Najnevarnejša je brezbrižnost
Stéphane Hessel v temni obleki, beli srajci z manšetnimi gumbi in rdečo pikčasto kravato, sploh pa s svojo častitljivo starostjo, ni lik za na barikade. Pa vendar je kljub očitni omiki in kultiviranosti, v kateri je zrasel in bil vzgojen v zagovornika človekovih pravic, pa tudi interesov francoske države na številnih veleposlaniških mestih po tujini, ohranil jezo in togotnost, ki ju je v še sprejemljivih odmerkih spuščal na plano ob ustreznih trenutkih in dogodkih. V novejši zgodovini je bilo to ravnanje z ilegalnimi priseljenci (franc. les sans-papiers), ki so se sredi devetdesetih zatekli v cerkev svetega Bernarda v osemnajstem pariškem okrožju. Ali pa dogajanje v Gazi, ki je za Hessela »zapor pod milim nebom«.
Kot nalašč za kaviarsko levico
Njegova družbenokritična drža se je proti koncu lanskega leta prelila na papir. Za računalnik, pisalni stroj ali kakršnokoli pisalno orodje bi že bilo ljubše možakarju z letnico rojstva 1917, pa ni sedel sam, temveč je knjižica Indignez-vous! nastala kot zapis po pogovorih s Sylvie Crossman, nekdanjo dopisnico Le Monda iz Avstralije in pisateljico, danes pa urednico pri založbi Indigène s sedežem v Montpellieru. Popolnoma nepripravljeni na tak nezaslišan uspeh, so Hesselovo razglabljanje oktobra lani natisnili v skromni nakladi nekaj tisoč izvodov (kar je tudi sicer domet malone gverilske založniške hiše) – in doživeli presenečenje, ker je prodaja naraščala iz tedna v teden. Indignez-vous! je tiste vrste knjižica (v Franciji je bila naprodaj po tri evre in so je doslej menda prodali poldrugi milijon izvodov), ki so si jo za božič podarjali intelektualci z levice (franc. gauche caviar), so cinično ugotavljali v začetku marca v The New York Timesu. Hesselov »pamflet« je zdaj namreč izšel tudi v ZDA, v Italiji se je knjiga že uvrstila med deset najbolje prodajanih po La Repubblici, v Nemčiji je prva naklada (prevod je prišel med bralce februarja) znašala kar 50.000 izvodov.
Iščite in našli boste!
Hesselova družbena angažiranost pa med platnicami knjižice z rahlo eksplozivnim naslovom razvodeni v blagohotno kramljajoč ton, kakršen prihaja iz ust dedkov, ko delijo nasvete vnukom. Brezbrižnost je najbolj nevarno stališče, svari avtor, a nato čez nekaj odstavkov doda: na nasilje nikakor ne smemo odgovarjati z nasiljem; nasilje ne bo obrodilo sadov! Ali gre Hesselovo spravljivost pripisati devetim desetletjem na tem svetu ali prirojeni blagosti značaja, niti ni tako pomembno, šteje sporočilo, ki še zdaleč ni prevratniško (naslov je pač vedno bolj ali manj posrečena domislica založnikov – in tokrat je bil zadetek v polno), temveč bi se ga v resnici dalo povzeti v dokaj miroljuben glagol: razmišljajte! Hodite po svetu odprtih oči, ničesar ne jemljite za samoumevno, bodite dojemljivi za krivice in si jih prizadevajte odpravljati – seveda po kanalih, ki jih naša družbena ureditev dopušča, raje na dolgi rok kot hipno in nikakor ne z nasiljem. Hvalevredni nasveti, ki bi lahko prišli izpod peresa vsaj dveh milijard ljudi, a ker jih daje sivolasi Stéphane Hessel, čigar spomini, izdani leta 1997, upravičeno nosijo naslov Danse avec le siècle (Pleši s stoletjem), imajo seveda toliko večjo težo.
Življenje, sestavljeno iz več filmov
Hesselovo življenje v resnici vsebuje vse glavne elemente 20. stoletja in bi ga, zvrhano polnega komaj verjetnih prigod in dosežkov, z lahkoto uporabili kot gradivo za kopico filmov in nanizank, začenši s Truffautovim Julesom in Jimom, preko humoristične serije ‘Allo, ‘allo do Schindlerjevega seznama, Münchna in še marsičesa. Jules in Jim, ki je bil pred filmom roman, je Henri-Pierre Roché napisal kot polavtobiografsko zgodbo o razmerju s Helen Gründ, ženo nemškega esejista in prevajalca Franza Hessela, ki je za ženino razmerje vedel in mu ni nasprotoval. Zakonca Hessel sta v Pariz prišla iz Berlina, kjer sta se jima rodila sinova Stéphane in Ulrich. Stéphane, ki je torej odraščal v skrajno nekonvencionalnem in bohemskem družinskem okolju, je leta 1937 dobil francosko državljanstvo, se dve leti pozneje vpisal na študij na prestižno École normale supérieure – a bil nato vpoklican v vojsko, sodeloval v t. i. smešni vojni, po kateri je Francija klecnila pred prevlado nemškega okupatorja. Hessel se je nato pridružil generalu De Gaullu in vladi v izgnanstvu v Londonu, leta 1944 pa se je kot kontraobveščevalec pod šifro Gréco izkrcal v Franciji, kjer bi moral navezati stik z odporniki. Načrt je spodletel, zajel ga je gestapo, Hessela so mučili z vodnim deskanjem, življenje si je rešil z lažjo, ki jo je mučiteljem v obraz vrgel v materinščini, nemščini. Kljub temu mu ni ušlo koncentracijsko taborišče Buchenwald, od koder se je rešil na predvečer izvršitve smrtne obsodbe z obešanjem – in to tako, da je prevzel identiteto sojetnika, ki je umrl za tifusom. Po vojni je bil eden od sestavljalcev Splošne deklaracije o človekovih pravicah, nato je šel v diplomacijo in si kot veleposlanik Republike Francije v ženevski Palači narodov od znotraj ogledal delovanje mednarodnih institucij. Med vojno v Alžiriji se je javno izrekel za alžirsko neodvisnost. »Vedno sem na strani disidentov,« je izjavil po obisku Gaze, kjer je nazadnje bil pred dvema letoma in videno popisal tudi v knjižici Indignez-vous!, saj da je po njegovem mnenju izraelsko ravnanje s Palestinci eden od najmočnejših razlogov za bes. In če to reče človek z judovskimi predniki, imajo njegove besede res težo.
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011