O slovenskih madežih
Uradne rojenice knjigi niso bile naklonjene; državni aparat, parlament in celo stranke so jo ignorirali, Janšev vladni kabinet je bil mnenja, da je ne potrebuje, pri predsedniku Pahorju so jo najprej izgubili, potem spet našli, na RTV pa še vedno ne vedo, kaj bi z njo počeli, in se skrivajo, podobno tudi SAZU, da ne govorim o Cerkvi.
Kje se s kritiko Draga Bajta popolnoma strinjamo?
Še nihče se ni spustil v stavčno drobovje knjige, zato se strinjamo z recenzentom, jezikoslovcem, vse bi lahko bilo bolje. Premalo premišljeni prelomi strani bi zahtevali rekonstrukcijo misli, nadgrajevanje stavkov (povedi), nekatere bi morali celo na novo zapisati, kar zapisujemo z opravičilom, da bo lažje odpustiti slovničnim napakam; pikicam in vejicam, sklanjatvam, a le kje na svetu je še kaj popolnosti? A obljubljamo, od tu in od danes dalje bo pri našem delu vse še boljše, tudi po zaslugi recenzenta. Če bo prišlo do ponovne izdaje, bo vse popravljeno, če bo prevedena, pa bo sploh drugače.
Kje se z Dragom Bajtom deloma strinjamo?
Najprej glede slovenskih madežev: madeže ima vsaka družba, ti niso najbolj pomembni, pomembnejši so vzroki za njihovo nastajanje, še posebej njihovo odstranjevanje tako, da se več ne pojavljajo, zato izbrani naslov recenzije resnično ni najboljša izbira. Potem pa Bajt pravi: »Pripoved, dokaj živahno in pogosto prenapolnjeno z zastranjevalnimi ekskurzi, razvija z ilustrativnimi primeri iz svoje izkušnje in zgledi iz izkušenj prijateljev; tako je dokaj raztrgano miselno razglabljanje še bolj fragmentarno razlomljeno besedilo […] Prekinjajo ga tudi pogosti citati iz tujih del, ki so le redko označeni, in obilica podatkov, navedenih iz raznih spletnih virov.« Seveda ima Bajt prav, a on ni videl obrazov mojih prijateljev, ki so v strahu, da se jim ne bi kaj zgodilo, pobegnili – saj je kaj takega zapisati že bogokletno – in prenehali sodelovati. Zato sem se prav s takimi informacijskimi ekskurzi zavaroval pred vsemi mogočimi, tudi sodnimi posledicami.
A bistvo knjige je in ostane komu izstaviti račun za nastajanje in tudi za odstranjevanje madežev, z vsemi posledicami. In pogojno zapisano, dober pisec take vsebine je lahko le človek, ki ima svoboden pogled na preteklost in tudi v prihodnost, ne služi nobeni ideologiji in ni bil služkinja nobenemu družbenemu sistemu! Šele zdaj v EU lahko razmišljamo, govorimo in tudi pišemo, kot hočemo, ker ni več zapovedano, da je pisec lahko le in samo tisti, ki ima status »družbeno angažiranega delavca z mandatom CK«. Pisanje o preteklosti in zgodovini ni več in nikoli več ne bo v popolni lasti politike in njenih stricev, izbranih piscev in pisunov, pisanje je končno postalo akt svobodnega izražanja kateregakoli človeka in hvala bogu, pisanje je končno postalo svetovni trend svobodnih ljudi, ne glede na izobrazbo in njeno usmeritev. In končno, nihče si ne more več lastiti trga, kot je to bilo v socialističnih časih, tržni dominanci političnega diktata, prej ali slej bodo tudi iz naših knjigarn izginile knjige o Titu in njegovih ljubicah, Stalinu in Hitlerju, ki danes bralca kar na vhodu vsiljivo pozdravljajo kot simboli moči in zločinstva, ki so pobegnili dostojnosti časa, pojavile se bodo knjige o tem, kako živeti, preživeti in upravljati s svojo srečo glede na sposobnosti posameznika, skladno s standardi moderne družbe.
In kje se z Dragom Bajtom ne strinjamo?
Bajt je zapisal: »Knjiga … je izšla v samozaložbi. Prav zato je nekoliko podstandardna glede na izdaje, ki tačas izhajajo po Sloveniji; to velja tako za notranjo in zunanjo opremo kot tudi za samo besedilo, ki je grafično in tipografsko stavljeno precej nesodobno in površno«. Ne strinjamo se zato, ker so naše izkušnje preveč grenke, saj celo založbe lomastijo s knjigo, kot se jim zahoče. Izločajo, prirejajo in se norčujejo iz avtorja, ki je za njih menda – smet … Le berite to knjigo, kaj si založba lahko privošči, sicer pa – le kdo bi si upal natisniti tako knjigo, kot je Komu izstaviti račun? Kdo bi si upal tvegati ta korak brez posledic? Kdo ima toliko poguma? Kdo? Skoraj ga ni videti. Knjigo je izdala gospodarska družba, registrirana za založništvo – na Slovenskem jih je nekaj čez sto –, kar nima nič skupnega s samozaložbo, kot vztrajno omenja recenzent in je pogosto slišano v slabšalnem pomenu. Mimogrede, knjiga, ki je po mnenju mnogih kupcev, prijateljev in znancev zelo lepa, je že na mednarodnem trgu, zaradi primerne prodajne cene so stroški že pokriti, kar je izjemen poslovni dosežek, postala je uspešen produkt, k čemur je v veliki meri pripomogla atraktivna zasnova naslovnice, notranje opreme ter nizanja vsebine, kar je v popolnem nasprotju s stališčem recenzenta, ki govori o podstandardu, nesodobnosti in površnosti, a tudi on ima pravico do svojega mnenja.
Knjiga Komu izstaviti račun? Izzivanja in madeži je prva knjiga, ki slovenskemu bralcu na široko odpira okno v skrivnostni svet Resnice, ki na Slovenskem postaja vse bolj skrita in zavita, v kateri lahko vsakdo išče vzroke za Stanje, pa tudi pogoje za Prihodnost, brez nadzora države in diktata velikega Gospodarja, kot je bilo v polpreteklem času. Sicer pa je prava ost pisanja, da ne bo pomote, vseskozi usmerjena v iskanje odgovora, komu izstaviti račun za zablodo, ki so jo slovenskemu narodu povzročili nosilci boljševistične revolucije na Slovenskem, ki so vse bolj ponosni na dejanja, če bi njihova preteklost res temeljila na tako izjemnih rezultatih, (http://www.youtube.com/watch?v=ifydoT0v3J8&feature=youtu.be), ker spet hočemo, pa spet nočemo biti del EU, iz nekaterih medijev pa je celo sklepati, da se nam nekateri tovariši že kar smejijo, saj so s pomočjo njihove revolucije in državljanske vojne postali izjemno bogati, pristali so v sami Indiji Koromandiji, kot jo je obljubljala komunistična ideologija. In paradoks, nihče jim ne očita kraje, pohlepa, niso deležni represivnih ukrepov ali kratenja svobode. Vse kaže, da jim ni treba vrniti niti kupov denarja iz naše skupne vreče, ki so jih pred nosom vseh državljanov in z vedenjem državne administracije z bankami na čelu odnesli na Kajmanske in Deviške otoke, na Ciper in v Luksemburg in še kam drugam, da ima od tega koristi, ne boste verjeli – tujec. Ja, ja, kar tujec, tisti, ki niti ne ve, kje je ta naša majhna in nebogljena Slovenija, torej tujec, ki ni imel nič skupnega z znojem in trpljenjem pri nastajanju tega bogastva, samo čudi se temu slovenskemu fenomenu, razbrzdanemu nastopaštvu in zapravljanju slovenskega delavskega denarja.
Vse, kar je še ostalo, je prava bagatela. Simbolično sta na mizi ostali le še solata in sol. Na mizi proletarski.
Dr. Julij Bertoncelj, Založba Berton, d. o. o., Kranj