Knjiga - Leposlovje

VESNA LEMAIĆ: Odlagališče. Cankarjeva založba, Ljubljana 2010. 206 str., 19,95 €

Kratkoprozni prvenec Lemaićeve Popularne zgodbe se je spogledoval z različnimi žanri, in tudi Odlagališče je po svojih poglavitnih težnjah žanrski roman. Prava mešanica zvrsti je, ki jih v slovenskem literarnem prostoru ni prav dosti. Gre namreč za znanstvenofantastični triler z akcijskimi in feminističnimi elementi. Njegova glavna namena sta dajati užitke napetega in zanimivega branja ter zbujati antiutopična občutja.

Izrazita družbenokritična ost Odlagališča je naperjena proti lastnikom družbene moči, proti izkoriščanju ter pobijanju nedolžnih v dobičkonosne namene, proti onesnaževanju, množenju odpadkov in drugim nepravilnostim kapitalističnega sveta. Tovrstna humanistična in ekološka sporočila družbi so prinesena na pladnju v tako enostavni in nedvoumni obliki, da jih ne moremo spregledati. Vendar ne zasenčijo krutega dogajanja, ki je med drugim začinjeno z lezbičnim seksom ter nagnusnimi in kvazigrotesknimi prizori.

Slog je preprost, tematiki pa se prilega s številnimi izrazi za tehnološke pritikline in kemijske spojine ter celo z neologizmi, ki bistveno soustvarjajo atmosfero: trasherka, supervizorka, pusherka, psihodogmatiki, psihorestavranti, psihogeneriki, subometer idr. Naletimo tudi na redkeje rabljene besede ženskega spola: na mrtvakinje in kontrolorke. Za ta roman velja nenavadno, znotraj romanesknega sveta nepojasnjeno dejstvo, da v njem nastopajo zgolj ženske; edina izjema je Vrhovni – nekakšen nečloveški stvor z velikanskim penisom. Ta edini »moški« je v romanu tudi poglaviten vir zla. (Ti zlomka!)

Junakinje spoznamo v netradicionalni luči, ali raje – v vseh lučeh. Včasih so agresivne in izdajalske. Tu in tam se sadistično znašajo druga nad drugo, v to jih bržkone sili življenje sredi strupenega odpada: supervizorke pretepajo in streljajo na svoje podrejene, trasherka supervizorko zadavi s kablom, trasherka trasherki med rebra porine žlico. Drugačna je le protagonistka Grace. Je klasična junakinja – krepostna, vztrajna, pogumna, požrtvovalna, nepodredljiva, načelna in z daljnosežno vizijo. Njene uporniške narave ni mogoče zlomiti, še s tako represijo se je ne da ukrotiti. Sposobna je rešiti svet in ga tudi reši.

S platnice romana v nas strmi nestvor iz elektronskih odpadkov. Izreka očitke naši ekonomsko-politično neekološki sedanjosti in svari pred prihodnostjo. Zlasti pa je strašljiv; njegova strašljivost tiči v tem, da s svojo obliko spominja na človeka, pravzaprav na – okostnjaka. Tehnološke naprave, ki so v svetu narave navaden tujek, nam avtorica v Odlagališču približuje tako, da jih imenuje s podobjem, povezanim s človekom in naravo. Tipkovnice imajo zobovja, kameram se razlivajo očesa, kabel je rep električne živali, elektronski odpadki nasploh pa so mrhovina. Prav v tej asimilaciji anorganskega, v združitvi človeškega in nečloveškega, je nekaj nedoumljivo grozljivega. Ker pa je ves svet okoli eno samo elektronsko smetišče, se asimilacija godi tudi v nasprotni smeri; elektronska realnost se razteza na tisto, kar je sicer človeško in naravno: stopala junakinje so »neupogljiva kot zablokirana joysticka« in nad njo je »prazen ekran neba«.

Brezupna prihodnost torej, ki smrdi po ekološki katastrofi. Odlagališče brez meja, ki ni drugega kot taborišče in kjer telesa jetnic postajajo dragocena. Lemaićevi je uspelo ustvariti spretno angažirano žanrsko literaturo, ki bo s svojo akcijsko-junaško opravo verjetno pritegnila zlasti tiste bralce, ki se ne bodo spraševali o tem, ali je poleg razgaljenih idej v romanu tudi kaka taka, ki se sramežljivo skriva pod literarnimi oblačili in čaka na svojega najditelja.