Vsaka hiša z vrtom še ni vila
Gre za predstavitev vile kot stavbnega tipa na Slovenskem v zadnjih dveh stoletjih, knjigo pa je spremljala še razstava slavnih vil v Ljubljani in Pragi v atriju Mestne hiše.
Bogato ilustrirana in spodobno oblikovana knjiga z zanimivim besedilom, predstavlja štiri obdobja: historizem, secesijo in izzvenevanje historizma pred prvo svetovno vojno, vile med obema svetovnima vojnama ter čas od druge svetovne vojne do danes. Ob sicer uspešni sintezi raznovrstnega materiala v širokih časovnih okvirih pa gre delu očitati tudi nekaj pomanjkljivosti, predvsem vprašljiv izbor in razlage v zadnjem poglavju. Prva tri poglavja so izvrstna, vile pa predstavljene z zanimivimi opisi časa nastanka, lastnikov, arhitektov itd.
Bralec bo na začetku najbrž pogrešal uvodno poglavje o tipologiji vile, ki bi ga uvedla v nastanek in zgodovinsko genezo tega stavbnega tipa, kar je pri tovrstnih monografijah skoraj pravilo. Posebno ob dejstvu, da je bilo nedavno na isto temo objavljeno odlično delo Helene Seražin Kultura vile na Vipavskem in Goriškem od 16. do 18. stoletja (ZTT EST, Trst, 2008), kjer je na tak način obdelana prav tipologija vile v obdobju renesanse in baroka. Da ne govorimo o množici tujih del na to temo in avtorjih, kot so Wittkower, Rowe, Ackerman itd.
Precej problematičen pa je izbor in razlage v zadnjem poglavju, kjer avtor Andrej Hrausky predstavi čas od druge vojne do danes. V besedilu ugotavlja, da povojni čas vilam ni bil naklonjen in jih ni gradil, zato jih je avtor, kljub jasni tipološki zamejenosti knjige, enostavno nadomestil z atrijsko hišo, vrstnimi hišami in počitniško hišo. Torej s tipologijami, ki z vilo nimajo nič, saj so popolnoma drugačnega izvora. Atrijska hiša Mihelič, Arnautovićeve vrstne hiše v Ljubljani in Jugovčevi počitniški hiši v Zasipu so sicer kvalitetna dela, ki pa v ta kontekst zagotovo ne sodijo. Skratka, ni vsaka hiša z vrtom že vila. So si pa tudi takrat režimski veljaki v večjih mestih gradili nekakšne surogate vil, skladne z njihovim kulturnim profilom ter oblikovali nekakšne »Doline faraonov«, kot je ljudski glas poimenoval na primer tisto v Kopru. Ena takih »komunističnih« vil je bila tudi razvpita Mačkova vila na Viču, ki je pozneje postala italijanska ambasada.
V resnici je bil povojni komunizem nenaklonjen predvsem predvojnim lastnikom vil, razrednim sovražnikom, ki jih je razlastil, pregnal ali pobil, njihova domovanja pa so zasedli visoki partijski funkcionarji, ki so poleg nakradenega pohištva, preprog in umetniških del uživali vsakovrstne privilegije. Mnoge vile so naselili tudi najemniki ali pa so dobile javne funkcije. Zgodba o vilah po drugi vojni je zato predvsem zgodba o zasegu premoženja in sistematičnem kršenju človekovih pravic, kar ni v knjigi niti omenjeno. Zmoti tudi nekaj spornih trditev, med katerimi tudi ta, da so se takrat slovenski arhitekti orientirali na Skandinavijo in Švico zaradi njune medvojne nevtralnosti. V resnici je bila to posledica povojnega upada ortodoksnega internacionalnega stila in rasti regionalističnih teženj, zlasti v Skandinaviji (Aalto, Utzon, Pietila itd.), ki je takrat pač postajala nov arhitekturni »epicenter«. Podobno velja tudi za Švico, kjer je bil prav Sigfried Giedion prvi apologet omenjenih teženj, Max Bill pa načrtovalec in učitelj »novega Bauhausa« v Ulmu. Ne nazadnje to tezo zanika tudi dejstvo, da je v tistem času v Parizu mrgolelo naših slikarjev.
Sicer povojni čas arhitekturi ni bil pretirano naklonjen, saj naj bi, po pripovedovanju prof. Edvarda Ravnikarja, Kidrič razmišljal celo o ukinitvi arhitekture, ki naj bi jo nadomestilo kar gradbeništvo. In res je bil velik del takratnih gradenj bolj na strani gradbeništva, zmotne doktrine in ideološke odločitve pa so uničevale urbanistično in arhitekturno dediščino. Zdi se, da celotno povojno obdobje še čaka na neodvisno, z ideologijo, nostalgijo in sedanjim stanjem stvari neobremenjeno kritično vrednostno oceno tudi na področju arhitekture in urbanizma, kar je bilo očitno tudi na nedavni razstavi Docomomo.
Podoben tipološki »preobrat« je avtor izvedel tudi pri obravnavanju obdobja tranzicije. Tudi tukaj je v izbor »vil« vključil sicer spodobne, a obravnavani tipologiji tuje vrstne hiše na Jurčkovi arhitekta Peterkoča in tipološko še bolj sporno hišo XXS (arhitekta Dekleva-Gregorič), sicer duhovit miniaturen objekt v Krakovem. Velika večina »vil« novih bogatašev, ki so v obdobju tranzicije zrasle po Sloveniji, kaže predvsem na pomanjkanje kulturnega kapitala njihovih lastnikov, nedoraslost arhitektov, mnoge pa tudi na neokusno nastopaštvo. Izjeme, nekatere so tudi predstavljene, vsekakor potrjujejo to pravilo, dodali pa bi jim lahko vsaj še Pristavo Kolovec arhitektke Andreje Jug. Ena od sodobnih vil, ki ustreza vsem tipološkim kriterijem (lokacija, zasnova, bogastvo izvedbe itd.), a je v izboru ni, čeprav je o njej izšla celo samostojna monografija, je gotovo Zimski dvorec Bloke arhitekta Vojteha Ravnikarja. Zakaj ga Hrausky ni vključil v izbor, lahko le ugibamo.
Z opisanimi odstopanji in vsiljevanjem drugačnih tipologij v zadnjem poglavju je knjiga na žalost izgubila nekaj svoje kohezivnosti in povezanosti zgodbe, predvsem pa jasen monografski značaj, izpostavljen že v naslovu.
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013