Kritike - Kino

Traktor, ljubezen in rock'n'roll. Režija Branko Djurić - Djuro, Slovenija/BiH/Hrvaška, 2008, 105 min. Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Novo mesto, Kolosej in Planet Tuš

Pisatelja Ferija Lainščka bi lahko mirno prišteli med najbolj plodne scenariste slovenskega poosamosvojitvenega filma. Odkril ga je Andrej Mlakar (Halgato, 1994, in Mokuš, 2000), po njegovih literarnih predlogah pa so snemali tudi Marko Naberšnik (Petelinji zajtrk, 2007), Metod Pevec (Hit poletja, 2008) in zdaj še Branko Djurić - Djuro. Traktor, ljubezen in rock'n'roll, posnet po Lainščkovem romanu Vankoštanc (1994), se je zaradi zapletov s producenti in neizplačanih honorarjev štiri leta prašil v bunkerju, zdaj pa je končno našel svojo pot med gledalce; prav zanimivo bo opazovati, kako bo publika sprejela to kinematografsko novost, ki pravzaprav sodi že v našo filmsko zgodovino.

Kombinacija traktorja, ljubezni in rocka se zdi za shizofreno publiko, kot je slovenska, ki je pred televizijske ekrane najbolj trdno pribita, ko se na njih razteguje meh, in se najbolj omedi ob štosih, plasiranih v kakšnem izmed sočnih slovenskih narečij (bog ne daj seveda v ljubljanščini), obenem pa polni stadione na rokerskih koncertih, naravnost zmagovalna. Traktor namreč nežno pritisne na vse tipične slovenske mehke točke: kmečko preprostost in pristnost, narečja, vedeževalke in ljubezen na seniku, obenem pa ima klasično pasivnega protagonista, ki se do konca zgodbe z mrtve točke ne premakne niti za milimeter (še veliki finale izvede preko posrednika, nato pa se častno žrtvuje) in seveda, kar je najpomembnejše, ponuja beg iz težke sedanjosti v idealizirano preteklost, ko smo živeli lepša, bolj pristna, čeprav težka življenja.   
Traktor, ljubezen in rock'n'roll se namreč dogaja v časih, ko so pri nas moški še ponosno nosili brke, medtem ko so si na Zahodu kocine rajši puščali rasti na glavi. Tudi Breza, glavni junak Traktorja, ima dolge lase, ki si jih navija na koruzne storže, in se s svojim brenkanjem na električno kitaro sovaščanom zdi blazno alter, zato pa mu prav s temi atributi uspe očarati žensko svojih sanj. Traktor ima nekaj zabavnih momentov (vendar nikakor ne toliko, kot bi jih utegnili pričakovati od humorističnega kalibra Djurovega kova), ima romantičen zaplet in presenetljiv konec (a se oboje odvije preveč štorasto, da bi se gledalec zmogel z liki zadovoljivo identificirati), ima simpatičen lik mutastega pritlikavca, nekakšnega mini Sanča Panse (odlični Jaka Fon – kje so vloge za majhne pobe, da bomo fanta lahko še kdaj gledali?) in celo vrsto znanih obrazov v »cameo« vlogah, podtaknjenih po celem filmu (Feri Lainšček med lokalnimi pijančki, Vlado Kreslin na prižnici, Srečko Katanec za pultom trgovine z elektromaterialom ...). Čeprav gre za povsem soliden domač komercialen izdelek, mu nekaj manjka, da bi zares prepričal. Če ne drugega, je pač že malo postan in je tako tudi videti. Čeprav ima dober ritem, se zdi nekam utrujen, kot da bi mu manjkalo malo življenja. Mogoče bi mu dobro delo že to, da bi bolj pogumno privili jakost barv in tako štorijo prestavili bolj v polje pretirane estetike, kot je to pred kratkim storil François Ozon v svoji retro komediji Gospodinja (Potiche, 2010). Glede na to, da je kostumografijo oblikoval Alan Hranitelj (kar se filmu tudi zelo pozna), bi znal že tak mali estetski zasuk, ki poudari komično distanco do preteklosti, zadevo spraviti na višje obrate.

Pogledi, št. 24-25, 14. december