Kritike - Kino

Policist (The Guard). Režija John Michael McDonagh. Irska, 2011, 96 min. Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Novo mesto, Kolosej in Planet Tuš

Zabaven komični triler, ki mu je pred dvema tednoma pripadla čast otvoritve letošnjega festivala Liffe, si ogleda ne zasluži le zato, ker ste radovedni, kako gresta skupaj irski film in naša Katarina Čas, ki v njem suvereno odigra manjšo, a vendarle glavno žensko vlogo. To je sicer povsem legitimen razlog, a Policist ima tudi mimo njega dovolj privlačnih atributov, zaradi katerih je z njim nadvse prijetno preživeti večer v kinu.

Glavna zvezda filma torej ni naša Katarina, ampak Gerry Boyle, policist iz majhnega irskega mesteca, ki obožuje kletvice, narkotike, zajedljiv humor, občasno rekreacijo v družbi dublinskih prostitutk in svojo odštekano, na smrt bolno mamo. Ko se v eni izmed počitniških hišic v njegovem rajonu pojavi skrivnostno truplo in se izkaže, da je žrtev povezana z najnovejšimi aktivnostmi lokalnega narkokartela, ki planira tihotapsko akcijo v njegovem okrožju, Boyle pristane v raziskovalnem tandemu z zategnjenim agentom FBI Wendllom Everettom, ki preiskuje narkonavezo.
Seveda gre za znan »dva nekompatibilna lika sta prisiljena združiti moči za skupno stvar« zaplet, a režiser John Michael McDonagh vendarle ni tako skromen, da bi se zadovoljil le z generično »štanco«, zato je karakterni dialektiki dodal nekaj izvirnih zasukov in namešal bistro, ostro, malček eksotično mešanico stilov in senzibilitet, kjer ni nič tako, kot je videti na prvi pogled – še najmanj njen protagonist.
Da nismo v čisto klišejskem trilerju, je jasno v trenutku, ko spoznamo policista Boyla. Natančneje takrat, ko eni izmed smrtnih žrtev prometne nesreče sune LSD pivnik in si ga v naslednjem trenutku položi na jezik. Godrnjavi provokator Boyle se skozi film izkaže za vse prej kot enodimenzionalen lik. Če je na začetku videti kot tečen, nesramen in ne pretirano bister brencelj, ki rad zastavlja neprimerna vprašanja ob najbolj neprimernih trenutkih, se sčasoma izkaže, da pod svojimi jedkimi dovtipi skriva še vse kaj drugega kot brezno cinizma in zagrenjenosti – recimo čisto svojo, unikatno moralo, v katero verjame brez preostanka in jo je pripravljen braniti z lastnim telesom. Še najbolje ga z besedami »nikakor ne morem ugotoviti, ali si tako zelo pameten ali tako zelo butast« opiše njegov novi poštirkani asistent. Boyle ni ne eno ne drugo, je le presneto dobro prilagojen na preživetje v svojem čudaškem mikrookolju. Ve, da mora dvomiti tudi v svoje, ve, da je treba prisluhniti majhnim dečkom na roza kolesih, in celo njegov zajedljivi rasizem na ozadju irskih bizarnosti postane le še dobra preživetvena strategija.
Predvsem pa zna Boyle poskrbeti za zabaven večer, zlasti kadar mu pomagajo filozofsko navdahnjeni kriminalci, groteskni irski staroselci in krvava akcija, pospremljena z glasbeno kuliso špageti vesternov. Komika v veliki meri temelji na jezikovnih bravurah in irskega dialekta nevajen gledalec po poti gotovo izgubi nekaj dialoških cvetk, a jih na cedilu še vedno ostane dovolj za dobro dozo smeha. Nekaj rahlo tarantinovskega je na Policistu, a dobro udomačeno in izpeljano na povsem irski način. Za prvenec presenetljivo zrelo delo.

Pogledi, št. 23, 23. november 2011