Kako se to ne bi smelo zgoditi
Takšen filmski prikaz bi vsakokrat vključeval mater, očeta, stanovanje ali hišo, avtomobil – karavan za prevažanje dojenčka in otroških potrebščin, letnik in cenovni razred odvisna od standarda države, v kateri se zgodba dogaja. Toda gledalec v dobrih stotih minutah dobi vse kaj drugega kot to: pet zgodb, ki so vsaka zase ekscesne in – upati je – še zdaleč ne predstavljajo statističnega vzorca (pripoved Hanne Slak je zaradi svojega fantastičnega pridiha še najmanj škandalozna – ker je očitno odmaknjena od realnosti). Kar jih ne dela nič manj gledljivih, ravno nasprotno.
Prispevek hrvaške režiserke se začne s prikazom t. i. zlatne mladeži: pripadniki višjega srednjega razreda, vsi mladi in lepi, na zasebni zabavi trkajo s kozarci šampanjca in se pomenkujejo o perečih problemih. Sem sodijo na primer rezervacija hotela s petimi zvezdicami v Riadu, ogled turnirja ATP v Umagu, preživljanje poletij v Kranjski Gori. Stvari se zapletejo denimo le, ko ni nikjer najti odpirača za buteljke. Ali ko Sonja, slikarka, ki pričakuje otroka z Marinom, piarovcem, ki so ga v službi pravkar povišali in bo poslej zastopal celotno južno in jugovzhodno Evropo, izve, da ima eden od dvojčkov v njenem trebuhu Downov sindrom in da bo mongoloidni plod treba čim prej odpraviti … Vendar srž problema ni v kontrastu med popolnostjo sveta, v katerem živita mlada zakonca, in nesrečo, ki ju tako zahrbtno zadene. Preseneča – glede na geografsko umestitev dogajanja, saj Hrvaška navsezadnje ni kakšna zaostala država – obravnava ženske, umetnice in nosečnice. Podobno kot v pripovedih o »norih ženskah«, objavljenih v istoimenskem zborniku biografij nadarjenih umetnic, ki so jih v nekih davno minulih časih ožigosali za norice, tudi tu Sonja obvelja za »malo noro, kot vse umetnice«. Še bolj pa pretrese, da jo, ko se izve za njeno nosečnost, obravnavajo le kot posodo za otroka: »Barve niso zdrave za nosečnico. Za nikogar niso,« navrže Marinova mama, ki ji ni po godu, da njena snaha še vedno slika.
Popolno nasprotje je bosanska zgodba. Navidez protislovno, vsaj glede na verjetno bistveno bolj tradicionalno in patriarhalno družbo – čemur pa se režiserka premeteno izogne tako, da lik brezčutne amazonke zgradi na Heddi, nizozemski uslužbenki neimenovane humanitarne organizacije v Sarajevu. Harisa, 30-letnega študenta, ki živi pri starših in se preživlja z delom v tiskarni, Hedda tako rekoč zlorabi kot darovalca semena. Otroka bi mu zamolčala in noseča zapustila Bosno na poti na naslednje delovno mesto v Afganistanu, če ne bi on po naključju naletel na pozitivni nosečnostni test. »Me ti sploh ljubiš?« jo obupano vpraša. Ona pa njemu odvrne: »Ne bodi patetičen.« Ko on še zadnjič poskusi z »Mi imaš sploh kaj povedati?«, iz njenih ust zasliši le suhi »Vzela bom taksi.« Veličkovićev Sahib v izpopolnjeni in militantno feministični različici; Hedda po odhodu namreč Harisu pošlje šopek rož in nekaj denarja. Kar pa on ponosno zavrne.
Tudi utrinek iz življenja nosečnice v Beogradu je vse prej kot povprečen. Bržčas ni veliko takih, ki bi se v četrtem mesecu nosečnosti in potem ko njihovega moža taksista pokosijo streli iz mafijskega orožja odločile narediti samomor. Natanko to napravi Milena, le da jo rešijo in se na novoletno noč znajde v bolniški postelji na intenzivni negi. V srbski zgodbi je izjemoma zaslediti tudi dokumentarne prvine – v zdravstvenem sistemu, ki je popolnoma na psu, si morajo pacienti sami priskrbeti pripomočke za nego. A na srečo je to ovito v humor, šaljivi pa so tudi dialogi, ki potekajo med Mileno in Đorđem – bolnikom na sosednji postelji, ki ne skriva, da je mafijec. Nadaljevanje je predvidljivo; prav on je bil tisti, ki je ustrelil Mileninega moža. Vseeno pa razplet vzame sapo: kot tista ljudo- in moškomrzna Finka iz Deklice iz tovarne vžigalic Akija Kaurismäkija tudi beograjska nosečnica ubere strategijo zob za zob. Đorđu v infuzijo vbrizga smrtonosni zrak in ta ne dočaka jutra v novem letu. Ona pa se lahkotno sprehodi do doma po praznično okrašenih mestnih ulicah.
Po bosanski in srbski zgodbi je makedonska dolgočasno realistična. Prizorišče je spet bolnišnica, pri čemer sta bolj kot osiromašenost zdravstva v ospredju korupcija in klientelizem, denimo v liku politika, čigar žena v javni porodnišnici le rodi, potem pa jo nemudoma odpeljejo v zasebni sanatorij. Mlada »narkomanka« – oznaka izvira iz promocijskega gradiva, gledalec pa nastopajočo vidi le pri omamljanju z mehko drogo in tudi sicer ni nikjer eksplicitno poudarjena njena odvisnost – seveda te izbire nima, javno zdravstvo je zanjo edina možnost. A izbire nima, oziroma je izbira opravljena brez njene privolitve in možnosti ugovarjanja, tudi ko ji po porodu odvzamejo novorojenčka. Da nima smisla, da bi ga obdržala, ji enako suho kot porodničar iz hrvaške zgodbe, ki govori o »odstranitvi malformiranega plodu«, razloži direktor bolnišnice. Dekle je namreč okuženo s hepatitisom C, ki se ga je najverjetneje nalezlo s spolnimi odnosi, in pred sabo zaradi skorajšnje ciroze jeter nima več prav veliko življenja.
Slovenska zgodba je svojevrsten preplet znanstvene fantastike, zastopane z elementi, kot so naročilo paketa za umetno oploditev po spletu, odtegovanje od plače zaradi pomanjkanja »zdravega optimizma«, iskanje življenjskega partnerja na skupinskih zmenkih …, in tradicije, ki jo predstavlja skupnost redovnic v starinskih oblačilih, domači zdravnik z značilno črno usnjeno torbo, kot bi pravkar prikorakal iz Kersnikovih Kmetskih slik ali Jare gospode, preplesk in oprema v stanovanju v starem mestnem jedru, kičasta fotografija mladoporočencev pred fototapeto Blejskega jezera. Tudi tu ženska nastopa kot edina, ki odloča o spočetju novega življenja, nosečnosti in rojstvu – toda ker se za ta korak odloči redovnica, mora zanj plačati z izstopom iz reda. Iz ene totalne organizacije v drugo – sodobno družbo, likovno ponazorjeno s posnetki brezdušnega blokovskega naselja in parkirišča pred trgovskim središčem. Tudi ta zgodba zavaja; ker je toliko izmišljenih zadev, gledalec nehote pojasni, da je vse znanstvena fantastika. Pa ni. Kar še ni res, morda prav kmalu bo: 17-urni delovnik deset let po vstopu v Evropsko unijo oziroma »Zvezo«, kot je rečeno v filmu, iskanje neveste z otrokom, ker so otroci prikladna davčna olajšava, darilni bon za hrano kot poročno darilo … Slovenska zgodba je prikaz sveta, v kakršnega bi si le redki še želeli rojevati otroke. V resnici pa je sporočilo te – tako kot ostalih štirih zgodb –, kako ne bi smelo biti.
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011