Kritike - Kino

KINO: Jaz bi tudi (Yo, también). Režija Alvaro Pastor in Antonio Naharro. Španija 2009, 103 min. Ljubljana, Kinodvor

Nič čudnega, da Jaz bi tudi, celovečerni prvenec španske režijske dvojice Alvaro Pastor in Antonio Naharro, povsod po svetu nabira nagrade in zveste privržence. Z duhovito zgodbo, ki postavlja v središče tako simpatičnega protagonista, kot je visoko izobraženi, v svojo uporniško, v ozke kavbojke in tanke srajčke stisnjeno sodelavko zaljubljeni Daniel, nabriti triintridesetletnik z Downovim sindromom, je glas ljudstva tako rekoč zagotovljen. In če scenarij in režija to zgodbo tako spretno prikleneta na realnost ter obideta melodramatske klišeje, ki junake te vrste radi povzdignejo med transčloveške, brezmadežne duše, od katerih se imamo vsi »normalni« naučiti človečnosti, mu tudi zahtevnejši gledalci nimajo kaj dosti očitati.

Danielova romantična prigoda učinkovito razgali problematičnost koncepta normalnosti in zagrebe še malo globlje. Režiserja nista kritična samo do tega, kako drugačnost percipira širša družba, ki vsak odmik od norme ošine s pomilovanjem in strumno zavzame pokroviteljsko držo, ampak tudi do nasprotne strani – do staršev, ki se z drugačnostjo svojih otrok težko sprijaznijo in vlagajo silne napore v to, da jih poskušajo čim bolj približati »normalnemu« svetu, po drugi strani pa so do njih pretirano zaščitniški in jih želijo tega istega sveta za vsako ceno obvarovati. Danielova nesreča ne izhaja toliko iz tega, da ima Downov sindrom in da ga njegov videz kljub miselni prožnosti še vedno bistveno zaznamuje in mu onemogoča popolno integracijo v klub navadnih smrtnikov, ampak iz dejstva, da se je znašel na nikogaršnjem ozemlju. Daniel je outsider tako med osebami z motnjo v duševnem razvoju kot med tistimi, ki so se rodili s standardnimi triindvajsetimi pari kromosov. Ironija je to, da bi bil, če bi ostal na mestu, ki sta mu ga namenili narava in družba, morda srečnejši, predvsem pa manj osamljen.

Na to možnost namiguje pomenljiv narativni podtok v obliki vzporedne ljubezenske zgodbe med duševno zaostalima najstnikoma, ki se srečata na plesnem tečaju, ki ga vodi Danielov brat. Daniel je preveč odrezan od tega sveta, da bi se mogel zaljubiti v dekle z Downovim sindromom, dekle, ki jo ljubi, pa se iz istega razloga ne more zaljubiti vanj. Njegova vmesna pozicija s svojo nedorečenostjo zoprno mede okolico. Nihče prav dobro ne ve, kako naj se do njega vede in v kateri predal naj ga pospravi; Daniel ni ne intelektualno zaostal ne povsem normalen, ne odrasel ne otrok.

Prava zagata torej ni to, da imaš nalepko duševno zaostale osebe, ampak to, da sploh nimaš nobene nalepke. Jaz bi tudi načne kar nekaj težkih tem, a se jih loti z živahnostjo in avtoironijo, ki ustrezata njegovemu osrednjemu liku. Ne gre sicer za kak značilen »feel-good« film, naivno pravljico, ki bi konec zapečatila s poročno torto, a se konča z dovolj pozitivno noto, da boste iz kina odšli z nasmeškom na obrazu.