Resne spremembe avdiovizualnega sektorja v Sloveniji
Sektor avdiovizualne produkcije in distribucije vsebin je treba gledati celovito. Že zdaj imamo zadosti zakonov, ki urejajo to področje, nujno pa je, da jih povežemo v enotno celoto. Po pomembnosti in potencialnem prihodku za našo gospodarsko panogo si sledijo:
Zakon o medijih (ZMed), ki določa, da mora biti za slovenska avdiovizualna dela in posledično za produkcijo namenjenih pet odstotkov letnega oddajnega časa na komercialnih televizijah, na javni RTV SLO pa najmanj 25 odstotkov; od tega mora najmanj četrtino naročenega in narejenega programa narediti slovenska neodvisna produkcija (SNP). To predstavlja samo za TV-programe, ki oddajajo na Multipleksih (MUX), vključno z javno RTV SLO, 4000 ur slovenskih avdiovizualnih del. Po naši oceni gre vsaj za 15 milijonov evrov sredstev za premierne programe, ki bi jih že več kot 10 let po tem zakonu morali financirati vsi izdajatelji medijev.
Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS) v našo zakonodajo implementira evropske standarde in predpisuje za celotno Evropsko unijo minimalne 10-odstotne deleže evropske neodvisne produkcije (kamor spada tudi naša!) za vse izdajatelje TV-programov – tudi za nelinearne. Praksa v državah članicah je, da je ta delež po tihem dogovoru rezerviran znotraj posamične države. V razvitih državah EU to ne predstavlja nikakršnega problema, saj je povsod prisoten trend zviševanja zunanje neodvisne produkcije, (»outsourcing«), ki je v stalnem porastu, tako da v večini držav dosega celo nad 20 odstotkov. Takšna produkcija je bolj inovativna, se hitreje odziva, širi konkurenco, generira nova delovna mesta – predvsem pa je cenejša. RTV SLO porabi že več kot 75 odstotkov od 130-milijonskega letnega proračuna za fiksne stroške svojega obratovanja!
Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), ki zagotavlja nadomestila za producente in avtorje preko kolektivnih organizacij za kabelsko retransmisijo. Pri nas je višina tarife, ki jo je izpogajala kolektivna organizacija AIPA (Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije; a tudi v tej organizaciji so stroški obratovanja nesorazmerno velik, že 30-odstotni), radikalno prenizka v primerjavi s sosednjimi državami. Stanje pred letom 2010, ko je nadomestilo pobiral SAZAS (Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske in sorodnih pravic), je bilo evropsko primerljivo. Sicer nižje kot ponekod, vendar sedanjega cenovnega dampinga ni bilo. Denar se je v produkcijo vračal tudi prek mednarodne organizacije AGICOA, ki ščiti večino mednarodnih producentov, in dosegal pet- ali desetkratnike zneskov iz naslova producentskih pravic, kot jih je AIPA razdelila za leto 2011. Zdaj znaša nadomestilo, ki ga plačajo kabelski/IPTV operaterji, pol evra po priključku na naročnika (torej 0,5 € x 450.000 naročnikov je v dvanajstih mesecih 2.700.000 evrov), realno pa bi bilo zaračunati vsaj 2 € po priključku, torej skupno 10,8 milijona evrov sredstev za razdelitev med avtorje in producente – tuje in domače. Ravno v tem zakonu je mogoče iskati pot iz labirinta že sedanjih in tudi prihodnjih gospodarjev v posredovanju programskih vsebin. To najbolj donosno področje je popolnoma neurejeno, saj ni zakonodaje (ne samo pri nas – s tem problemom se soočajo celo naši vzorniki Skandinavci in tudi denimo Belgijci) za reguliranje prihodkov, ki jih preko telekomov ustvarjajo televizije in drugi, ki posredujejo avtorsko zaščitene vsebine na novih platformah (mobilniki, tablice ...). Tega oreha se še nihče ni resno lotil. Iz tega zakona izhaja tudi možnost zaračunavanja za retransmisijo programskih vsebin TV-organizacij, ki trenutno oddajajo na MUX A in C.
Zakon o RTV, ki podrobneje določa merila za financiranje zunanjih produkcij. V enem členu je podrejen zakonu o Slovenskemu filmskemu centru (zdaj delujočemu predhodniku SLAVC).
Zakon o Slovenskem filmskem centru (SFC) realno razdeli manj kot štiri milijone evrov sredstev za produkcijo filmov letno. Zavod Viba film, samostojna enota za produkcijo, ki črpa tudi iz proračuna, pa je letno financiran s približno 800.000 evri. Celotna slovenska filmska produkcija dobi manj denarja kot eno narodno gledališče (gre za obliko javnega zavoda, kjer je ustanovitelj država; takšnih gledališč imamo v Sloveniji pet, tri dramska in dve operno-baletni). Zakon pa ni vzdržal ustavne presoje v členu, ki obvezuje komercialne TV-postaje k participaciji pri financiranju slovenskega filma (odločba Ustavnega sodišča U-I-73/12-15 iz 6. 3. 2014).
Priporočava branje tega poučnega pravnega mnenja, saj razkriva vse neznanje predlagateljev, ki v Zakonu o SLAVC nadaljujejo že vnaprej izgubljeno bitko. Tudi tokrat se zaradi dveh milijonov evrov dodatnoega denarja za financiranje filma postavlja na kocko novi zakon v celoti. Na razpravi vseh udeleženih v verigi na ministrstvu za kulturo so novemu paradržavnemu davku odločno nasprotovali distributerji, prikazovalci, kabelski operaterji in telekomovci, presenetili pa so predstavniki največje komercialne televizije, ki novi zakon v tem delu podpirajo – kaj pričakujejo v zameno, pa bomo videli prav kmalu, kajti že ta ali prihodnji mesec sledi polemika o novem medijskem zakonu. Ta zakon predvideva dva odstotka sredstev iz naročnine javne RTV, ki bi jih morali nameniti za spodbujanje kinematografsko prikazovanih del. Gre za 1.700.000 evrov sredstev na letni ravni.
Zakoni predvidevajo dovolj denarja
Če upoštevamo vse navedene zakone, je trenutno zadosti potencialnega denarja, ki bi brez dodatnih posegov v pravice drugih in novih zakonov lahko omogočil razcvet avdiovizualne panoge. V prihodnosti se ob obstoječih programskih zahtevah tudi ni bati zmanjševanja potreb po vsebinah. Nujno pa je treba vzpostaviti pregled nad celotnim resorjem, saj je zdaj razdeljen med preveč ministrstev (kulturno, gospodarsko, šolsko …), skrbnega nadzora in sankcij za kršitelje z zakonom določenih kvot evropske in slovenske neodvisne produkcije pa ni. Zato prav tu vidimo največji problem. Imperativ in temelj vsega so pravilno urejene avtorske in sorodne pravice. Nad tem področjem trenutno bdi anemični Urad za intelektualno lastnino (UIL), tržno delovanje gospodarskih subjektov avdiovizualnega sektorja pa se lahko vzpostavi le tako, da se porabniki zavedo pomena te dejavnosti in dejstva, da vsaka stvar nekaj stane (televizijske postaje, radijske postaje, kabelski operaterji, javni prikazovalci, telekomi).
Avdiovizualno panogo je treba opredeliti kot gospodarsko, saj z vsebinami ustvarja dodano vrednost, ali pa bo za vedno ostala zgolj proračunski porabnik kot državni producent posebnega statusa, ki ne zaposluje in ne vlaga v razvoj. In ki ne jamči ne s svojim premoženjem ne z garancijami za izpolnitev pogodbenih obveznosti. Nesprejemljivo je, da smo ena redkih držav, kjer je bogokletno govoriti o zaslužkih v filmski in televizijski industriji.
Idealen scenarij
Glede na minorni proračun državnega razdeljevalca denarja za film (SFC), bi bilo veliko bolj smotrno podeliti tri koncesije (najbolje trenutno trem največjim producentom, ki očitno tako ali tako živijo samo od tega denarja, kot je napisal tudi Samo Rugelj v prejšnji številki Pogledov) in ustvariti zdravo konkurenco. Vsak od koncesionarjev naredi določeno količino produkcij v javnem interesu, npr. dva celovečerca, dva kratka filma, animirani film ali računalniško igro, po treh letih pa se naredi evalvacija projektov po kriteriju uspešnosti v tujini, gledanosti na TV-postajah, pri prodaji vstopnic ... in nato z matematično metodo (objektivno) določi razmerja zneskov koncesij za naslednje leto. S tako ureditvijo bi se izognili vsem strokovnim komisijam (za scenarije, za razvoj, za produkcijo itn.), ki jih vedno označujemo kot pripadnike ene skupine, saj bi obstajale vsaj tri možnosti za produkcijo enega scenarija. S tem bi se izognili fikus producentom, ki nimajo niti za burek, kaj šele, da bi stvarno jamčili v primeru fiaska projekta, postavili bi pravila, kdo je lahko producent iz proračuna itn. Prednost tega sistema vidiva tudi v tem, da lahko potem mirno ukinemo obstoječe institucije (SFC in Viba film).
Pod državno pristojnostjo ostane samo promocijski oddelek za skupni nastop v tujini in pa »commission fund«, pri katerem morajo davčne olajšave dosegati vsaj 150 odstotkov, sofinancira pa se največ 50 odstotkov proračuna projekta, tako da mora producent sam najti koprodukcijske vire. Tako bi se vzpostavila tekmovalnost med producenti, ki bi lahko dobili več ali manj proračunskega denarja, obenem pa bi prvič prišli v situacijo, da bi producent po vzoru razvitih kinematografij res opravljal funkcijo zbiralca kapitala za projekt, v katerega verjame in ki bi prinesel pozitiven rezultat v vseh pogledih.
Viba film v tem primeru res ne sodi pod državni resor, jasno pa je tudi, da državnih filmskih studiev ne poznajo več nikjer v zahodnem svetu. Največja tabu tema pri nas je privatizacija Viba filma. V izogib temu predlagava, da prostore in opremo Viba filma prevzame Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) in jih uredi kot elitno opremljeno lokacijo za svojo pedagoško dejavnost, ki zdaj deluje v nevzdržnih prostorskih in tehničnih razmerah. V primeru poslovanja na trgu je obstoječi Viba film tudi v koliziji z načeli varstva konkurence EU in tudi slovenske zakonodaje. Po svetu velja pravilo, da se producent lahko sam odloči, kje so njegovi produkcijski viri, saj je v večini držav EU eden od ključnih elementov neodvisnosti producenta prav avtonomen izbor resursov. Dosedanji, večinoma anonimni pisci naše avdiovizualne zakonodaje tega posega in morebitnih posledic niso predvideli.
Mogoče se zdi to pisanje preveč enostavno in nerealno, a le s holističnim pristopom v celotnem sektorju so mogoče spremembe. Če pa si bomo sprememb samo želeli, ob tem pa naredili vse, da se nič ne spremeni, se bo zgodba o podhranjenosti avdiovizualnega sektorja nadaljevala v naslednje desetletje ali še dlje. Enako »enostavno« bi lahko sestavili predloge za spremembo tudi na televizijskem/medijskem delu, a o tem v kratkem, ko bo aktualen predlog Zakona o medijih.
Prvi korak, ki bi ga že zdavnaj moral narediti naš drugostopenjski pritožbeni organ in pobudnik vseh zakonskih sprememb – ministrstvo za kulturo, pa je ne glede na karkoli implementacija in dosledno spoštovanje obstoječe zakonodaje. A to že več kot deset let ni tako! Če bi ministrstvo to svojo dolžnost izpolnjevalo, ne bi bilo treba pisati novega zakona, ki naj bi panogi prinesel dva milijona evrov svežega denarja, ampak bi v avdiovizualnem sektorju iz zgoraj prikazanega zakonodajnega okvira imeli na razpolago 20 milijonov evrov na leto.
Nagradno vprašanje: Ali kdo ve, zakaj na ministrstvu tega niso naredili?
Pogledi, let. 5, št. 7, 9. april 2014