O slovenskih madežih
Bertoncelj v obsežni knjigi odgovarja pravzaprav na eno samo ključno vprašanje: Kakšni smo Slovenci? V sklepu knjige si avtor sam takole odgovarja: »V Evropi živimo dvojno življenje, enega za sebe, za dom in domače dvorišče, z drugim hodimo okoli po svetu in se trkamo po prsih s trditvijo, kako smo – demokratični kot vse sodobne družbe.« Ta odgovor, na tem mestu strnjen povzetek osnovne tematike, ga zaposluje ves čas; išče ga tako retrospektivno, glede na dogajanje v zgodovini slovenskega naroda, kot perspektivno: Kako naprej, Slovenija? Cela knjiga je nekakšen avtorski »apel na slovenskega Človeka«, da se končno zave samega sebe in svoje usode ter se odloči za pot, ki ga bo dejansko vodila v Evropo in svet. Namen je vsekakor pravi in pomemben; a kako se nam kaže v Bertoncljevi viziji preteklosti in prihodnosti?
Bertoncelj začne svoje pisanje z osebnim povzemanjem zgodovine Sovjetske zveze po revoluciji, v času Lenina in Stalina, druge svetovne vojne in komunizma; kmalu se njegova refleksija naveže na Stalinov sporazum s Hitlerjem in usodo Slovencev pod dvema totalitarizmoma: nacizmom in stalinizmom. To paberkovanje po zgodovini je namenjeno predvsem temu, da opozarja na tiste značilnosti in trenutke slovenske zgodovine, ki jasno kažejo povezanost s polpreteklim komunizmom, katerega dedič je bil nedvomno jugoslovanski in slovenski socializem pod Titom (titoizem) in Kardeljem. To so tisti »madeži«, ki so neizbrisno zaznamovali tudi današnje Slovence, dediče Jugoslovanov. Bertoncelj se posebej zaustavlja pri medvojnem nasilju, ki je vodilo v genocidni poboj domobrancev po končani vojni, pa pri povojni intrigantski politiki komunistične partije in zmotah samoupravnega socializma, ki sta zatirala neodvisno in samostojno misel in izničevala ekonomske zakonitosti družbenega razvoja ter nazadnje pripeljala ne le v krizo Jugoslavije, temveč tudi v današnjo gospodarsko in duhovno krizo Slovenije.
Skratka, osrednja pozornost Julija Bertonclja je na prvih 260 straneh knjige namenjena posameznim tabujem jugoslovanske in slovenske polpretekle zgodovine; ukvarja se z notornimi, vendar pogosto še vedno zamolčanimi resnicami (npr. povojni poboji, sprava, komunistična represija, delovanje Udbe in SDV), ki še vedno burijo naš čas, ker pač niso bile nikdar ustrezno razgrnjene, interpretirane in razčiščene. Po njegovem kaže, da še dolgo ne bojo, saj živimo v »jugoslovanski Sloveniji«, ki se ni sposobna kosati z družbeno in tehnološko bolje razvito Evropo. Nemalokrat tudi zaradi naše lastne človeške neumnosti in neizvirnega posnemanja drugih. Pripoved, dokaj živahno in pogosto prenapolnjeno z zastranjevalnimi ekskurzi, razvija z ilustrativnimi primeri iz svoje izkušnje in zgledi iz izkušenj prijateljev; tako je dokaj raztrgano miselno razglabljanje še bolj fragmentarno razlomljeno besedilo, ki razpada v posamične krajše, grafično označene sklope, odseke in odlomke. Prekinjajo ga tudi pogosti citati iz tujih del, ki so le redko označeni, in obilica podatkov, navedenih iz raznih spletnih virov. V tem pogledu in prav zato je Bertoncljevo branje za bralca, navajenega določenega reda, v prvem delu precej naporno – četudi je avtorjev namen prav nasproten: karseda razumljivo in preprosto povedati, »komu izstaviti račun« za vse napake in zmote slovenske zgodovine, ki se zdaj spreminjajo ne le v »madeže«, temveč kar v »blamažo«.
Morda se je tega zavedal tudi avtor sam, ko se je na dobri polovici knjige odločil za temeljit zasuk zornega kota in pripovedne tehnike: ob izkušnjah, ki si jih je pridobil s pisanjem in izdajanjem svoje prve knjige Saga hiše ob robu gozda, se je lotil primerjalne analize starega Rima in današnje Slovenije. Izgovor za to je bilo kar njegovo kolesarjenje po Italiji, ki ga je napisal pod naslovom Šepetanja na kolesu (2008). Ob tem se je premalo zavedal ugotovitve, do katere so ga pripeljale pretekle izkušnje: ni dobro v eno knjigo stlačiti vse mogoče; preveč je bil namreč zaverovan v misel, ki jo je zapisal na strani 305: »Res pa je, pisatelj se s pisanjem knjige vpiše med nesmrtna bitja – volens nolens.« Misel namreč ne drži, če ne gre za res dobro, vrhunsko in mojstrsko knjigo. Prav zaradi tega je druga polovica knjige Komu izstaviti račun? sicer nekoliko bolj strnjena, a še naprej pridigarska; povezana je z avtorjevo osebno prakso in dobronamernimi idejami, vendar preveč obremenjena z vsesplošno kritiko obrobnih reči (npr. z zamerami ob človeški nehvaležnosti, nevljudnosti in pišmevuhovstvu), izvirajočo iz številnih avtorjevih slabih izkušenj v založništvu in knjigotrštvu.
Primerjava med starimi Rimljani in Slovenci sega na številna področja družbene prakse, od prava in sodstva prek politike, družbene ureditve in volitev do gradbeništva in prometa. Tudi pri tem avtor pogosto prekinja rdečo nit z miselnimi skoki v ZDA, Izrael ali kam drugam, da bi nemara nazorneje ilustriral svojo misel, kako zelo smo Slovenci oddaljeni od kapitalistične logike Zahoda. Bertoncelj pri tem ostaja samosvoj: ob ironični primerjavi starega Rima in svoje domovine posebno poudarja razvoj novih tehnologij in človekovo vlogo pri tem ter ostaja zvest zagovornik inženirstva, ki bo »odrešilo« svet.
Knjiga Julija Bertonclja je zanimiv dokument razmišljanja današnje tehnične inteligence v redkih trenutkih, ko se ta vendarle odlepi od svojega eksaktnega poklica in se poda na negotovo in nejasno področje humanistične refleksije. S tega vidika je njegov poskus hvalevreden in na trenutke prenikav vpogled v nekatere ključne probleme slovenske družbe, ki izvirajo iz nepremišljene zgodovine in nepredelane sodobnosti. S svojim razdrobljenim in nepreglednim slogom je bržkone težak zalogaj za neizkušenega bralca; z malomarnim citiranjem in navajanjem z vseh vetrov pa pogosto vnaša zmedo in dvom o resnosti refleksije. Tudi barvne fotografije iz narave, ki naj bi vzpostavile kontrast z vsebino, stvari ne rešujejo. Za bralca, vajenega vsega (za takega se ima tudi avtor te ocene), pa je knjiga Komu izstaviti račun? na trenutke težko jezikovno breme: v njej mrgoli ne le neverjetna množina pravopisnih in slovničnih napak, temveč tudi obilje nejasnih in nerazvitih misli, tako da besedilo tu in tam postane popolnoma nerazumljivo (in to kljub lektorjem z imeni in priimki). Obsežna Bertoncljeva knjiga je pač rezultat njegovih založniških prizadevanj, ki so se nazadnje iztekla v samozaložbo; ob branju hitro postane jasno, zakaj se nekateri niso hoteli lotiti branja v rokopisu. Mislim, ki so poštene in resnične, se tako dela velika škoda: obtičale bojo na policah avtorjevih prijateljev in znancev.
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013