Srđa Popović, član srbskega Otpora
Nove tehnologije imajo prednosti, a so precenjene
Imenujejo vas »poklicni revolucionar«, vam to laska?
Ne, to mi ni posebej všeč. Svojo revolucijo sem izpeljal leta 2000, od takrat poskušam profesionalno pomagati ljudem pri tem in narediti revolucijo user friendly, se pravi izdelati navodilo za uporabo. Moja strast je proučevanje revolucionarnih gibanj. Na mojo veliko žalost se pogosto izkaže, da revolucije niso uspešne, če niso nasilne. Nemogoče je namreč, da bi Srb vedel, kaj manjka ljudem v Mariboru. Ali da bi Ljubljančan vedel, kaj potrebujejo Mariborčani. Revolucije morajo biti domače izdelave, zato profesionalni revolucionar ni naziv, nad katerim bi bil najbolj navdušen, res pa je, da zveni seksi. Ali bi šli na pijačo s poklicnim revolucionarjem? Da. Toda ali bi povedali mami, da se videvate s profesionalnim revolucionarjem? Ne!
Govori se, da so revolucije v Uzbekistanu, Gruziji, Egiptu ... potekale s pomočjo Otpora oziroma da je tamkajšnjim aktivistom svetoval Canvas. Kaj od tega je res?
Vse je res.
Kakšen je torej postopek? Od kod Canvas, ki je nevladna in neprofitna organizacija, dobiva denar?
Canvas sva ustanovila leta 2004 s kolegom iz Otpora Slobodanom Đinovićem, ki je predsednik upravnega odbora, jaz pa sem direktor. On je tudi lastnik tretjega največjega ponudnika spletnih storitev v Srbiji, Orion Telekom. Največ denarja pride iz zasebnih virov, ogromno prispeva Đinović, ki nam je dal na voljo prostore v svoji poslovni stavbi – ta je kar precej velika, saj ima tristo zaposlenih. Fiksni stroški Canvasa so zelo nizki, imamo samo pet zaposlenih. Ljudje, ki potrebujejo našo pomoč, nas nekako najdejo. Ne vem, morda zaradi dokumentarca o Otporu ali pa zaradi knjige Non-violent struggle: 50 crucial points (Nenasilni boj v 50 točkah; nekakšen priročnik za revolucijo, ki so ga spisali člani Otpora), ki je na voljo na naši spletni strani v angleščini, španščini, arabščini, farsiju, francoščini in srbščini in si jo je mogoče brezplačno naložiti. V svetu interneta in novih socialnih omrežij nas je še laže najti; Otpor je tako in tako imel spletno stran, še preden smo odprli svojo pisarno. Okej, tisti iz Zimbabveja nas res niso našli na internetu ...
Tudi v Zimbabveju ste jim svetovali?
Canvas je svetoval 46 državam, vse niso diktature, v nekaj primerih so potrebovali pomoč pri kampanjah proti korupciji ali pa so bili v situaciji, v kakršni je Slovenija. Delali smo tudi z nekaj krajevnimi združenji, ki se bojujejo proti naftnim združbam, z antiglobalisti Yes Men, okoljskimi gibanji ... Najprej vzpostavijo stik z nami, včasih se domenimo, da se bomo sestali v živo, odvisno od družbe, v kateri živijo. Bolj je družba zaprta, laže je izvesti revolucijo.
Zaradi česa je neka država primerna za nenasilno revolucijo, druga pa ne? Zakaj se je v Srbiji dalo strmoglaviti diktatorja, v Iranu pa ne ...?
Ne moremo govoriti o pogojih, ki jim mora država zadostiti. Odločilnega pomena je, ali je gibanje dovolj uspešno ali ne, potem pridejo na vrsto taktike. Pomembno je, da ima vizijo. Nekatera nimajo nobenega smisla, recimo gibanje proti ugandskemu samodržcu Josephu Konyju: lani se je na spletu pojavil polurni dokumentarec o grozotah, ki jih je Kony zagrešil, med drugim naj bi imel celo armado otrok vojakov. Filmček je v imenu dobrodelne organizacije Invisible Children Inc prosil za prostovoljne prispevke, s katerimi bi samodržca onemogočili. Na YouTubu je do januarja letos dosegel skoraj milijardo ogledov, pozneje pa je bilo slišati, da se zbrani denar ni znašel v pravih rokah. Prav tako je jasno, da je Kony danes še vedno tam, kjer je bil leta 2012: sedi nekje v ugandskih gozdovih, obdan z otroškimi vojaki.
Bi kakšnemu gibanju odrekli sodelovanje?
Da, vsem, ki so kdaj v preteklosti nasilno delovala. S Hezbolahom, denimo, ne bi delal. Kar ne pomeni, da nismo delali s predstavniki gibanj iz Libanona, vendar ne s Hezbolahom.
Pred nekaj leti je izšla knjiga Erice Chenoweth in Marie J. Stephan Why Civil Resistance Works (Zakaj državljanski odpor deluje), ki analizira 320 kampanj od 1900 do 2006, od nenasilnih do nasilnih. Vse je tu: prva in druga svetovna vojna, vojna v Vietnamu, Koreji, Iraku, Afganistanu; pa tudi nenasilni boj Mahatme Gandhija, Martina Luthra Kinga, Nelsona Mandele in strmoglavljenje Miloševića v Srbiji, oranžna revolucija v Ukrajini, revolucija vrtnic v Gruziji, vstaja na Poljskem, v Češkoslovaški. Vse je podrobno analizirano in številke so precej prepričljive: obstaja 53 odstotkov možnosti, da vam bo uspelo, če se boste lotili nenasilnega boja. Če pa se reševanja težav lotite z nasiljem, so možnosti za zadovoljiv razplet le 26-odstotne. Ne le, da je nasilje neetično, iz tega sledi tudi, da je neučinkovito. Ko so Libijci vzeli v roke orožje, so prepolovili možnost, da se bo njihova borba srečno končala. Drugi del študije je še zanimivejši in se osredotoča na čas po spremembi. Kakšne so možnosti, da se obdrži neka stabilna demokracija? Če so bile spremembe dosežene po mirni poti, so možnosti 42-odstotne. Če so posegli po nasilju, so te možnosti samo 4-odstotne. V Egiptu je torej samo 4 odstotke možnosti, da se bo obdržala demokracija.
Kako ste sodelovali z Egipčani?
Sodelovali smo z dvema egiptovskima gibanjema, prvo nosi ime 6. april, kar je pri njih kot 1. maj, druga pa Kefaja. Oboji so bili v Beogradu na delavnicah leta 2009, potem pa so se vrnili v domovino in začeli snovati revolucijo. Al Džazira je o njih posnela nagrajeni dokumentarec z naslovom Seeds of Change (Seme spremembe).
Kako pomembno vlogo so v arabski pomladi igrala družbena omrežja, kot sta Facebook in Twitter?
Mislim, da so ta orodja pomembna, vendar je popolnoma vseeno, ali je kanal za izražanje idej internet z novimi omrežji ali se revolucionarne ideje širijo na plakatih, grafitih, v ciklostiranih glasilih. Pomembna je vsebina. Sicer pa imajo nove tehnologije tri prednosti: prva je, da so učinkovitejše in cenejše za obveščanje. Pozivati ljudi na shod je danes laže kot pred desetimi leti, ko ste morali lepiti plakate, trositi letake, delati reklamo. Druga pozitivna lastnost je, da zmanjšujejo strpnost do nasilja na ničelno raven. Čim se kaj takega zgodi, že kdo posname z mobitelom. Tretja pozitivna posledica novih tehnologij je, da se znanje hitreje in lažje širi. Leta 2000 sem moral čez mejo tihotapiti debele, nekaj sto strani zajetne knjige. Canvas se ta čas dogovarja z Googlom, da bomo na YouTube dali videoposnetke vstaj po vsem svetu, ki bodo opremljeni s kategorijami, tako da bodo uporabniki lahko našli točno tisto, kar bodo iskali: kako organizirati upor v demokratični, kako v nedemokratični državi ipd.
Kot nekakšen supermarket?
Ja, kot nekakšna učilnica, učenje se vse bolj seli na splet. Ko se je leta 2009 začela revolucija v Iranu, so z naše spletne strani v enem mesecu sneli 17.000 izvodov našega priročnika za nenasilni boj.
Toda vse je bilo zaman, ni jim uspelo.
Nekatere revolucije so uspešne, druge niso. Toda to me nikoli ne bo odvrnilo od tega, da bi jim pomagal. Moram jim razložiti, kako to gre, od njih pa je odvisno, ali so sposobni izpeljati. Zelo pomembna je sloga, poglejte primer: v Maribor me je povabila ena skupina protestnikov, druga pa v Ljubljano. Pripadniki teh dveh se med sabo niso poznali, dokler nisem prišel jaz v Slovenijo. Če se ne boste povezali, vam ne bo uspelo. Jaz lahko samo povem recept, ostalo je odvisno od vas.
Še eno vprašanje v zvezi z novimi tehnologijami ...
Ne smete jih precenjevati ...
Zanima me, ali je bilo v Srbiji leta 2000 približno enako ali več računalnikov kot deset let pozneje v Egiptu?
Koliko mobitelov je bilo v Južnoafriški republiki leta 1961? Niti eden! Fiksno telefonsko omrežje pa je povezovalo okrog 20 odstotkov ozemlja, predvsem štiri največja mesta: Johannesburg, Durban, Port Elizabeth in Capetown. Kako torej prenesti sporočila do vasi? Imeli so dečke, ki so tekli od vasi do vasi. Tako se dela zgodovina. Ali boš uspešen, je odvisno od tega, kakšno je sporočilo in ali ti ga bo uspelo prenesti do ljudi. Potem je vse odvisno od tega, koliko so ljudje povezani. V zvezi z novimi tehnologijami bi rad opozoril na pojav kliktivizma, aktivizma s klikanjem na spletu. To je brez veze, več narediš, če namesto klika preprosto ugasneš računalnik in prihraniš nekaj elektrike. Toda ta aktivizem je problematičen, ker ljudje res bolj mirno spijo, če nekaj kliknejo. Mislijo, da so nekaj ukrenili, tako kot pri Konyju iz Ugande. Facebook je uporaben, če denimo načrtuješ zabavo, kjer se je treba pojaviti oblečen v slogu sedemdesetih let. Če pa načrtuješ proteste, komunikacijo in glasovanje na Facebooku, je jasno, da bo večina stvari ostala v virtualnem prostoru.
Ste tokrat v Sloveniji službeno ali samo na prijateljskem obisku?
Ne, ne, nisem službeno. Prvič sem za slovenske proteste slišal decembra lani, in to zaradi simbola stisnjene pesti in napisa Gotof je, ki sta parafraza naših gesel iz leta 2000. V Srbiji je stisnjena pest zaščitena blagovna znamka, v tujini pa je raba dovoljena, vendar se ne sme izkoriščati v komercialne namene.
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013