Knjiga - Leposlovje

Dušan Šarotar: Nostalgija. Spremna beseda Jelka Ciglenečki. Franc-Franc (Knjižna zbirka Križpotja), Murska Sobota, 2010, 154 str., 20 €

Podoba vrtnic na naslovnici zadnje Šarotarjeve prozne zbirke Nostalgija daje vtis, kot da prihaja iz nekega drugega, minulega časa; prikliče nam nostalgičen spomin na, denimo, vzorce z babičinega prta ali zaves. To občutje začasne vrnitve nečesa preteklega, toplega in domačega nas spremlja tudi ob branju štirih krajših pripovedi v knjigi.

Spominjanje, ki ni ravnodušno, vzpostavlja prostor človekove globine; nekaterim ljudem srčni pomnilnik nemara ne seže niti do včeraj, a Šarotarjevi junaki se pogosto poglabljajo v pretekle doživljaje in jim tako vdihujejo novo življenje.

V prvih dveh pripovedih, Haustor in Lastovka, ki sta močneje zaznamovani s spominjanjem in bolestno željo, da bi preteklost znova oživela ali bila vsaj nekje ohranjena, imamo prvoosebnega pripovedovalca, v drugih dveh, Vrnitev in Ladja, tretjeosebnega. Zgodbe se dotikajo različnih tem, med katerimi je bolj izstopajoča, najbolj nedotakljiva in zavezujoča tista, ki se je je pisatelj lotil že v Biljardu v Dobrayu: bridka usoda prekmurskih Judov med drugo svetovno vojno. A pripovedi tematizirajo tudi usodo nasploh. Tisto, kar je nad nami in na kar nimamo vpliva, je mogoče narava s svojo dokončno premočjo, morda naključje z nepredvidljivostjo, morda božje oko.

Rdeča nit posameznih zgodb se pogosto prepleta z drugo nitjo. Včasih je ena sodobna, druga pretekla, drugič se mešata realna in sanjska. Stvari in dogodki se tu in tam pojavljajo nepričakovano ali izginjajo v nerazločljive barve. Lahko nas zmedejo, a pravzaprav delujejo kakor obrisi sanj. Najmanj sanjska in najbolj jasna je zgodba Vrnitev, kjer ostane nedorečen zgolj konec, ki nas ne poteši povsem. Šarotarjeva pisava nam včasih nastavlja drobne pasti, ob katere se nehote zatikamo; ritem pripovedi se nepredvidljivo spreminja in nas premetava sem ter tja, kot bi se vozili z majhnim hroščem po razriti gozdni poti. Ob branju tovrstne proze pač nismo na lovu za dovršenostjo in ustaljenostjo ritma, celovitostjo zgodbe ali povsem izpiljenim slogom, pač pa uživamo v bogatem, nekoliko zasanjanem jeziku, v živih, prevzemajočih pokrajinah, ki jih slika, in čustvenih globinah, ki jih izpoveduje posredno skozi vzdušje na topel in zaupljiv način. V Nostalgiji nič ni zgolj materija, nič zgolj tukaj in zdaj, zato ni tako pomembno, kako je kaj videti na površini. Pripovedi govorijo o skriti, notranji resnici. Zlasti o otožnosti, ki junake grabi, ko minevajo ljudje, njihov cigaretni dim, violine in hiše, z njimi pa odhajajo celi svetovi. Tam, kjer je bilo domače dvorišče s haustorjem, zdaj stoji blok; tisto, kar je bilo letalo z mnogimi potniki, je nemara postalo razbitina. Ostane »le spomin in občutek, da je svet, ki ga vsak dan zapuščamo, morebiti shranjen nekje drugje«.

Nostalgijo vodi (za Šarotarja značilno) pisanje, ki išče nekaj presegajočega in je, ker se to ne ponuja kar tako na vsakem koraku, nekoliko melanholično usmerjeno v daljave in višave, v iskanje spominov in vzpostavljanje skritih, iracionalnih povezav med stvarmi. Te stvarem dajejo vrednost in dogodkom prisojajo pomen, ki sicer ni vselej razviden očem, zato pa ga je mogoče toliko bolj čutiti. Globlji, iskrenejši svet Nostalgije, kakršen redko vznikne sredi vsega naveličane, cinične dobe, je blizu tistim, ki znajo ceniti lepote in bridkosti življenja ter se, kakor o avtorju v spremni besedi ugotavlja Jelka Ciglenečki, ne bojijo besed, kot sta »duša« in »občutek«, temveč so jim te prav ljube. Junak Ladje čuti tako: »Ona je človek, […] ki čaka sonce, da ji poboža čelo, ga je prešinilo in mu šlo skozi srce.« Predmeti, osebe in dogodki iz Šarotarjevega literarnega sveta čakajo, da bodo dokončno osmišljeni, in njihova posebnost je, da imajo v nasprotju z mnogimi stvaritvami sodobne literature velik potencial osmislitve.

(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)