr. Albino Nećak Lük, zaslužno profesorico z oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je potekal v do zadnjega sedeža napolnjeni konferenčni dvorani Mestnega muzeja v Ljubljani, je začel s šalo. Dejal je, da bi ga lahko po koncu zadržali v teh prostorih, saj se po več merilih kvalificira za muzejski eksponat; navsezadnje je bil rojen v letu, ko je na oblast prišel Hitler. Nato je povedal še, da je sprva hotel postati arhitekt, navdušenje nad (splošnim) jezikoslovjem pa sta v njem prebudila študij anglistike in nagnjenost k učenju tujih jezikov nasploh. Slednjo je podedoval od staršev, iz otroštva se spominja, da se je pri njih doma včasih govorilo po angleško in kadar sta se s sestro zapletla v prepir, ju jo oče okaral: »Children, stop quarreling! And if you must quarrel, quarrel in English!«
Svetovi, ki se skrivajo v predlogih
In potem je končno razkril tisto, kar ga, jezikoslovca, loči od navadnih smrtnikov, ki jezik samo vrtimo in mogoče v najboljšem primeru zalivamo (taščinega v lončku za rože z vodo, svinjskega na krožniku pa z vinom), on pa ga z zamaknjenostjo proučuje: v angleščini ima svoj najljubši predlog, over. Vanj se je poglabljal pri pisanju doktorske disertacije na temo sistema predlogov za vertikalno orientacijo v prostoru (»Predmet raziskovanja v jeziku so najpogosteje samostalniki, glagoli, sklanjatve; a tudi v predlogih se skrivajo celi svetovi!«).
Dr. Ranko Bugarski je bil rojen v Sarajevu, na tamkajšnji filozofski fakulteti je diplomiral iz angleščine in nemščine s književnostjo, doktorat iz jezikoslovnih znanosti pa je pridobil leta 1969 na univerzi v Beogradu. Pozornost svetovne javnosti je pritegnil z dosežki v kognitivnem jezikoslovju, v mednarodni reviji za splošno jezikoslovje Lingua je objavil odlomke svojega doktorata pod naslovom Interrelatedness of grammar and language structure (Vzajemna povezanost med slovnico in jezikovnimi strukturami). V sedemdesetih letih je bil kot Fulbrightov predavatelj na čikaški univerzi, kjer je študente seznanjal z vlogo, ki jo pisani jezik lahko odigra pri dojemanju sveta, in jim razlagal, kako se zaznava razlikuje pri Evropejcu, Arabcu ali Kitajcu, ki jih obdajajo enake stvari, a nanje zrejo skozi prizmo maternega jezika. Dr. Bugarski se je posebej osredotočil na grafični kod, se pravi na pisavo. Tisti čas se je v ZDA prižigala zvezda Noama Chomskega, še danes tako rekoč edinega zvezdniškega jezikoslovca, če v jezikoslovju status zvezdništva sploh obstaja; in profesor Ranko Bugarski je njegove teorije (o univerzalni slovnici in prirojeni sposobnosti učenja jezika pri človeku) s prevodom v srbohrvaščino približal jugoslovanskim izobražencem. Prav s srbohrvaščino pa je sam vzbujal pozornost jezikoslovcev drugod po svetu: jugoslovanska lingua franca se je konec osemdesetih začela razkrajati tako rekoč pred njegovimi očmi, njeni govorci – med katere se še danes prišteva tudi dr. Bugarski – pa so ostali. »In nisem edini,« pristavi.
Pozitivna posledica razpada SFRJ
Že prej ga je usmerilo v sociolingvistiko, zanimal se je za razmerje med jezikom in etnosom, za dvojezičnost, (jezikovno) identiteto in status maternega jezika. Zaradi statusa srbohrvaščine v devetdesetih pa se je njegovo raziskovanje na tem področju še poglobilo. Takšno postopno izginjanje jezika je nekaj izjemnega, poudari, nekaj podobnega se je nazadnje dogajalo za časa razpada rimskega imperija, ko se je latinščina preobražala in cepila na dialekte, iz katerih so naposled vzniknili t. i. romanski jeziki. A vse to se ni zgodilo iznenada – srbohrvaščina pa je odmrla skupaj z Jugoslavijo, in to tako rekoč čez noč oziroma v desetletju ali dveh, kar je za jezik »na kratek rok«. Velikanski izziv za sociolingvista, ki je zanimivi pojav lahko proučeval sinhrono, in to na samem sebi, pravi profesor in s sebi lastnim smislom za humor doda, da je bila to »pozitivna posledica razpada Jugoslavije«.
Bliskovit razvoj dogodkov na političnem prizorišču je porajal nemalo absurdnosti: ko je leta 1989 v Londonu potekala mednarodna konferenca na temo Language Planning in Yugoslavia (Jezikovno načrtovanje v Jugoslaviji), so zbornik s prispevki izdali tri leta pozneje, ko »predmet proučevanja ni več obstajal«, se pošali profesor. Zato so dodali pripis: »Zbornik posvečamo spominu na Jugoslavijo, kakršna je popisana na teh straneh.«
Razlikovalni slovarji in pridihnjeni h-ji
Desetletje zatem se ni več govorilo o srbohrvaščini, temveč samo še o »former Yugoslav languages« ali regionalnih jezikih. Dr. Bugarski ostro zavrača možnost obstoja samostojnih jezikov, ki da so izšli iz srbohrvaščine – hrvaščina, srbščina, bošnjaški jezik in črnogorščina. Zanj niso nič več in nič manj kot politični konstrukt, kar podpre s strokovnimi argumenti, od vseh najtrdnejši pa je zdravorazumski oziroma sporazumevalni kriterij: govorci vseh teh, kakor da različnih jezikov se še danes lahko z malo dobre volje sporazumejo.
Prva je na samostojno pot krenila hrvaščina, pripoveduje, in tovrstne težnje je bilo čutiti že v času NDH ter v sedemdesetih letih 20. stoletja. Začelo se je tako, da so iz jezika izganjali vse stvari, ki so jih občutili kot srbizme. Skupaj z njimi so morali oditi tudi internacionalizmi – ker so jih uporabljali tudi Srbi, čeprav je zvečine šlo za strokovno terminologijo, nastalo na podlagi grekolatinizmov. Proces je, razumljivo, največ škode povzročil prav strokovni terminologiji. Izgnane besede so morali nadomestiti z novimi, pri čemer so posegali po narečnih izrazih ali pa so oživljali arhaizme … Nekako takrat so se pojavili prvi t. i. razlikovalni slovarji, eden najbolj znanih je bil Razlikovni rječnik srpskog i hrvatskog jezika Vladimirja Brodnjaka, prvič izdan leta 1991.
Naslednji je bil na vrsti bosanski oz. bošnjaški jezik. Ta se je moral afirmirati v odnosu do hrvaščine in srbščine, tamkajšnjim jezikoslovcem pa je se zdelo, da bodo to najhitreje dosegli s poudarjanjem turcizmov in celo arabizmov, na glasoslovni ravni pa z uvajanjem razvpitega pridihnjenega h – kahva in hudovica namesto kafa in udovica. »Lepo vas prosim, odraščal sem v Sarajevu in nihče, razen morda starih žensk s podeželja, nikoli ni dodajal tega aspiriranega h,« komentira dr. Bugarski, ki spremembe, katerih namen je bil dokazati samostojnost govorice z območja Bosne in Hercegovine, označi kot »obrat k Jutrovemu« – orientacija prema Orientu.
V Črni gori so ravnali nekoliko drugače: v ustavi so za uradni jezik na lepem razglasili črnogorščino, po navdih za izrazoslovje, ki naj bi podprlo to odločitev, pa so se obrnili v preteklost, v čase Petra Petrovića Njegoša. Izvajali so nekakšno folklorizacijo in historizacijo jezika, uvedli pa tudi dva nova glasova: ś in ź, ki ju je v resnici najti le v nekaterih črnogorskih dialektih. Da bi teza z jezikoslovnega vidika vzdržala, ni dovolj minimalnih fonoloških parov – parov besed, ki se razlikujejo v enem samem fonemu, komentira profesor. In zaključi, da iz vsega tega izhaja, da so jezikovne razlike med hrvaščino, srbščino, bošnjaškim jezikom in črnogorščino preprosto izmišljene. O vsem tem, predvsem pa o srbohrvaščini in njeni usodi, je napisal knjigo s poetičnim naslovom Portret jednog jezika (Portret nekega jezika), ki je izšla leta 2012.
Smrt t. i. drugega jezika
Toda čeprav se srbohrvaščine mnogi spominjamo kot jezikovnega orodja, s katerim so se razpirala nova obzorja in se je dalo brati več (tudi stripov) in si ogledati več filmov, pa je ni mogoče primerjati z angleščino, za katero se na prvi pogled zdi, da danes zaseda podobno vlogo povezovalne govorice za državljane sveta, kakršno je imela srbohrvaščina za državljane SFRJ. Tako kot smo se srbohrvaščine nekateri morali priučiti, drugim pa je bila prirojena, je tudi angleščina v takšni ali drugačni različici materni jezik nekaj deset milijonom zemljanom. Vendar se je nekdaj tradicionalnim delitvam na materni, drugi in tuji jezik čas veljavnosti iztekel, je prepričan dr. Bugarski. Zdaj poleg maternega obstaja nova kategorija z enim samim članom – srbski jezikoslovec ga je poimenoval »dodatni jezik« (additional language). »Angleščina je tako razširjena, da si ni več mogoče predstavljati življenja brez nje, je del obvezne opreme za vse, ki se danes udejstvujejo v znanosti, je nepogrešljiva malone tako kot računalnik.« Poleg tega za mlade po svetu angleščina ni več tuji jezik. Seveda pa njen razmah v obup spravlja marsikoga, tudi v Srbiji je v purističnih krogih čutiti ogromno zaskrbljenosti, pove dr. Bugarski. Ampak resnejši jezikoslovci nikoli niso puristi … Vrh tega tu pride v poštev moder izrek, ki ga je profesor vpletel v drugo predavanje na Filozofski fakulteti v Ljubljani: tuji jeziki so tuji samo, dokler se jih ne naučimo.
Večjezičnost v genih
Jezikovni purizem je zelo star pojav in bi ga lahko povezovali s t. i. sveto trojico, konceptom, katerega avtor je sam Ranko Bugarski: v Evropi nekako od konca 18. stoletja naprej velja načelo, po katerem so država, nacija in jezik nerazdružljivo povezani. Človeštvo je razdeljeno na etnične skupnosti, od katerih vsaka govori svoj lastni jezik in živi v lastni državi. To je idealna zasnova, ki pa v resničnosti nikoli ni obstajala, niti v Evropi. A po tej idealni zasnovi svete trojice je materni jezik nekakšno ogledalo celotne etnične skupnosti, brez katerega ni mogoče obstajati in ki je nacionalna svetinja. Od tod purizem, ki ga je treba obravnavati kot obrambno reakcijo, še zlasti pri manjših jezikovnih skupnostih. Takšno zapiranje vrat pred tujimi jezikovnimi vplivi in besedami je nemalokrat vodilo do zabavnih situacij: »Ko ste se pred par desetletji podali na izlet na Madžarsko, niste iz obcestnih napisov mogli razvozlati čisto nič, če ne bi videli telefonske govorilnice, po napisu na njej ne bi mogli sklepati, da je telefonska govorilnica!« Razvpiti puristi so tudi Islandci, katerih jezik ne slovi le po tem, da si izmišljujejo lastna poimenovanja za tako nove pojave, kot je aids, temveč se konservirajo tudi jezikovne strukture v celoti. Zanimiva izjema so Luksemburžani: čeprav maloštevilna jezikovna skupnost – govorcev luksemburščine, ki jo nekateri štejejo za enega od nemških dialektov, je okrog 400.000 –, niso puristi, saj so v bistvu trojezični. Poleg luksemburščine obvladajo tudi francosko in nemško.
Večjezičnost, ideal Evropske unije, za katerega se zdi, da je vsaj lenobnim govorcem nekaterih bolj razširjenih jezikov nedostopen, ni nekaj novega, obstaja od začetka človeške civilizacije, razlaga dr. Bugarski. Od nekdaj so obstajale govorice, ki so povezovale različno govoreče etnične skupnosti, le da so jih obvladovali le pripadniki določenih slojev: trgovci, izobraženci, umetniki. In od nekdaj se je ljudi, ki so bili dvojezični – pa čeprav je homo sapiensu večjezičnost zapisana v genih –, gledalo nekako postrani, kot da so državljani drugega reda. V nacionalnih državah, kjer je akademija predpisala standardizirani knjižni jezik, so bili vsi ostali govori potisnjeni na rob, enaka usoda je doletela njih govorce. Če so bili povrh pripadniki kakšne etnične manjšine, ni povsem zgrešeno reči, da so nanje gledali kot na nekoliko zaostale – to velja za Latinskoameričane in ameriške staroselce, Indijance, ki so odstopali od predpisane norme WASP, White Anglo-Saxon Protestant (belopolti protestant anglosaškega rodu), pojasnjuje dr. Bugarski. Ponekod so šli celo tako daleč, da so starše v mešanih zakonih odvračali od tega, da bi svoje otroke vzgajali dvojezično. »Bali so se, da ne bi zrasli v dvakrat pol-jezične ali nekaj podobnega,« pristavi sogovornik.
Obrazi jezika in govorica sovraštva
Oh, s Facebookom in Twitterjem se na srečo ne ukvarjam, navrže med predavanjem in zamahne z roko, kot bi si vidno oddahnil, da si lahko privošči ignoriranje tovrstnih nebodijihtreba novotarij. Vendar na polju družboslovnih znanosti niso tako zelo nebodijihtreba, celo znameniti sociolog Zygmunt Bauman, ki se bliža devetdesetim, je med obiskom v Ljubljani priznal, da če že nima svojega FB-profila, tu pa tam pokuka na kakšen tuj zid. Si jezikoslovec dandanes lahko privošči, da ni na socialnih omrežjih, pozneje vprašam profesorja. Ah, internet seveda pomeni revolucijo v komunikaciji in vse je na dosegu prstov, vprašanje pa je, kakšna je kakovost teh podatkov. Poleg tega je na internetu obilje sovraštva, obrekuje se posameznike in cele skupine, avtorji takšnih napadov pa so zaščiteni z anonimnostjo. Praviloma gre za ljudi, ki s sodelovanjem v spletnih forumih dobijo afirmacijo v lastnih očeh, saj se jim zdi, da so povsod drugod po krivem prezrti – in že to je velika nevarnost, meni dr. Bugarski.
S proučevanjem vpliva sodobnih telekomunikacijskih sredstev na vsebino in način komuniciranja se je ukvarjal v devetdesetih letih in izsledke priobčil v knjigi Lica jezika (Obrazi jezika), ki je izšla leta 2000. Gradivo proučevanja so bili takrat rumeni mediji in spletni forumi, kjer se je rojeval sovražni govor, pod drobnogled je jemal tudi izjave politikov na televiziji, sistematiziral načine jezikovne manipulacije in diskreditacije. Vse primere je vključil v knjigo skupaj z imenom in priimkom politika ter datumom izjave – kar, razumljivo, ne bi bilo po godu tedanji vladajoči opciji, ki je bila promiloševićevska (za samega Miloševića je sicer na vprašanje iz občinstva povedal, da je bil njegov jezik v osemdesetih sprva prava osvežitev in popestritev po suhoparnih govorancah partijskih aparatčikov in generalov JLA). Toda prav na popoldne dneva, ko je zjutraj njegovo besedilo šlo v tiskarno, se je v Srbiji zgodil prevrat – 5. oktobra 2000 so strmoglavili Miloševića. Tako je knjiga Lica jezika postala »jezikoslovna napoved strmoglavljenja govorice sovraštva, kakršno je širil Miloševićev režim«, sklene avtor.
Od rakijade do šešeljade
Utrujen od sovraštva v jeziku si je že prej za poslastico, ki se je je mogel veseliti, obljubil raziskovalno delo s t. i. jezikovnimi sestavljenkami (leksičke blende oz. slivenice). Tu bi najbrž res lahko rekli, da jih je iskal kot metuljar z mrežo in zapisoval v zvežčiče kot najbolj strasten zbiratelj; kanček humorja pri opisu njegovega raziskovalnega dela je najbrž dovoljen tudi zato, ker je ugledalo luč dneva v knjigi s simpatičnim, a skrivnostnim naslovom Sarmagedon u Mesopotamaniji. Profesor ga je takoj razkril: sarmagedon je katastrofa, ki grozi Srbom po zimskih praznikih, med katerimi planejo po velikanskih količinah hrane, predvsem sarme. Mesopotamanija pa je ime neke restavracije v Novem Sadu, »o kateri so me pred kratkim obvestili, da menda niti ne obstaja več«, je povedal in razčlenil ime na sestavne dele, ki soustvarjajo pomen: meso-potamani-ja, pri čemer je meso tudi v slovenščini meso, potamaniti pa pomeni goltati v ogromnih količinah. Takšnih sestavljenk, narejenih iz dveh ali treh besed, je zbral več kot tisoč (dobršen del knjige sestavlja slovarček).
Tovrstni neologizmi so nepogrešljiv element v žargonu (»žargon je jezik v malem«) in besedišču oglaševalcev, ki se za vsako ceno trudijo pritegniti pozornost, tudi z novimi besedami. In tudi tu ima pomembno besedo moda, ta čas se z največjo hitrostjo množijo besede s pripono -ijada, po vzoru olimpijade so nastale še brucošijada (brucovanje), šešeljada (obnašanje Šešlja v Haagu), pa rakijada, palačinkijada (konzumiranje določene vrste hrane ali pijače na kraju samem), razlaga profesor. In dodaja, da so se srbski mediji pri navajanju naslova knjige Sarmagedon u Mesopotamaniji pravilom zmotili: namesto Mesopotamanija so napisali Mesopotamija, češ »on je vendar profesor in je gotovo mislil na Mezopotamijo«. Med lovom na sestavljenke je razvil tudi nagnjenje do pripone -ak, ki je postala njegova najljubša (naprednjak – član Srbske napredne stranke; ozbiljnjak – izvajalec resne glasbe; međunarodnjak – mednarodni vlak …). Še ena značajska poteza, za katero bi lahko rekli, da jo lahko premore samo jezikoslovec. Toda ker je kovačeva kobila praviloma bosa, se dr. Ranko Bugarski že dlje časa neuspešno poglablja v misterij izvora svojega priimka. Bugarski ima namreč naglas na a in ne na u, s čimer že vnaprej odpadejo najbolj očitne razlage, da je njegov rod prišel iz Bolgarije; verjetneje je, da se je kdo od prednikov ukvarjal z obdelovanjem vrta in prodajo vrtnin (bugariti = obdelovati vrt) ali da si ga je skupnost zapomnila po v srce segajočem prepevanju žalostink (bugariti = prepevati žalostne pesmi, naricati).
Nič od tega dr. Bugarskemu ne diši preveč, rad bi slišal kakšno novo razlago iz občinstva, od koder je prišlo vprašanje, a dvorana se že utaplja v vsesplošnem ploskanju profesorjevemu bleščečemu nastopu. Da je prišel v Ljubljano, gre zasluga dr. Vesni Požgaj Hadži in dr. Vojku Gorjancu s Filozofske fakultete ter dr. Sonji Novak Lukanović, direktorici Inštituta za narodnostna vprašanja.
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014