Kratke zgodbe iz – avtomata
Pod napisom »Distributeur d’histoires courtes« je zagledal gumbe s številkami ena, tri in pet. Številke označujejo minute, ki jih povprečni bralec porabi za branje želene zgodbe. Jess se je odločil za srednji, triminutni gumb. Takoj ko ga je pritisnil, se je iz reže pod njim prikazal ozek, blagajniškemu računu podoben izpis, pardon, triminutna zgodba. »Chambre avec vue« avtorice Blandine Buttele je pisalo na vrhu »knjige«. Šlo je za dialog med dvema upokojencema.
Mateychuk, piše New Yorker, je bil nad zgodbo tako navdušen, da se je brez razmišljanja odločil še za eno, za pozneje. In še eno in še eno, dokler jih ni imel, kar se bralnega časa tiče, za krajši roman. In porabil ves papir.
»Odkar smo ga dobili, se nam dogajajo čudne reči,« je njegovo »neskončno« tiskanje spremljal uslužbenec urada. »Turisti k nam pridejo samo zato, da z aparatom naredijo selfije.« Trenutno je v Grenoblu, kjer živi nekaj več kot 160.000 prebivalcev, osem avtomatov za tiskanje kratkih zgodb. Start-up podjetje Short Edition je oktobra lani prototipe postavilo v turistični urad, knjižnico, v prostore mestne uprave in socialnega centra. Tisti, ki jih danes želijo najeti, to lahko storijo za petsto evrov na mesec, mestu jih je uspelo dobiti ceneje, tudi zato, ker so sofinancirali razvoj prototipov.
Uporabniki lahko izbirajo med šeststo shranjenimi kratkimi zgodbami, do zdaj so jih natisnili dobrih deset tisoč. Christophe Sibieude, eden od ustanoviteljev podjetja Short Edition, je prepričan, da je razlog priljubljenosti ta, da avtomati ponujajo nekaj, kar pametni telefoni in podobne naprave, ki jih ves čas nosimo s seboj, ne zmorejo ponuditi. »Pametni telefoni so popolnoma zabrisali mejo med našim zasebnim in delovnim časom. Papir oziroma nanj natisnjena kratka zgodba je korak stran od delovnega časa, pomeni čas zase, istočasno pa tudi odmik od vseprisotne tehnologije. Hkrati ima še estetski učinek.«
Francozi so narod pisateljev. Raziskava iz leta 2013 je pokazala, da je sedemnajst odstotkov državljanov v življenju napisalo vsaj eno (praviloma neobjavljeno) literarno besedilo. V Short Edition so se že leta 2011 odločili, da piscem ponudijo možnost objave besedil tako na spletu kot s pomočjo avtomatov. Doslej jim je uspelo zbrati več kot deset tisoč zgodb, ki jih je mogoče prebrati na njihovi spletni strani. Bralci imajo tudi možnost ocenjevanja, na podlagi katerega se v podjetju odločijo, katera dela bodo izdali v obliki elektronskih in/ali zvočnih knjig, več jih je v sodelovanju s »klasičnimi« založbami izšlo tudi v tiskani obliki.
Do avtomata za razdeljevanje zgodbe se prebijejo le najboljše. Sistem je zelo tekmovalen, je prepričan Xavier Bray, avtor zgodbe La Forme, ki jo je mogoče najti v avtomatu. Preden se je Bray odločil poslati zgodbo na Short Edition, je več let objavljal na svojem Facebook profilu.
Ideja za izdelavo avtomata se je pojavila leta 2013, ko je ekipa podjetja Short Stories zaradi časovne stiske namesto na kosilo zavila pred avtomat s sendviči in brezalkoholnimi pijačami. Nekdo od ekipe je rekel, da bi bilo idealno, če bi namesto čokolade za posladek lahko naročil kratko zgodbo. To je bilo dovolj za razvoj prototipa, za katerega so potrebovali eno leto, za javnost pa je bil pripravljen lansko jesen.
Medijski odziv je bil takojšen in nepričakovano velik. »V nekaj mesecih je novica o avtomatu postala spletni hit, o njem so pisali spletni in tiskani mediji po vsem svetu. Do zdaj je bilo napisanih več kot 300 člankov,« pravi Sibieude. »Vedno več je konkretnega povpraševanja. Zanimanje so pokazala vodstva bolnišnic, železniških postaj, letališč, tematskih parkov, muzejev ...«
Za zdaj je Grenoble edino mesto, v katerem si je mogoče postreči z zgodbo iz avtomata. Za župana Erica Piolla je bila postavitev eden od načinov, kako prebivalcem približati kulturo. Zanj aparat pomeni krepitev vezi med mestom in občani.
»Domišljija in pisana beseda se v zadnjem obdobju vračata v javne prostore,« je prepričana arhitektka in urbanistka Corinne Langlois. Langloisova je bila ena od pobudnic novoletne akcije leta 2014 v Toulousu, kjer so prebivalci mesta svoje na papir izpisane novoletne želje lahko obesili na novoletne jelke, postavljene po različnih mestnih trgih. Vedno več mest oglasne površine namenja literaturi, tako prozi kot poeziji. Tako v Londonu kot v Parizu in New Yorku je na oglasnih površinah podzemnih železnic najti številne navedke iz literarnih del. »Ljudje v ekstremno urbaniziranih sredinah takšen 'odklop' enostavno potrebujejo,« je prepričana Langloisova.
Aparat v grenobelskem turističnem uradu ima že več stalnih strank, ki po zgodbo pridejo vsaj dvakrat tedensko. V knjižnici je podobno, saj so printi kratkih zgodb odlični tudi kot označevalci strani ... V Short Edition upajo, da jim bo s projektom uspelo prodreti tudi v tujino. Za zdaj so dobili povpraševanje iz Tunizije, Avstralije in Združenih držav Amerike, aparate preizkušajo številna francoska podjetja, pripravljajo pa tudi angleško verzijo, s katero bo mogoče po besedah Sibieuda šele zares načrtovati prodor na globalni trg. Njegova želja je jasna: »Aparat v vsak Starbucks!« A. J.