»Nemo propheta in patria«
Po katastrofalnem potresu leta 1963 je Skopje postalo prizorišče obsežne urbanistične in arhitekturne obnove s številnimi pomembnimi javnimi in stanovanjskimi objekti. V obnovo so se uspešno vključili tudi slovenski arhitekti, na mednarodni urbanistični natečaj pa je bil povabljen tudi prof. Edo Ravnikar. Zmagoviti Tangejev projekt, zasnovan na metabolističnih načelih, je s svojimi megastrukturnimi potezami radikalno spremenil mestni ustroj, a hkrati pretrgal lokalno tradicijo. Projekt, ki je močno presegel zmožnosti takratne države, je ostal nedokončan, pozneje pa se je okrnjen izgrajeval s konvencionalnimi bloki in stolpnicami ter nekaterimi izjemnimi arhitekturami, nametanimi brez pravega reda. Na osnovi številnih natečajev, ki so sledili, so poleg Mušičevega Univerzitetnega središča slovenski arhitekti zgradili še Kulturni center (Kacin, Princes, Spindler, Uršič).
Ena agora, tri zgodbe
Univerzitetno središče v Skopju je ena največjih zgrajenih arhitektur kakšnega slovenskega arhitekta zunaj Slovenije. V mestnem prostoru deluje kot mirna oaza med tremi prometnicami, sredi kaotičnega urbanega okolja. Poseben značaj mu dajeta preplet volumnov in zunanjih prostorov ter močna simbolika, ki se navezuje na makedonsko duhovno izročilo. Prostorski koncept je zasnovan kot agora, na katero se naslanjajo filozofska, ekonomska in pravna fakulteta, objekt rektorata pa je umaknjen nad iztek vhodne ulice. Agora je osrednji zunanji prostor dostopa, gibanja, srečevanj in svečanih shodov. Široka stopnišča in privzdignjene ploščadi so predgovor prostorskih sklopov treh fakultet, ki so po skoraj enakih načelih zasnovane iz vhodnega vestibula, središčne avle s štirimi amfiteatri, trakta kateder ter traktov kabinetov. Kljub enaki zasnovi ostajajo fakultete prepoznavna sosledja volumnov, ki variirajo od horizontalne zleknjenosti, vertikalnih poudarkov, zožitev in razpiranj prostora do razgibanega parterja in drznih previsnih konstrukcij. Skratka, gre za zrelo arhitekturo, ki kaže avtorjevo suvereno obvladovanje prostora in napoveduje njegov izjemen ustvarjalni vzpon.
Hkrati z osnovno temo pa knjiga pripoveduje vsaj še tri zgodbe. Ena je gotovo tista o pretresih modernistične arhitekture sredi stoletja, ki se je od univerzalizma internacionalnega stila, preko izpostavljene iskrenosti konstrukcije in materiala brutalizma, preusmerila k bolj regionalno in ambientalno čutečim pristopom. Ti so se v Evropi takrat kazali predvsem v Skandinaviji (Aalto, Utzon, Pietila) in Italiji (BDPR, Gardella), v Ameriki pa s karizmatično osebnostjo Louisa Kahna, ki je močno vplival na evropsko arhitekturo (Team Ten, GRAU, Botta) in pri katerem se je izpopolnjeval tudi Mušič.
Zavedanje o shematičnosti in vizualni monotoniji sodobnih urbanih prostorov namreč v prvi polovici šestdesetih let privede do ključnih premikov. Arhitekti poskušajo rekonstruirati formalno in vizualno kompleksnost, značilno za historična jedra in spontane »arhitekture brez arhitektov« (Rudofsky), ter raziskujejo nove izraze. Posebno vpliven je bil japonski arhitekt Fumihiko Maki, ki v eseju Investigations in collective form (1964) izpostavil tri paradigme »kolektivne forme«: kompozicijsko formo, ki jo tvori skupina stavb, razporejenih po tradicionalnih načelih modernizma; megastrukturo, kjer je znotraj obsežnega ogrodja v modularnih enotah vse mesto strnjeno v eno zgradbo; ter skupinsko formo, kjer so sorodni prostorski ali konstruktivni elementi združeni v širši kompleks po zgledu historičnih mest ali mediteranskih in alpskih vasi, z enovitim izrazom ter usklajenim merilom, gradivom in obliko. Prav kontekstualno občutljivo uporabljena skupinska forma postane pomemben koncept Mušičevih zasnov, Kahnova in pozneje Borrominijeva baročna artikulacija prostora in svetlobe pa glavni referenci njegovega arhitekturnega oblikovanja. Idejo gruče ali grozda v okviru posamezne arhitekture je pozneje Mušič še bolj dovršeno izpeljal pri projektu Spominskega doma v Kolašinu, ambientalno občutje pa pri zasnovi restavracije na Lovčenu.
Druga je zgodba o arhitekturi in urbanizmu v tedaj skupni državi Jugoslaviji, ki sta bila za takratni režim glavno sredstvo socialistične modernizacije in učinkovito propagandno orodje. Po kratkem socrealističnem obdobju je, kljub prevladujočemu funkcionalizmu in shematskim urbanističnim rešitvam, po zaslugi nadarjenih posameznikov del arhitekturne produkcije dosegal neverjetno kvaliteto. Profilirale so se posamezne »nacionalne« značilnosti, ki so izhajale predvsem iz zgodovinskih, kulturnih in ekonomskih pogojev posameznih okolij. V tem okviru je bila visoko cenjena »ljubljanska arhitekturna šola«, katere predstavniki so na natečajih po državi pobrali številne nagrade in zgradili dognane arhitekture.
Doma spregledani mojster
Tretja pa je seveda zgodba o arhitektu, akademiku Marku Mušiču, ustvarjalcu neomajne predanosti, talenta in ustvarjalne moči. Njegov obsežen opus (preko 190 projektov), katerega glavni poudarki so na koncu knjige tudi predstavljeni, obsega neverjeten razpon kulturnih, sakralnih, poslovnih in stanovanjskih objektov, večinoma zunaj Slovenije.
Mušič je danes edini naših arhitektov, ki ima izoblikovan prepoznaven ustvarjalni profil, kar je gotovo ključni pogoj, ki ločuje resnično mojstrstvo od epigonstva ali naključnih presežkov. Je virtuoz arhitekturne kompozicije in njene prezentacije s sijajnimi modeli in očarljivimi risbami. Tako kot ponavljanje tipičnih elementov v glasbi opredeljuje nekakšen stilski monogram skladatelja in anticipira posamezne fraze in sintakso tudi v nepredvidljivem kontekstu, se tudi v arhitekturi ta kaže kot avtorski zapis, ki v raznolikih nalogah in rešitvah ohranja svojo prepoznavnost. V današnji poplavi globalistične brezobličnosti je to redka in zato dragocena kvaliteta.
Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj temu vrhunskemu ustvarjalcu doma, razen cerkve, pokopališča, nekaterih prenov in spominskih obeležij, kljub zmagam na natečajih ni uspelo realizirati pomembnejših objektov (NUK, Potniška postaja). Še več, Mušič je zadnjih dvajset let v natečajni praksi tako anatemiziran, da kljub izjemnim projektom vselej izpade iz kroga zmagovalcev. Podobno je s predstavitvami in nagradami, predvsem veliko Prešernovo, ki bi si jo že zdavnaj zaslužil. Da gre za znano slovensko zavist, ni nobenega dvoma, hkrati pa za odsev stanja, kjer prosperirata epigonstvo in minornost in kjer klanovstvo in uslugarstvo težko preneseta neodvisnega, talentiranega in samosvojega ustvarjalca. Nemo propheta in patria.
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014