Resne spremembe AV-sektorja v Sloveniji
Zakon o avtorski (avtorjema se je po nerodnosti zapisala množina, čeprav je avtorska pravica ena) in sorodnih pravicah (ZASP) neposredno NE zagotavlja posebnega nadomestila za filmske producente iz naslova kabelske retransmisije, ki bi ga lahko uveljavljali preko kolektivnih organizacij. Zagotavlja pa ZASP sredstva oz. nadomestila za soavtorje avdiovizualnih del, do katerih pa so – tako člen ZASP, ki govori o presumpciji prenosa – upravičeni filmski producenti (če je avdiovizualno delo nastalo po l. 1995).
V nadaljevanju (so)avtorja zapišeta: »Pri nas je višina tarife, ki jo je izpogajala kolektivna organizacija AIPA (Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije; a tudi v tej organizaciji so stroški obratovanja nesorazmerno velik, že 30-odstotni), radikalno prenizka v primerjavi s sosednjimi državami. Stanje pred letom 2010, ko je nadomestilo pobiral SAZAS (Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske in sorodnih pravic), je bilo evropsko primerljivo. Sicer nižje kot ponekod, vendar sedanjega cenovnega dampinga ni bilo.«
Najprej o stroških: ni res, da so stroški, kot navajata soavtorja članka, tako visoki, niti ni res, da so v naraščanju, kot implicite izhaja iz besedila. V javno objavljenih poročilih, ki so vsem dosegljiva na spletni strani Zavoda AIPA, je razvidno, da smo imeli leta 2012 glede na celotne prihodke 22 odstotkov stroškov. Torej kar osem odstotnih točk, oziroma skoraj tretjino manj, kot sta zapisala avtorja. Letos bodo ti odstotki še nižji. Za delovanje porabimo torej dobrih 600 tisoč evrov, kar je 500 tisoč evrov manj, kot se je porabilo v letih, ko je nadomestila zbiral Sazas. Pri tem je vsekakor treba dodati tudi, da se v dolgih letih, ko se je za lastne stroške porabilo več kot milijon evrov letno, niso vzpostavile niti najnujnejše baze avdiovizualnih del (v nadaljevanju: AV del), baze imetnikov pravic in baze uporabe AV del. Zavod AIPA je torej za pol prejšnjega denarja vse te baze vzpostavila v zgolj nekaj letih. Ta prihranek se je neposredno razdelil med imetnike pravic. Kakršnakoli primerjava letnih poročil s Sazasom pa je zaradi popolne odsotnosti najosnovnejših faktov v Sazasovih poročilih nemogoča.
Seveda sta s temi podatki Andrej in Matjaž seznanjena, zato si njune navedbe ne moremo razlagati drugače, kot namerno zavajanje in zlonamernost.
Podrobnejšo obrazložitev si zasluži tudi navajanje o Sazasovi uspešnosti, od katere pa so se v desetletju Sazasovega zbiranja nadomestil »belega kruha najedli« le štirje producenti. Tako namreč pravi tudi švicarsko združenje producentov AGICOA. Ni odveč omeniti, da so ti štirje dobili kruha le za eno leto zaznane uporabe »njihovih« AV del; vsa ostala leta, ko je Sazas upravljal avdiovizualni denar – od junija 1999 pa vse do oktobra 2010 –, so vsi slovenski producenti ostali praznih rok in ust. Na to temo sva si z g. Kregarjem lani izmenjala tudi nekaj elektronskih sporočil, kjer sem mu podrobneje razložil tudi to, po njegovih besedah »radikalno prenizkost.«
Pa jo bom še enkrat: Zavod AIPA ima trenutno dovoljenje le za zbiranje nadomestil soavtorjev AV del, za avtorje prispevkov v AV delih pa tega dovoljenja (še) nima, saj čakamo na pridobitev. Sazasovo začasno dovoljenje je bilo torej v tej luči »širše,« saj je zajemalo oba »podrazreda« avdiovizualnih avtorjev, torej soavtorje in avtorje prispevkov.
Medklic: čeprav je Sazas od leta 1999 do leta 2010 zbiral nadomestila tudi za soavtorje AV del, jih je protizakonito izplačeval kar zasebnemu gospodarskemu interesnemu združenju v Švico, o čemer je odločal tudi Urad RS za intelektualno lastnino (URSIL), dokumenti pa so dosegljivi tudi na njegovi spletni strani*. Avdiovizualni avtorji od tega niso dobili nič, kot rečeno pa so bili izplačil deležni štirje producenti (in le za eno leto uporabe!). Na drugi strani je Zavod AIPA ob zadnjem obračunu izvedla izplačila več kot 300 upravičencem, kar je tudi zelo zgovoren podatek.
Prav tako so bile v Sazasove račune vštete tudi pravice izdajateljev televizijskih programov. Gre za pravico (sorodno, in ne avtorsko), ki pa se ne uveljavlja obvezno kolektivno. Tudi za to dejavnost je URSIL ugotovil, da se je izvajala preveč po domače (nezakonito) in brez ustreznega dovoljenja**, izdana pa je bila tudi odločba***. Vsi omenjeni dokumenti so dosegljivi tudi na spletni strani URSIL. Tedanji UVK pa je ugotovil še kršitev zlorabe monopolnega položaja.
Kot mi je znano, to pravico (ki se, kot že navedeno, ne uveljavlja obvezno kolektivno) operaterji za obdobje po oktobru 2010 urejajo individualno s posameznimi izdajatelji, kot to pač počno na primer Pink TV, pa Discovery, HBO itn. Sam sem se v preteklih letih večkrat pogovarjal s predstavniki tako Evropske radiodifuzne zveze kot nemškega interesnega združenja izdajateljev komercialnih televizij VG MEDIA, ki pa so mi zatrdili, da zaradi izjemno negativnih izkušenj s Sazasom, za uveljavljanje svojih pravic do nadaljnjega ne želijo več sodelovati s kolektivnimi organizacijami. Gre torej za side biznis, ki ga lahko opravlja kdorkoli – lahko tudi VPK, če to želi in v to prepriča imetnike pravic. Če pa to počne kolektivna organizacija poleg rednega dovoljenja (ki ga mora za izvajanje svoje dejavnosti pridobiti od državnega organa), pa gre za opravljanje komercialne dejavnosti. Za kar pa je prav tako treba pridobiti dovoljenje URSIL. In Sazas ga v desetih letih pač ni.
Razlika med prejšnjim (Sazas) in sedanjim (AIPA) sistemom je torej v tem, da so t. i. broadcasterji imeli v starem sistemu kar 43-odstotno participacijo, nadaljnjih 35 odstotkov je popolnoma neselektivno pobralo zasebno združenje AGICOA, tisto, kar je ostalo, pa Sazas. Zato se čudim, čemu filmarja Andrej in Matjaž poveličujeta prejšnji sistem, ki je bil očitno in dokazano v veliko škodo slovenski avdiovizualni ustvarjalnosti.
Višek sprenevedanja je tudi stavek, da se je denar v produkcijo vračal tudi prek mednarodne organizacije AGICOA, ki ščiti večino mednarodnih producentov, in naj bi po Andrejevih in Matjaževih besedah dosegal petkratnike ali desetkratnike zneskov iz naslova producentskih pravic, kot jih je Zavod AIPA razdelila za leto 2011.
To enostavno ne drži. Pri AGICOA so po njihovih lastnih navedbah participirali zgolj štirje producenti, in še to v desetletni karieri zbiranja samo kako leto ali dve. Po kakšnem ključu so na AGICOA določili, katerim štirim dati sredstva, pa je že druga zgodba ... Prav tako je popolnoma neresen in zavajajoč podatek o nadomestilu, ki ga zavezanci plačujejo AIPA.
Se pa strinjam, da se tega oreha – beri kolektivnega uveljavljanja avdiovizualnih pravic – še nihče ni dovolj resno in celovito lotil. Sprašujem se le, kaj sta od leta 1999 dalje počela Matjaž in Andrej. Sprašujem se tudi, zakaj sta se iz »zimskega spanja« aktivirala šele po tem, ko je – popolnoma upravičeno in zaradi malomarnega upravljanja – začasno dovoljenje izgubil Sazas. Sprašujem se tudi, zakaj se na vse kriplje trudita za vzpostavljanju prejšnjega stanja, čeprav obstaja več odločb in ugotovitev, da je bilo tedanje stanje v nasprotju z zakonodajo. Nadejam se njunega odgovora.
Gregor Štibernik
direktor AIPA