Stéphane Hessel: Razjezite se!
Res je, razlogi za jezo so danes manj otipljivi – ali pa je svet toliko bolj zapleten. Kdo vlada, kdo odloča? Ni mogoče vedno zlahka razlikovati vseh tokov, ki usmerjajo naše življenje. Nimamo več opravka z maloštevilno elito, katere ravnanje bi si z lahkoto razlagali. Svet je ogromen in čutiti je, da so njegovi deli vzajemno odvisni. Živimo v medsebojni povezanosti, kakršne še ni bilo. Toda na tem svetu je nekaj stvari, ki jih ne moremo dopuščati. Če jih hočemo videti, moramo dobro pogledati in jih poiskati. Mladim pravim: malo poiščite, in našli jih boste. Najslabši odgovor je brezbrižnost, reči »ničesar ne morem spremeniti, se bom že kako znašel/znašla«. Kdor se obnaša tako, zanika eno od poglavitnih in nepogrešljivih človeških lastnosti: sposobnost razjeziti se in se nato tudi vplesti.
Že zdaj lahko opredelimo dve pereči področji:
1. Velikanski prepad, ki zija med zelo revnimi in zelo bogatimi, se samo še povečuje. To je novost 20. in 21. stoletja. Najsiromašnejši na svetu danes zaslužijo manj kot dva dolarja na dan. Ne moremo pustiti, da bi se ta prepad še poglabljal. Že ta ugotovitev sama po sebi mora izzvati ukrepanje.
2. Človekove pravice in stanje našega planeta. Po koncu druge svetovne vojne sem imel priložnost sodelovati pri sestavljanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki jo je Organizacija združenih narodov sprejela 10. decembra 1948 v palači Chaillot v Parizu. Kot vodjo kabineta Henrija Laugiera, namestnika generalnega sekretarja OZN, in sekretarja Odbora za človekove pravice so me, poleg mnogih drugih, povabili, naj sodelujem pri sestavljanju te listine. Nikoli ne bom pozabil, kakšno vlogo sta pri tem odigrala René Cassin, državni komisar za pravosodje in izobraževanje v vladi svobodne Francije v Londonu leta 1941, ki je leta 1968 dobil Nobelovo nagrado, ali Pierre Mendès France v Ekonomskem in socialnem svetu, kateremu smo predložili sestavljeno besedilo, in to še preden smo ga dali v branje t. i. Tretji komisiji generalne skupščine, ki je bila pristojna za socialne, človekoljubne in kulturne zadeve. V njej je bilo štiriinpetdeset držav, kolikor je bilo takrat članic OZN, jaz pa sem opravljal delo njenega sekretarja. René Cassin je vztrajal, da je treba uporabiti izraz »splošne« (universels) in ne »mednarodne« (internationaux) pravice, ki so ga predlagali naši anglosaški prijatelji. Kajti prav v tem se skriva nauk konca druge svetovne vojne: otresti se grožnje, ki jo za človeštvo predstavlja totalitarizem. In če se je res hočemo znebiti enkrat za vselej, moramo doseči, da se bodo članice OZN zavezale k spoštovanju teh splošnih pravic. Tako se države ne bi več mogle izgovarjati na svojo suverenost, medtem ko bi na svojem ozemlju delale najhujše zločine proti človeštvu. Tak primer je bil Hitler, ki se je razglašal za popolnega gospodarja svoje države in upravičenega do tega, da izzove genocid. Splošna deklaracija o človekovih pravicah v marsičem temelji na vsesplošnem zavračanju nacizma, fašizma, totalitarizma; zaradi sodelujočih pri sestavljanju pa povzema tudi duha francoskega odporniškega gibanja. Takrat sem čutil, da je treba hitro ukrepati in da ne smemo nasesti dvoličnosti držav, ki so se razglašale za podpornice teh vrednot, čeprav jih niso imele nikakršnega namena udejanjati, mi pa smo jim jih poskušali vsiliti.
Jeza, ki jo v meni vzbudi Palestina
Danes se najbolj razjezim zaradi Palestine, Gaze in Zahodnega brega. Prav ta konflikt je vir moje jeze. Obvezno morate prebrati poročilo o Gazi, ki ga je septembra 2009 oddal Richard Goldstone, južnoafriški sodnik z judovskimi koreninami, ki se celo razglaša za sionista in obtožuje izraelsko vojsko, da je med tri tedne trajajočo vojaško operacijo Cast Lead »zagrešila dejanja, podobna vojnim zločinom, in v nekaterih okoliščinah mogoče celo zločinom proti človeštvu«. Tudi sam sem se leta 2009 vrnil v Gazo – z ženo sva mogla vstopiti tja z najinimi diplomatskimi potnimi listi –, da bi si na lastne oči ogledal, o čem govori poročilo. Ljudje, ki so naju spremljali, niso imeli dostopa do Gaze. Midva pa sva obiskala tudi palestinska begunska taborišča, ki jih je že leta 1948 postavila agencija OZN UNRWA (United Nations Relief and Works Agency for Palestine Refugees in the Near East), v katerih več kot tri milijone Palestincev, ki so jih Izraelci pregnali z njihovih domov, čaka na vrnitev, ki pa je vse bolj vprašljiva. V mojih očeh je Gaza zapor pod milim nebom za poldrugi milijon Palestincev. Zapor, v katerem se po najboljših močeh trudijo, da bi preživeli. Njihov trud mora biti toliko večji zaradi gmotnega uničenja, kakršno je bolnišnici Rdečega polmeseca denimo prizadejala operacija Cast Lead in ki ga lahko presežejo samo z domoljubjem, z ljubeznijo do morja in plaž, z neprenehno skrbjo za blagostanje njihovih otrok, ki jih je ogromno in ki se kljub vsemu zmorejo smejati, njihove podobe pa so se za večno vtisnile v moj spomin. Prevzela naju je njihova sposobnost, da so kos vsemu pomanjkanju, ki ga trpijo. Videla sva, kako so – kljub temu da nimajo cementa – izdelovali opeke, s katerimi so obnavljali hiše, ki so jih razrušili izraelski oklepniki. Potrdili so nama, da je operacija Cast Lead v palestinskem taborišču zahtevala tisoč štiristo žrtev, vključno z ženskami, otroki in starci. Na izraelski strani je bilo samo petdeset ranjenih. Strinjam se z ugotovitvami južnoafriškega sodnika. Nesprejemljivo je, da Judje ponavljajo vojne zločine, katerih žrtve so bili. Toda ljudstev, ki so se iz lastne zgodovine česa naučila, na žalost ni prav veliko.
Saj vem, Hamas, ki je zmagal na zadnjih parlamentarnih volitvah, ni mogel preprečiti odgovora na izolacijo in blokado Gaze in njenih prebivalcev z izstrelitvijo raket, ki so poletele proti izraelskim mestom. Povsem jasno mi je, da je terorizem nesprejemljiv, toda treba je priznati, da odziv prebivalstva, podjarmljenega z neskončno izpopolnjenimi vojaškimi sredstvi, ne more biti drugačen kot nasilje.
Ali Hamas sme metati rakete na mesto Sderot? Odgovor je ne. Takšna dejanja nimajo opravičila, vsekakor pa jih lahko razložimo kot posledico brezupa, ki je zajel prebivalstvo Gaze. Treba se je zavedati, da je v brezupu nasilje obžalovanja vreden odziv na nesprejemljivi položaj, katerega ujetniki so ti ljudje. Tako lahko tudi ugotovimo, da je terorizem oblika brezupa. In da ima brezup negativni predznak. Ne smemo se predajati brez-upu, temveč je treba upati. Brezup je zanikanje upanja. Brezup je razumljiv, rekel bi celo, da naraven odziv, pa vendar je nesprejemljiv. Zato ker ne da rezultatov, ki bi se lahko porodili iz upanja.
Nenasilje – pot, po kateri se moramo naučiti hoditi
Prepričan sem, da bosta prihodnost zaznamovala nenasilje in sprava različnih kultur. Človeštvo bi moralo po tej poti doseči svojo naslednjo stopnjo. Tukaj bi se rad navezal na Sartra in poudaril, da ne moramo odpustiti teroristom, ki mečejo bombe, lahko pa jih razumemo. Sartre je leta 1947 zapisal: »Priznam, da je nasilje v kakršni koli obliki izraz poraza. Toda ta poraz je neizogiben, ker živimo v svetu, prepojenem z nasiljem. Poseči po nasilju res pomeni, da se nasilje utegne ponavljati, prav tako pa drži, da je to edini način, da z nasiljem za vselej opravimo.« K temu bi dodal, da je nenasilje gotovo zanesljivejši način, kako narediti konec nenasilju. Saj vendar ne moremo podpirati teroristov, kakor jih je Sartre v imenu svojih načel med vojno v Alžiriji ali ob atentatu na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972, ko so bili žrtve izraelski atleti. Ta metoda ni učinkovita in tudi Sartre sam se je proti koncu svojega življenja vprašal, kakšen je smisel terorizma in ali je njegov obstoj mogoče upravičiti. Reči, da »nasilje ni učinkovito«, je veliko bolj pomembno kot vedeti, ali je treba obsojati tiste, ki posegajo po njem. Terorizem ni učinkovit. Učinkovitost se mora prepletati z miroljubnim upanjem. Nasilno upanje je pač najti samo v pesmih Guillauma Apollinaira: Que l’Espérance est violente (prevod Aleša Bergerja: /…/ in divja je kot Upanje skeleče); ne pa v politiki. Sartre je marca 1980, tri tedne pred smrtjo, izjavil: »Poskusiti moramo razložiti, zakaj sodobni svet, ki je grozen, ni nič drugega kot trenutek v daljšem zgodovinskem razvoju, in da je bilo upanje vedno ena od gonilnih sil v revolucijah in vstajah, pa tudi moja ideja o prihodnosti še vedno temelji na upanju.«
Za miroljubno upiranje
Produktivistično razmišljanje, ki se je razvilo na Zahodu, je pahnilo svet v krizo, iz katere se je treba izviti z radikalnim odmikom od strategije kopičenja »vedno več«, tako na finančnem področju kot tudi v znanosti in tehniki. Skrajni čas je, da prevladajo skrb za etiko, pravičnost in trajnostno ravnovesje. Kajti zdaj nam grozijo mnogo hujše stvari. Lahko se zgodi, da se bo zaradi njih končala človeška pustolovščina na planetu, ki bi utegnil postati neprimeren za življenje.
/…/
Kako torej skleniti ta poziv k jezi? Naj še enkrat spomnim, kako smo ob šestdesetletnici programa Narodnega sveta odporniškega gibanja, ki smo jo obhajali 8. marca 2004, veterani odporniškega gibanja in oboroženih sil svobodne Francije v letih 1940–45 ugotavljali, da je »nacizem resda poražen, in to po zaslugi naših bratov in sestra iz odporniškega gibanja, ki so žrtvovali svoja življenja, ter Združenih narodov, ki so se zavzeli za izkoreninjenje fašističnega barbarstva. Toda ta grožnja še vedno ni popolnoma izginila in bes zaradi nepravičnosti se še ni ohladil«.
Ne, ta grožnja ni popolnoma izginila. Naj torej še enkrat pozovem k »pravemu miroljubnemu upiranju vsem sredstvom množičnega obveščanja, ki naši mladini ne odpirajo drugih obzorij kot množično potrošnjo, prezir do šibkejših od sebe in do kulture, splošno amnezijo in skrajno tekmovalnost na življenje ali smrt«.
Tistim ženam in možem, ki bodo oblikovali 21. stoletje, pa sporočamo z vso naklonjenostjo:
»USTVARJATI POMENI UPIRATI SE,
UPIRATI SE POMENI USTVARJATI.«
Prevod objavljamo z dovoljenjem založbe Sanje.