Slovenci in lastništvo
Tovarne delavcem, lastnikom ali državi?
Protesti, ki so se začeli kuhati prav lani v jesenskih mesecih, so do danes že izzveneli, na vprašanje, čigava last bi morala biti podjetja, ki so se po zavitih poteh, pretežno prek paradržavnih skladov, kakršna sta Kad in Sod, od prvega vala privatizacije na začetku devetdesetih do danes spet znašla v državni lasti, pa človek pri različnih sogovornikih dobi različne odgovore. Profesor z ekonomske fakultete v Ljubljani, nekdanji direktor Sod in danes poslanec v Državnem zboru, predstavnik Iniciative za demokratični socializem – vsem je skupno pravzaprav le prepričanje, da je pri državnem lastništvu v podjetjih treba nekaj spremeniti. Kako se lotiti t. i. tretjega vala privatizacije, ali sme država pri tem obdržati lastništvo podjetij v nekaj strateških panogah, kdo naj podjetja vodi in upravlja – lastniki ali delavci (v vlogi lastnikov); vse to so ključne točke konceptov lastništva podjetij, pri katerih so vsi trije sogovorniki zavzemali različna stališča. Nekatera se berejo kot odlomki iz neoliberalističnega priročnika, druga kot scenarij za utopično družbo popolne enakosti in enakopravnosti, kjer bi podjetja upravljali delavci in si delili dobiček – nekaj podobnega, skratka, iz česar smo si Slovenci na pragu devetdesetih zaželeli za vedno oditi. Na pragu drugega desetletja tretjega tisočletja se zmedeno oziramo nazaj in naprej in nekako ne vemo, kam. Kar niti ni značilno samo za Slovenijo, temveč za ves svet oziroma tisti njegov del, ki se je vkrcal na ponorelo lokomotivo kapitalizma, ki je s svetovno recesijo iztirila, in zdaj ne ve, kako jo spraviti nazaj na tračnice in kam jo sploh usmeriti.
Ni kulture lastništva
Lastniška funkcija je vedno zahtevna in kompleksna, pa najsi bo podjetje v zasebni ali državni lasti, tuji ali domači, začne dr. Marko Jaklič, redni profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Za doseganje trajnostnega razvoja v družbi, ki si ga želimo vsi, se moramo zavedati, da obstajajo tri vrste kapitala: naravni kapital – s čimer so mišljena naravna bogastva, s katerimi je treba ravnati odgovorno in gospodarno; človeški kapital – tudi ljudje imamo vrednost (pa naj se to sliši še tako hladno ekonomsko); in ustvarjeni kapital – v obliki nepremičnin, tovarn ali denarja. V Sloveniji smo po mnenju dr. Jakliča daleč najslabši gospodarji pri upravljanju z ustvarjenim kapitalom. V Sloveniji ni razvite kulture premoženja oziroma lastništva. Že pred drugo svetovno vojno je bilo to v povojih, socializem je pojmovanje lastništva popolnoma razsul, zato je po svoje razumljivo, da smo v upravljanju premoženja v zadnjih dvajsetih »tranzicijskih« letih tako slabi. Nikakor pa to ne bi smelo biti opravičilo za dejstvo, da se razvoja lastniške funkcije nismo lotili dovolj dolgoročno oziroma strateško, opozarja Jaklič.
V svetu je najti cel kup primerov dobrega in slabega upravljanja z lastnino, a morda bi bili za naše okolje in miselnost še najbolj smotrni primeri skandinavskih držav ter Avstrije in Nemčije, ki so globalno krizo dokaj dobro preživeli. Joseph Stiglitz, nobelovec za ekonomijo, v nekem BBC-jevem dokumentarcu na vprašanje, zakaj so jo prav te države odnesle z manj praskami kot npr. Velika Britanija, odgovarja s tezo, da so jih rešili dolgoročni lastniki oziroma pravi gospodarji podjetij. V teh državah so podjetja neredko v družinski lasti, predvsem pa hrbtenico in stabilnost tamkajšnjih gospodarstev tvorijo mala in srednja podjetja. Resda tudi ta pogosto zabredejo v krizo, npr. zato, ker imajo težave z nasledstvom in s pogosto preveč emocionalnim pristopom k vodenju podjetja. A Nemčija je na takšne izzive pripravljena. Obstaja na primer množica raziskovalnih inštitutov in svetovalnih organizacij, ki poskušajo podjetnike pravočasno opozoriti na morebitne težave in jim pomagati pri rešitvah.
Pomanjkanje dolgoročne vizije
Zelo pomembna je torej kultura lastništva oziroma odnosa do ustvarjenega premoženja v nekem narodu. Mlade bi morali že v osnovnih šolah začeti seznanjati z lastništvom, meni Jaklič, s čimer seveda ne misli, da bi osnovnošolce morali učiti o tehnikah podjetništva ali financ, vseeno pa bi jim veljalo razložiti pojme, kot so omejen družinski proračun, dobro gospodarjenje z njim, kaj je delo in kako se z njim zasluži – navsezadnje otroci ne morejo več, tako kot včasih, spremljati, kako so se starši odpravili na polje in tam delali; dandanes se večina mater in očetov odpelje v pisarno in tam dan presedi pred računalnikom – kar pravzaprav počno tudi otroci, le da oni igrajo igrice, starši pa na ta način zaslužijo. Kako le? Sistematično bi morali začeti razvijati odgovornost do kapitala in za začetek pomesti s slabšalnimi konotacijami, s katerimi mnogi ovešajo ta pojem. Resni pristop k lastništvu so po Jakličevem mnenju denimo ubrali v sosednji Avstriji, za nas zelo primerljivi: v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so kmete sistematično preobražali v turistične podjetnike oziroma hotelirje, kmete oziroma njihove hčere in sinove so sistematično vključevali v primerne šole, pravilno organizirano in ustrezno podprto tudi z javnim denarjem so vlagali v turistično infrastrukturo, od žičnic naprej. V Sloveniji pa imamo pomanjkanje dolgoročne vizije. Strategij in njihove izvedbe se ne lotevamo dovolj celovito.
Poseben problem je lastništvo države v podjetjih. Cel kup študij dokazuje, da so podjetja v državni lasti problematična oziroma manj učinkovita. Eden zanimivejših primerov državnega lastništva je ruski energetski velikan Gazprom, ki ga je Economist letos spomladi opisal kot »podjetje, ki služi dvema gospodarjema« – ker je večinsko v državni lasti, mora poskrbeti predvsem za to, da je njegovo poslovanje všeč vladajoči garnituri, in čeravno je družba objavila, da je imela v letu 2011 46 milijard dolarjev dobička, naj bi se 40 milijard še pred zaključnim računom porazgubilo za podkupnine in z lastništvom povezane neučinkovitosti ... Če bi bil Gazprom v zasebni lasti, bi se tem stroškom lahko izognil ali denar kako drugače porabil, denimo namenil za inovacije na področju energetike, za izobraževanje ljudi ali za zaščito okolja, razmišlja sogovornik. Celo za Kitajsko v zadnjem času prihaja na plan, da so državna podjetja slabo vodena in slabo alocirajo kapital. Račun za takšne neracionalnosti se slej ko prej vedno plača, dodaja Jaklič.
Ključni problem pri državni lastnini je, da se menedžerji v teh podjetjih ukvarjajo predvsem s tem, kako bi ugajali vladajočim, manj pa s kupci in z inovativnostjo. Ob omembi primera Norveške, kjer so naftna polja v državni lasti in jim omogočajo socialno državo in financiranje mnogih za državljane nadstandardnih storitev, Jaklič zmaje z glavo: naftna polja so resda (ostala) v lasti države, vendar je država prodala koncesije za črpanje nafte zasebnim podjetjem, z zakonsko regulacijo pa opredelila pogoje, pod katerimi jih smejo izkoriščati, in si z zakonskimi akti izborila delež dobička zase. Nekaj podobnega bi bilo treba narediti z Luko Koper, ki je danes tipičen primer, kako stvari ne bi smele funkcionirati; v resnici bi jo, podobno kot Aerodrom Ljubljana, morali s koncesijami odstopiti v upravljanje podjetjem v zasebni (domači ali tuji) lasti, ki bi bila sposobna pripeljati nove in bolj kakovostne posle. Država ima vedno možnost, da podjetjem prekliče koncesije, če ni zadovoljna z njihovim upravljanjem.
Izstop iz lastništva, krepitev regulacije
Jaklič se zaradi vseh opisanih primerov razglaša za absolutnega zagovornika zasebne lastnine, vendar se ne prišteva k neoliberalcem, katerih trojna mantra je »privatizacija, liberalizacija, deregulacija«. Država bi po njegovem mnenju resda morala izstopiti iz lastništva podjetij, zato pa okrepiti regulacijo. Za to bi potrebovali učinkovito državno upravo, predvsem pa dolgoročno vizijo. V teoretičnem smislu ni nikakršne potrebe, da je država lastnica česarkoli. Kar zadeva strateške panoge, kjer bi podjetja pogojno rečeno morala ostati v državni lasti, odkimava tako pri energetiki kot pri infrastrukturi in Telekomu (ta navsezadnje niti ni več monopolist). Zadržke ima le pri vodi, ampak bolj zato, ker še nismo razvili dovolj dobrih instrumentov regulacije nad privatnimi koncesionarji oziroma je preveč stvari nejasnih.
Socialna država in podjetja v državni lasti po mnenju dr. Jakliča nimajo nikakršne vzročno-posledične zveze. Socialna država z vsemi svojimi ugodnostmi in pravicami, od pokojnin do nadomestil za bolniško in brezposelnost, javnega šolstva in zdravstva, se napaja pri proračunu – tega pa je treba nekako napolniti, pri čemer lastništvo podjetij ne igra nobene vloge. Oziroma, če drži, da so privatna podjetja uspešnejša, potem mora biti tudi proračun bolj poln. Socialna država je zanj investicija, saj na primer revščina stane ogromno. Zagovarja prevladujoče javno šolstvo in zdravstvo. Če bodo državljani deležni dobrih in cenovno ustreznih storitev, bodo tudi radi plačevali davke oziroma ne bodo uhajali v tujino. Seveda pa so na prvem mestu ustrezni pogoji za ustvarjanje in poslovanje. Šele potem pride prerazdeljevanje.
Rešitev je v radikalni odprtosti
Zakaj smo tako sovražni do ideje, da bi tujci postali lastniki nekoč slovenskih podjetij in kaj je v tem v resnici slabega? Največji zločin zagrešiš, če s svojo lastnino slabo upravljaš – kajti prej ali slej jo boš skupil, odgovarja Jaklič. In se naveže na banke v Sloveniji: že dve desetletji je jasno, da jih je preveč, predvsem preveč v državni lasti (dovolj bi bila le državna razvojna SID banka). Zgovoren podatek je tudi, da ne Unicredit ne SKB-Société Générale nista preveč nasedli na slabe kredite v tajkunski privatizaciji, ker sta pač v tuji lasti in so tuji lastniki poslovali bolj racionalno.
Rešitev, ki jo vidi za majhno Slovenijo, je prav radikalna odprtost, tako do tujih delavcev kot do tujega kapitala. S premišljeno regulativo pa bi si lahko omogočili tudi sodobno socialno državo, ki bi privabljala ustvarjalne ljudi k življenju in poslovanju v Sloveniji. Naš edini nacionalni interes je, da je Slovenija privlačna za delo in bivanje ustvarjalnih ljudi. Živimo v času tretje digitalne industrijske revolucije in tudi iz Slovenije je izšlo nekaj globalno uspešnih start-up podjetij, ki imajo visoke donose, a ne plačujejo davkov pri nas. Ti ljudje so zelo mobilni. Izziv za državo je torej, s kakšno ponudbo jih bo pritegnila k plačevanju davkov v Sloveniji. Pri tem seveda ne štejejo samo primerni davki, ampak celovita ponudba (tudi socialne) države za njih oziroma njihove družine. Včasih smo govorili, da je pri tujih lastnikih problematično to, da so bolj mobilni od domačinov in kadar v nekem okolju naletijo na težave ali se jim drugje ponuja kaj boljšega, hitreje odidejo. Ampak v novem globalnem svetu so takšni vse bolj tudi tu rojeni ljudje. Bolje je, da država pravočasno zazna, da ni več privlačna in da najbolj produktivni ljudje odhajajo. Podobno kot velja za podjetje. Čim prej je treba zaznati in ukrepati, če nas stranke zapuščajo.
Kapital v nepremičninah in v tujini
Jaklič je prepričan, da bi bilo za Slovenijo dobro, če bi imelo več Slovencev v lasti produktivni kapital, ne pa da imamo preveč kapitala v neustreznih nepremičninah ali pa je ta pobegnil v tujino. Očitno je bila pot naše »kapitalizacije« v zadnjih dvajsetih letih (in seveda tudi po drugi svetovni vojni) napačna. Slovenija je ostala brez kapitala. Imamo podkapitalizirana podjetja in banke, ki se ne morejo več zadolževati. Treba je poiskati kakovosten kapital, ki bo s sabo prinesel bolj kakovostno upravljanje. »Še enkrat, lastništvo bo vedno izziv. Mnogokrat je bogastvo lažje ustvariti, kot pa ga zadržati oziroma ga dolgoročno povečevati. Več kot ščepec resnice je v tistem znanem reku o kmečkih gruntih, kjer si prva generacija prizadeva pridobiti premoženje, druga ga nekako vzdržuje, tretja pa vse požene,« doda sogovornik.
Danes v Sloveniji niso problem le državna podjetja (ki pogosto niso podkapitalizirana, so pa neustrezno vodena in regulirana s strani države), ampak tudi mnoga privatna podjetja, ki potrebujejo kapital oziroma nove lastnike, saj sedanji denarja nimajo ali pa ga ne želijo vložiti v podjetja. Mnogokrat so namreč podjetja izkoristili le za to, da so s pomočjo bank iz podjetij počrpali denar in ga usmerili na svoje privatne račune. Smo pred tretjim valom lastninjena, ki bi moral prinesti bolj dolgoročne in odgovorne lastnike. Končno bi morala tudi država k temu izzivu pristopiti bolj strateško in sistemsko. Žal nič ne kaže na to. Največja nevarnost v tretjem valu lastninjenja se skriva v tem, da so ključne banke še vedno v državni lasti. Novi zakon o državnem holdingu je korak nazaj in bo še naprej omogočal kratkoročna plenjenja sedanjih kvazielit. Tudi strategijo državnega lastništva čakamo že leta. Rešitve so na dlani. Pravzaprav Jaklič ne more verjeti, da vse te boljše možnosti regulacije odgovornim niso znane – in se nagiba k razmišljanju, da tovrstnih ukrepov preprosto nočejo uveljaviti.
Edini kazalnik so številke
Marko Pogačnik, poslanec SDS v Državnem zboru RS in med letoma 2005 in 2009 direktor Slovenske odškodninske družbe (Sod), na vprašanje, kakšno je njegovo mnenje o krilatici, da je »država slab gospodar«, odgovori s treznim in prizemljenim: »Edini kazalnik, kdo je slab in kdo dober gospodar, so številke.« Pomembno je, kakšen dobiček podjetja dosegajo in kakšen je ta v razmerju s primerljivimi podjetji v tujini, razlaga. V Sloveniji se je prav na podlagi takšnih kazalnikov izkazalo, da država ni najboljši gospodar, in to kljub temu, da so imela nekatera od teh podjetij monopolen položaj. Izkušnje so nam celo pokazale, da se je poslovanje podjetij, ko se je država iz njih odmaknila, izboljšalo – tak primer je bil Fructal, ki ga je junija leta 2011 družba Pivovarna Laško prodala srbskemu Nektarju, pred nekaj dnevi pa je prišla v javnost novica, da je podjetje svoj dobiček letos početverilo. To je po Marku Pogačniku značilen primer, kako je mogoče zelo hitro in učinkovito izboljšati poslovanje, in to ob tem, da so tamkajšnji delavci skoraj gotovo delali enako kot prej. Že že, toda kaj je bilo s primorskimi kmeti, ki so že dlje časa bili plat zvona, da ne morejo unovčiti svojega pridelka breskev, ker jim ga Fructal letos noče več odkupiti? Sogovornik pri tem poudarja, da je – v duhu rekla, da je lastnina odgovornost – lastnik podjetja pač verjetno precenil, da jim kmetje niso ponudili konkurenčne cene za odkup. Dober menedžer mora skrbeti, da bo zagotovil kakovostno storitev in jo trgu ponudil za konkurenčno ceno, pravi.
Strah pred tujci neutemeljen
Od kod torej mit, da so podjetja v državni lasti v nacionalnem interesu? Nacionalni interes smo najdražje plačali slovenski davkoplačevalci, odvrne Pogačnik in pri tem omenja poplačevanje dolgov, ki so ostali po stečaju podjetij in ki smo jih morali poravnati iz državnega proračuna. Po njegovem mnenju je v nacionalnem interesu zagotoviti kakovostno šolstvo in zdravstvo ter poskrbeti, da bodo vsi imeli dostop do njihovih storitev. Kar pa zadeva nacionalni interes pri lastništvu podjetij, bi morali pregledati, kako zdravi so njihovi lastniki (domači ali tuji), kako so zaposleni plačani za svoje delo in ali bi lahko rekli, da prejemajo pošteno plačilo – izkušnje so žal pokazale, da je do anomalij pri teh postavkah prihajalo predvsem pri podjetjih v domači lasti, skoraj nikoli pa se ni zgodilo, da bi delavci potegnili kratko v podjetju, katerega lastnik je bil tuji vlagatelj. Torej nas Slovence preganja povsem neutemeljen strah pred tujim kapitalom? Ja, ta strah je neutemeljen, konec koncev je najbolj pomembno, da se zaposleni v podjetju dobro počuti in da dobiva plačo – drugotnega pomena pa je, v čigavi lasti je podjetje.
Zakaj Sod ni prodal več?
Ali torej po Pogačnikovem mnenju obstajajo določene strateške panoge, kjer bi morali podjetja obdržati v lasti države – energetika, infrastruktura? Predvsem bi morali vse premoženje v lasti države zgostiti na enem mestu, odgovarja sobesednik, sicer pa bi morali pregledati, katera od teh podjetij so konkurenčna, nato pa bi morali, še pred uvrstitvijo na seznam za privatizacijo, o njih glasovati v državnem zboru. Ni dovolj označiti neko podjetje za strateško, poudarja Pogačnik, treba se je tudi vprašati, kako ga upravljati in kaj od njega pričakovati v prihodnosti. Pri tem so pomembni štirje glavni ključi: kakšen dobiček je smiselno pričakovati, v katero smer bo šel razvoj tega podjetja, kakšen tržni delež naj ima čez pet let in kakšna bo njegova dividendna politika.
Saj ne da bi se hotel hvaliti, se nato Pogačnik povrne v obdobje, ko je vodil Sod, a takrat je Sod prvič posloval pozitivno, začel se je umikati iz naložb, glavni cilj pa je bil maksimizacija cen delnic podjetij. In ob tem se neizogibno porodi naslednje vprašanje: zakaj ni Sod tedaj, v letih debelih krav in v času, ko so vrednosti delnic slovenskih podjetij šinile v neslutene višave, prodal še več? »Kot direktor sem moral slediti nekaterim smernicam,« odgovarja Pogačnik, »ne smemo namreč pozabiti, da je osnovna obveznost Soda povrnitev dolgov do denacionalizacijskih upravičencev. Lahko pa se pohvalim z uspešno prodajo pozavarovalnice Sava Re leta 2008.« In še to, opozarja Pogačnik: že ko se je v Sloveniji ustanavljal Sod oz. je bil sprejet zakon o denacionalizaciji (kajti Sod je bil ustanovljen z namenom izplačati odškodnine denacionalizacijskim upravičencem), je to pričalo o zavestni odločitvi, da bo država poslej imela v lasti manj premoženja. Sicer pa je zanj poglavitno, da podjetij, ki bodo določena za prodajo, ne bi prodajali špekulantom in investicijskim skladom, temveč mora biti kupec iz panoge. Kupec mora podjetju omogočiti nadaljnji razvoj, odpiranje novih trgov in delovnih mest.
Nujno je prodati Telekom
Pomembno je tudi, kaj bo država naredila s kupnino. V vsakem primeru pa kupnine za podjetja, ki so bila v državni lasti, ne bi smeli nameniti ne za socialne transferje ne za zadolževanje, temveč za sanacijo bank ali dokapitalizacijo izbranih podjetij (za podjetja, ki so opredeljena kot strateška), meni Pogačnik in s svojo trditvijo sproži naslednje vprašanje: le zakaj bi se država spet lastninsko vključevala v podjetja, ko pa je že cilj prodaje njen izstop iz te sfere? Mar ima Pogačnik v mislih določena podjetja iz panog, ki bi jih vendarle kazalo obdržati? Ja, podjetja, ki so opredeljena kot strateška. Morda bi še podjetja v energetiki kazalo dokapitalizirati s tujimi partnerji. Prav tako se mu kot nujna kaže odprodaja ene večje državne naložbe, o kateri je govor že vsaj desetletje: Telekom. S tem bi tudi pokazali resnost za tuje investitorje, poleg tega Telekom danes ni več monopolist, njegov tržni delež pada, če pa bo država ostala njegova lastnica, utegne priti do izčrpavanja, kot je pri takih primerih pogosto (prekomerno izplačevanje dividend, namesto da bi dobiček namenili za razvoj). Kar zadeva seznam podjetij, primernih za t. i. tretji del privatizacije, poslanec SDS ocenjuje, da je privatizacija paketa, ki ga je predlagala vlada Alenke Bratušek, vprašljiva in da se bo odprodaja državnega premoženja ponovno dogajala s figo v žepu, skrbi ga, da je to napačna pot in da se bodo pri tem spet nekateri okoristili. Zavzema pa se, da začne delovati Slovenski državni holding (SDH), ki ga je sprejel državni zbor pod vlado Janeza Janše. Nov predlog zakona o SDH je slab in pomanjkljiv ter bo ogrozil stabilnost in vzdržnost pokojninske blagajne.
O povezavi med državnim lastništvom podjetij in socialno državo pa Pogačnik meni, da lastništvo na to ne bi smelo vplivati. Znano je, da le uspešno gospodarstvo lahko generira nova delovna mesta, zaposleni iz svojih plač prispevajo v socialno blagajno in z davki se polni vreča, iz katere se črpa za socialne transferje. Žal pa je pri podjetjih v državni lasti donosnost porazno nizka, odlivi so mnogo višji kot prilivi, in kadar bodo prilivi v proračun višji od odlivov, bo obveljalo, da je upravljanje državnih podjetij uspešno, sklene Pogačnik.
Država, ujetnica klientelističnih omrežij
Luka Mesec, podiplomski študent ekonomije, koordinator Delavsko-punkerske univerze in član Iniciative za demokratični socializem, kot primer držav, ki postavljajo na laž trditev, da »je država slab gospodar«, navaja vse »povojne tradicionalne socialne države«, kjer so bili sindikati nekakšna vez med strankami in civilno družbo, trgi so bili strogo regulirani, vse skupaj pa je zagotavljalo neko transparentnost in nekoruptivnost. Neoliberalizem pa je prekinil vez s sindikati, s tem politiko oddaljil od družbe, država je postala ujetnica klientelističnih omrežij, kjer so danes zbrani predstavniki posameznih strank in kapitala. Z besedno zvezo »povojne socialne države« misli Skandinavijo, Francijo, Nemčijo. Tudi v sodobnem času opaža, da so bolj uspešne države z več državne lastnine. Tako rekoč vsi »azijski tigri« so preboj dosegli prav zaradi obsežnega državnega lastništva in koordiniranja gospodarstva.
V tradicionalnih socialnih državah je bilo domišljeno tudi vodenje podjetij – delavci so se združevali v delavske svete in močne sindikalne organizacije, ki so od spodaj nadzorovali poslovanje. Zdaj tega skorajda ni več, delavska participacija je šibka, vodilni pa na delavske predstavnike gledajo zviška, grenko ugotavlja Mesec. (Ne)učinkovito delovanje delavskih svetov je tudi odgovor na vprašanje, zakaj se v podjetjih v državni lasti dogajajo nepravilnosti: ker je popustil »nadzor od spodaj«. Podobno je v zasebnem sektorju: v korporacijah je bila v obdobju po drugi svetovni vojni uprava bolj ali manj na strani delavcev, danes pa je uprava na strani delničarjev in poskuša iz podjetja iztisniti čim več dobička.
Ekonomijo je treba iznajti na novo
Toda ali ni prav ustvarjanje (čim večjega) dobička gonilo kapitalizma? Da, dobiček je gonilo kapitalizma, mi pa moramo na novo iznajti ekonomijo, ki ne bo delovala po načelu čim več profita, temveč si bo prizadevala ustvariti čim več vrednosti za proizvajalce, delavce, odgovarja Mesec. Iniciativa za demokratični socializem je že v izjavi proti nižanju minimalnih plač zapisala, da Slovenija ne bi smela vabiti investitorjev, ki bi delavcem izplačevali »kitajske plače« in ne bi plačevali davka na dobiček, takih da ne potrebujemo, kajti investicije je bolje zagotoviti drugače – s socialističnimi ukrepi. To pomeni, da morajo pri upravljanju podjetij, bank in investicij dobiti glavno vlogo zaposleni, delavstvo. Pri tem niso nujno mišljene zadruge, kakršnih je pri nas že nekaj (eden odmevnejših medijskih primerov je gotovo Gorenjski glas), temveč preprosto podjetja, katerih večinski delež imajo v rokah delavci. Tak primer je Domel iz Železnikov, razlaga Mesec, katerega vodstvo se je sredi devetdesetih zoperstavilo temu, da bi jih kot enega redkih preživelih sestavnih delov nekoč uspešnega sistema Iskra kupilo neko ameriško podjetje, pa so se delavci organizirali in sami odkupili 90 odstotkov delnic.
Sicer pa v Iniciativi za demokratični socializem predlagajo, da se slaba banka uporabi za nacionalizacijo deležev podjetij, v katerih imajo banke slabe terjatve. Teh deležev se ne sme prodati, ampak v njih skupaj z državnim holdingom in zaposlenimi postaviti krizne uprave in rešiti vsaj zdrave dele podjetij, nato pa oblikovati strateške načrte za koordiniran razvoj industrijskih panog. »S tem bi v Sloveniji zagotovili neko možnost za državno koordinirano gospodarstvo po zgledu povojnih socialnih demokracij,« pravi Mesec. Poleg tega bi nacionalizirane panoge omogočale koordinacijo na ravni države in s tem učinkovitejše gospodarjenje kot zdaj. Država bi morala načrtno vzpostavljati celotne panoge tam, kjer ima konkurenčne prednosti. Veliko se govori o lesnopredelovalni industriji, včasih smo bili uspešni v telekomunikacijah – Iskra je (pred tridesetimi leti) konkurirala nemškemu Siemensu, in vse to bi kazalo obuditi, je prepričan Mesec.
Trije koraki do delavskega upravljanja
Tudi do delavskega upravljanja vodijo trije koraki, nadaljuje Mesec. Najprej bi morali uvesti politiko odprtih knjig, poslovanje podjetja bi moralo biti povsem javno. Nadalje bi delavci morali dobiti moč, da bi lahko ustavili upravo, če ne bi delovala v njihovem interesu. Tretji korak, ki je bolj dolgoročen, je, da bodo delavci lahko volili predstavnike v upravo gospodarske družbe (ki bo v končni fazi tega procesa v celoti sestavljena iz delavcev).
Kaj pa če delavci ne znajo razvozlati vsebine poslovnih knjig oziroma jih – in to je pomislek brez trohice pokroviteljstva in podcenjevanja – poslovno računovodstvo niti ne zanima? Je realno pričakovati, da se bodo vključevali v vodenje podjetja? »Liberalni kapitalizem je privlačen ravno zato, ker nam omogoča lagodno individualnost brez razmišljanja in angažiranja v družbi,« odgovarja Mesec. »Prav v krizi se je izkazalo, da ima to mnogo slabih plati, in če hočemo izplavati iz krize, bomo vsi morali začeti razmišljati in se izobraževati. Le tako bomo postopoma lahko prevzeli demokratični nadzor nad ekonomijo, kar je cilj demokratičnega socializma. Vzgojeni smo v zavedanju, da ni druge možnosti, kot da prepustimo upravljanje ekonomije zasebnim interesom. Toda, kot sem dejal, kriza jasno kaže, da bo treba začeti drugače razmišljati.«
V družbo enakosti in meritokracije
Iniciativa za demokratični socializem zato nasprotuje tretjemu valu privatizacije. Pravi odgovor je demokratizacija: zaposleni morajo imeti glavno besedo pri kadrovanju, imenovanju članov uprave. Uprave morajo spet postati odgovorne zaposlenim in tistim, ki jim je dejansko v interesu dolgoročen razvoj podjetja, ne pa – tako kot zdaj – posameznim zasebnikom ali političnim garnituram v primeru državnih podjetij, pravi Mesec. Odklonilno je tudi njihovo stališče do univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), ker zagovarjajo razširjeno socialno državo s selektivnimi mehanizmi za dodeljevanje socialnih. Takšno socialno državo je mogoče financirati z bolj progresivno davčno lestvico in z nacionalizacijo monopolov, predvsem naravnih, kar bi omogočilo stekanje monopolnih rent v državno blagajno namesto v privatne žepe. Nacionalizirali bi tudi zdravstvo, šolstvo in ostale sisteme, s čimer bi omogočili enakost – te dobrine bi bile izvzete iz delovanja tržnih mehanizmov in vsi, ne glede na višino svojih dohodkov, bi imeli do njih enak dostop. S tem bi tlakovali pot v družbo enakosti in dejanske meritokracije.
Pogledi, let. 4, št. 19, 9. oktober 2013