Spomenik žrtvam vojn – napačna izbira
Menim, da je tako z urbanistično-arhitekturnega kot likovno-simbolnega vidika ta izbira, ob vsem spoštovanju žirije, zmota, ki izvira tako iz napačnega branja prostora kot iz napačnih predpostavk in razlag. Zmagoviti projekt urbanistično-arhitekturnih zagat tega prostora ne rešuje, temveč jih le še zapleta, hkrati pa spominsko obeležje napačno locira in likovno-simbolno neprepričljivo izpelje. Tudi tretjenagrajeni projekt s težko kiparsko formo orjaških dimenzij za ta prostor ni primeren. Popolnoma drugačna pa je drugonagrajena rešitev, ki suvereno reši urbanistično-arhitekturne probleme prostora in likovno-simbolno podobo obeležja, hkrati pa ohranja vse možnosti bodočih posegov. Poglejmo, zakaj.
Obstoječe stanje – ugotovitve, odločitve in rešitev
Pogled od sredine Kongresnega trga proti lokaciji spomenika razkrije nesklenjeno severno »fasado« trga, degradiran prostor vsemogočih pozidav za zidom med Kazino in diskoteko ter ozadje grdih notranjih fasad kareja s silhueto povojne »cityzacije« nad strehami. Kako urediti ta prostor in kam postaviti ta pomembni spomenik, hkrati pa ohraniti vse možnosti bodočega urejanja Južnega trga v notranjosti kareja?
Praznina med Kazino in objektom diskoteke je veliko širša, kot je iztek Vegove, in preobsežna, da bi jo ohranili kot nastavek Južnega trga. Zato potrebuje prehoden in vizualno prepusten »zastor«, ki bi zaokrožil prostor Kongresnega trga in zastrl negativne vedute, hkrati pa »napovedal« bodoči prostor Južnega trga, kar je s propilejami predvidel že Plečnik. Skratka, »zastor« mora biti arhitektonski, v liniji Kazine in ne zgolj vegetalen, pomaknjen v notranjost kareja, saj listje s krošenj odpade in učinka ni več.
Ta spoznanja narekujejo tudi postavitev spomenika, vendar nikakor ne zunaj oboda in osi trga (med oba objekta, kot to predvideva zmagovita rešitev), temveč v osi Zvezde tako, da se odpira v svoj edini možni avditorij, to je Kongresni trg. Vsaka drugačna umestitev in orientacija bi tako pomemben spomenik v celoti razvrednotila. Opisani »zastor« in spominsko obeležje tako sovpadata v enovit arhitektonski spomenik, ki je hkrati dopolnitev severne stranice Kongresnega trga in vstopni portal bodočega Južnega trga.
Prav taka je rešitev drugonagrajenega elaborata, ki z enovito oblikovano celoto spomenika dopolni severno linijo Kongresnega trga, hkrati pa dopušča vse možnosti za bodoče urejanje notranjosti kareja Slovenska–Čopova–Wolfova–Zvezda. Še več, spomenik-propileje, ki ima svojo protokolarno os v parku Zvezda, nudi možnost doživljanja tudi v obratni smeri, to je iz notranjosti kareja. Kako je lahko žirija spregledala vsa ta tako očitna dejstva?
Napačno branje mesta – napačna izbira
Dvom v pravilnost izbire še dodatno podkrepijo razlage, ki jih je v odgovoru na kritike naknadno objavila žirija. Te nedvoumno razkrijejo, da izbira izhaja iz napačnega branja mesta ter iz pogojev, ki si jih je postavila žirija sama.
1. Njen prvi pogoj naj bi bil, »da na lokaciji vzpostavi odprt in pretočen prostor, saj le tak, dejaven nastavek pozneje omogoča širitev javnega prostora proti Južnemu trgu«.
Komentar: pogoj je v popolnem nasprotju z značajem Kongresnega trga, obdanega s kontinuiranim zaporedjem glavnih fasad, edina »odprtost« je v smeri gradu, dominanti tega prostora, proti kateri je »avditorij« trga tudi nagnjen. Vsako novo »odpiranje« bi izničilo značaj trga, kar je vedel že Plečnik in zato ob prehodu na Južni trg načrtoval propileje, ki naj zastrejo pogled, povežejo prekinjeno fasado trga, hkrati pa omogočajo fizično »pretočnost«. Za izvedbo takšnega vizualno zastrtega prehoda obstajajo v zgodovini in teoriji urbanističnega oblikovanja brezštevilni primeri.
2. Drugi mestotvorni pogoj žirije je bil, »da se predlogi navežejo na os Vegove: eden od izbranih monolitov (zakaj samo eden?) je dialoško postavljen vis-à-vis Plečnikovemu ilirskemu obelisku«. Tako naj bi se z vertikalnimi označevalci pomembnih javnih prostorov markiralo urbano tkivo Ljubljane.
Komentar: žirija prevzame rimsko lekcijo Siksta V. tako dobesedno, da prezre vse aproksimacije in deformacije osi, ki so pri mestnih dimenzijah neizbežne, kar je vedel že Plečnik. Žirija želi namreč na vsak način videti spomenik v osi Vegove, kot pendánt obeliska, kar je nesmisel, saj ima park Zvezda lastno zamaknjeno os, ki je za spomenik pomembnejša. Da sta osi Vegove in Zvezde zamaknjeni, tudi ni problematično, saj obsežen prostor Kongresnega trga v resnici deluje kot »tečaj«, ki te diference nevtralizira, kar je dobro znan princip oblikovanja mesta. V tem smislu je zahteva po strogi geometrični navezavi spomenika na os Vegove in obeliska nesmiselna in privede do absurdne izbrane lokacije ob stranski fasadi diskoteke. Spomenik je tako sicer res poravnan z obeliskom, hkrati pa v konfliktu z vsemi ostalimi elementi trga (os Zvezde, severna fasada trga, os sredine kareja oz. Južnega trga itn.). Napačno branje mesta tudi v tem primeru botruje napačni izbiri.
3. Simbolno branje in utemeljitev spomenika vidi žirija v obeh stebrih-stenah, individualnih, a v temelju povezanih in v višini, masi in volumnu izenačenih elementih spomenika, ki ju naveže in primerja z dvojnostjo ljubljanskih dominant. Mogočni steni razume kot sodobno reinterpretacijo megalita, z visoko stopnjo abstrakcije, ikonografske nevtralnosti in taktilnosti (vzorci brušenih prodnikov).
Komentar: ponavljajoči dualizem dominant v mestni silhueti (Rožnik–Grad, zvoniki v parih, »ljubljanska vrata« itn.) ima sicer z vidika urbanizma Ljubljane svoj smisel in pomen, z vidika simbolike Spomenika žrtvam vseh vojn pa je popolnoma irelevanten. O dualizmu bi lahko kvečjemu govorili v smislu »razdvojenega naroda«, kar pa je popolnoma druga zgodba. Neprepričljiva je tudi predlagana hermetična abstraktna simbolika, ki je skozi »navodila za uporabo« sicer razložljiva, a brez univerzalnega in razumljivega občečloveškega sporočila. Kako plehke so lahko sodobne abstraktne »invencije« v primerjavi s klasično govorico arhitekture, nam navsezadnje kaže tudi primer Plečnikovih Žal, ki jih nikakor nista mogla nadomestiti »letalsko krilo« in poslovitveni »boksi« novega krematorija. So se pa številni uspešni moderni objekti (npr. Asplundov krematorij v Stockholmu) naslonili na klasično tradicijo, predvsem v želji vzbuditi resnost, empatijo, spomin, pieteto in kontemplacijo skozi govorico razumljivih, arhetipskih, skoraj vrojenih oblik.
Primerjava izbranega in drugouvrščenega elaborata
Izbrani elaborat zagate tega prostora še bolj zapleta, severna linija Kongresnega trga pa ostaja enako nesklenjena, z vsemi neprijetnimi »vizurami« na ozadje, ki jih ne more zakriti niti predvideno drevje v globini. Še več: severna »fasada« trga dobi z izbranim spomenikom dva nova elementa, dve po dolžini in globini razmaknjeni, različno dolgi in debeli betonski steni v višini Kazine, postavljeni pred stransko fasado objekta diskoteke ter pravokotno na fasadno linijo trga. Glavni »avditorij« spomenika tako ni Kongresni trg, temveč v globino umaknjena prostorska »niša« med linijo trga, obema stenama in Kazino. Da je taka postavitev napačna, je več kot očitno, saj tako pomembnemu spomeniku odreka edino možno dostojno »zaledje«, to je Kongresni trg.
Še bolj konfuzen pa je simbolični nagovor spomenika, ki naj bi predstavljal »dva v temelju povezana stebra naroda, ki naj bi bila v svoji abstraktni obliki metafora enotnosti v dvojnosti«. Ob tem se postavlja vprašanje, kateri od obeh »stebrov« (tanjši-daljši, debelejši-krajši) predstavlja katerega od obeh delov te dvojnosti, kar lahko privede do prav čudaških interpretacij. Skratka, sporočilnost tega predloga je zgrajena na močno subjektiviziranih izhodiščih, njegov hermetičen abstraktni jezik pa bo vir dvoumnosti in neprimernih razlag.
Povsem drugačen je nagovor drugouvrščenega predloga propilej, ki mu sporočilnost in razumljivost zagotavljajo že njegove antične korenine. Klasični arhitekturni jezik namreč še vedno ostaja (poleg gotike) edina kodificirana arhitekturna govorica, ki so jo prevzeli tako renesansa, barok in klasicizem, na svojstven način pa tudi modernizem. Tako v ozadju nagovora propilej začutimo vse tiste vrednote, ki jih je antika dala evropski civilizaciji, od spoštovanja človeka do kulta svobode in lepote. Da ne omenjamo tistega prvinskega in brezčasnega občutka tragičnosti, ki ga je grška tragedija vnesla v zahodno kulturo in ki je še kako povezan z vsemi vojnami, še posebno najbolj tragičnimi, to je bratomornimi.
Katarza kot njena končna izpeljava od sočutja in groze do olajšanja in očiščenja na poti vrnitve v normalno življenje je danes gotovo prepotreben pogoj narodovega sožitja.
Neutemeljeni očitki
Popolnoma neprimerni so očitki žirije, da bi se obliko propilej zaradi klasičnega nagovora lahko razumelo skozi optiko klasicistične arhitekture, ki so jo v 20. stoletju uporabljali tudi avtoritarni režimi. Predlagana arhitektura sicer nagovarja s klasičnim jezikom, a je otresena retorike in patosa tako, da ostane le prečiščena forma antičnih korenin, brez neželenih konotacij. To odlično doseže tudi zasuk četrtega slopa propilej v os parka Zvezda, kar je duhovit kreativni akcent tega dela, ki ga ubrani vsakršnih očitkov okostenelosti. Zasukani slop z napisom tako postane fokus spomenika ter mesto polaganja venca, protokolarni prostor pa se razširi v predel parka s Sidrom.
Sicer pa je očitek privlečen za lase tudi zato, ker je na primer italijanski fašizem, poleg svojevrstnega klasicizma, ki je, mimogrede, dal vrsto imenitnih stavb, gradil tudi najsodobnejšo modernistično arhitekturo tistega časa (Terragni, Libera itn.), enakovredno Le Corbusieru, Gropiusu in Miesu van der Roheju, avantgardistični futurizem pa je celo dejavno prispeval k rojstvu fašizma. Nemški neoklasicizem so arhitekti in ideologi rajha v resnici izrabili in oskrunili, podobno kot Nietzscheja in Wagnerja, kar pa še ni razlog, da bi danes zavračali plemenito arhitekturo Schinkla ali von Klenzeja. Očitek tudi pozablja, da so vsi avtoritarni vzhodnoevropski režimi, vključno z našim, vsaj od sredine stoletja gradili najbolj banalno funkcionalistično arhitekturo, ki pa ji nihče ne očita, da je »avtoritarna«, kvečjemu to, da je grda. Je pa za nekatere prenapete »levičarske« duhove etiketa »fašistične« arhitekture priročna in primerno raztegljiva za diskvalifikacijo, saj je z njo neki slovenski »znanstvenik« celo Plečnika označil za »protofašista«. Skratka, enačiti »šipo« z demokracijo in »kamen« z avtoritarnostjo, kot to razloži kakšna »enostavna« pamet, je, milo rečeno, smešno. Sicer pa je ob vsej hvali, ki jo je v zaključnem poročilu žirija namenila drugouvrščenemu predlogu, nerazumljivo, da ga ni izbrala za zmagovalca.
Posvetilni napis
Nobenih pomislekov pa žirija ni imela s predvidenim posvetilnim napisom na spomeniku, čeprav je dvome upravičeno sprožal že ob razpisu. Ganljivi Župančičev verz »Domovina je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt«, je vsekakor primeren, a nesprejemljiv, saj si ga je že kmalu po vojni v sklopu bližnjega partijskega »pentagrama« (grobnica, spomeniki revolucije, Kidriču, Kardelju, Rozmanu) na grobnico narodnih herojev NOB zapisal režim, ki je, paradoksalno, več desettisočim desetletja odrekal domovino, grob in celo obstoj. Zato je treba poiskati drug posvetilni napis, ki bo idejno in simbolično odražal smisel in namen tega pomembnega državnega spomenika.
Bodoča ureditev Južnega trga
Ob bodoči ureditvi Južnega trga ni odveč opozoriti, da urbanost ni zgolj »zgoščevanje aktivnosti«, temveč predvsem arhitekturni problem. Estetika evropskega mesta temelji na zaporedju glavnih hišnih fasad, ki oblikujejo zunanji javni prostor ulic in trgov. Ti ločujejo posamezne ulične bloke, vmes pa na posebnih mestih stojijo pomembni javni objekti. Po tem se evropsko mesto tudi loči od drugih: antičnega, arabskega, ameriškega itn. Fasade znotraj bloka so bolj utilitarne in dostikrat neugledne, notranji prostor pa namenjen stanovalcem. Javni prehodi (denimo Knafljev) skozi blok so zato »javni prostor« le pogojno, saj ne zadostijo zahtevi po nizanju glavnih fasad na ta prostor. Kako spremeniti notranjost bloka v pravi javni prostor, kažejo številni primeri iz zgodovine, ne nazadnje tudi skica Plečnikovih propilej in Južnega trga, obzidanega z reprezentativno fasado. Štiri načine, kako javni prostor znotraj bloka oblikovati s pročelji interpoliranih hiš, ki zamejujejo novonastale kareje, je s svojo duhovito risbo predstavil arhitekt Léon Krier (1978). Tak bi vsekakor moral biti tudi pristop k bodoči ureditvi Južnega trga, tudi v primeru umestitve pomembnejšega javnega objekta (npr. Narodnega gledališča) znotraj tega prostora.
Seveda imajo modernistični »verniki«, ki prisegajo na »odprtost« in »pretočnost«, takšne pristope za zastarele, četudi z zadovoljstvom obiskujejo historična mesta, ki so urejena prav na tak način. Obravnavani natečaj in njegov izbrani projekt sta na neki način primerljiva s tistima za tržnico in Mesarski most. Zdi se, da jim je botroval enak miselni okvir, ki tudi v najvrednejših in formalno razrešenih prostorih mesta ne želi aplicirati preizkušenih in konsolidiranih pravil lepote, temveč jih prepušča eksperimentu, eksploziji nepotrebne »kreativnosti« in iskanju nesmiselnih »novosti« v imenu napredka.
Ne upošteva pa, da je arhitektura, ki vedno »deluje« na dolgi rok, zavezana tudi kontinuiteti in tradiciji, ki ji zagotavljata skladnost, mestu pa lepoto. Po tem, ko smo namesto Plečnikovega pokritega mostu dobili brezkrvno kovinsko brv, se nam tudi na Kongresnem trgu obeta »inovacija«, ki bo usodno zaznamovala ta prostor.
_
Natečajni predlogi so dosegljivi na spletni strani Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije www.zaps.si
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013