Med umetniškim in izumetničenim
Potaknjenci razkazujejo kot pav svoj rep mnoge zelo literarne postopke. Ambiciozno se dvigujejo v višave, da bi se postavili ob bok mojstrovinam. A z istim zagonom, s katerim avtorica knjigo povzdiguje, jo že tudi strmoglavlja. In tokrat si bomo ogledali predvsem to, kako ji občasno nehote striže peruti, ne da bi s tem spodkopavali izrečeno sodbo, da se roman uvršča med žlahtnejšo sorto sodobne slovenske proze.
Potaknjenci govorijo o Patriku Šelcu oziroma nam Patrik pripoveduje o sebi in dogodkih svojega življenja, kakor jih je sam doživel ali jih tudi nekoliko izmaličil v svoji glavi. Njegova notranjost je zapletena, obložena s travmatičnimi otroškimi spomini, ki mu še zmeraj ne dajo dihati, čeprav ima že svojo družino, ženo in tri otroke. Kakšen obisk psihiatra mu najbrž ne bi škodil; pravzaprav občasno tudi res jemlje antidepresive (vendar to ni v središču, je zgolj omemba). Njegovo zaznamovanost z zgodnjimi odnosi z babico, materjo in s teto, samimi močnimi ženskami, ter s prezgodnjim odhodom očeta dobro in v vsej zadušljivosti občuti tudi bralec. In sicer skozi ponavljanje motivov metinih bombonov iz Trsta, ki ni naš, paradoksa o Ahilu, ki nikoli ne dohiti želve, in drugih podob iz otroštva, ter skozi neusmiljeno repetiranje stavkov, včasih surovih, nič kaj prijaznih, ki so jih v raznih jezikih ob raznih priložnostih izgovarjali njegovi domači, da v njem še danes odmevajo, npr.: »Aber das ist zu wenig, meine Liebe! Wir haben andere wichtigere Ziele!« Tak postopek ponavljanja fraz in podob deluje prepričljivo in je učinkovit. Spominja celo na pripovedno tkanino Angela pozabe. Vendar v tem ponavljanju tiči tudi past; na nekaterih mestih se preveč nakopiči. Kopičenje potencira še pripovedovalčevo poznavalsko nizanje latinskih izrazov za mnoge rastline, med katerimi simbolično težo nosita predvsem plezalki hmelj (ki mu z odstranitvijo moških delov povečajo hektarski donos) in bršljan (škodljivec, uničevalec). Patrik je pač obseden z botaniko in poln nerazrešenih kompleksov. Z omenjenimi literarnimi postopki po eni strani tako dobimo precej globok vpogled v njegovo zapleteno duševnost, po drugi nas utegne tu in tam zmotiti vtis, da vsa ta zgoščena literarnost plačuje ceno izumetničenosti.
Vtis izumetničenosti poudarjajo še nekateri drugi prijemi, ker se jih gnete preveč na premajhnem prostoru. Svoj prostor si poskušajo izboriti tako citati na začetku kot policijska poročila (roman nosi pridih kriminalke, kot npr. Albisserjev razlog Adolfa Muschga – ki se tudi začne s podobnim poročilom in v nadaljevanju postopno razkriva identiteto protagonista z nerazrešenim Ojdipovim kompleksom), ki se včasih tudi ponovijo; pa zapisi partnerske sinastrije; ilustracije rastlin, ki v besedilu prispevajo svoje metaforične odtenke; odlomki iz intervjuja ob Patrikovi uspešni knjigi Bršljanovo gnezdo (ki bi lahko bila nekaj podobnega kot ta, ki jo imamo pred seboj); in na samem koncu celo recept za metine bombone. Vse to štrli iz besedila, a romanu hkrati daje živahnost, razgibanost, svežino. Bralca uspešno zvabi v svoj napeti pripovedni tok in ga zlepa ne izpusti iz njega. Dva med tovrstnimi potaknjenci pa bi vseeno zlahka pogrešili.
Odveč je Milino pismo Patriku, saj ob nenadnem pomanjkanju vsebinskega konteksta Milini izlivi delujejo patetično. Še zlasti, ker uporablja običajni pogovorni diskurz z vulgarizmi in anglicizmi vred, ki jo naenkrat prikaže kot banalno, čeprav se je še malo prej (skozi Patrikovo optiko) gibala v višinah poetičnega jezika. Zapiše mu recimo: »Nehaj nadzorovati ta svoj zategnjeni botanični fris in fukni se že enkrat v lajf.« Literarna gospa, nekolikanj vzvišena in nerealna, pade na trda tla. Res je nekaj na tem, da zaljubljenci vidijo svoj objekt nekje v oblakih, ta pa je v resnici iz mesa in krvi, a tej logiki realnega sveta nasprotuje logika literarnega. Nivo Milinega pisma ni enakovreden ostalemu besedilu, ni ubran z njim. Poleg tega pismo bode v oči, ker nima naravne funkcije znotraj same fabule; njegova naloga v romanu je le ta, da nam nekaj reči razkrije in nas s tem zavaja. Zavaja nas glede tega, kaj se je na prizorišču zločina zgodilo, in tudi v tem, da naj bi razmerje med junakoma pridobivalo osrednjo težo; izkaže pa se, da ponikne v nekaj nepomembnega, se izteče v stranski rokav Patrikovega življenja. Še en literarni postopek torej, ki je nekoliko preveč razviden in z očitnim namenom zavajanja doda priokus trivialnosti. Patrik je osumljen posilstva in umora in skoraj do konca ne izvemo, ali je kriv ali nedolžen, pa tudi ne, kako je z identiteto njegove žrtve. Prav lahko bi bil psihopat, razmišljamo, kajti ima psihopatu ustrezen psihološki profil; Potaknjenci imajo za tak razplet dobre nastavke. A izvijejo se v drugačen, bolj zamotan konec, ki je manj predvidljiv. Avtorico sicer lahko pohvalimo za taktično premišljeno, skrivnostno razpletanje te niti. Na koncu pa nam žal spet ostane vtis, da je tudi na ravni fabule preveč gneče. Presenečenja se vrstijo, vendar na račun premnogih načetih niti, ki tako ne morejo biti dodobra razdelane oziroma jim umanjka spremstvo psihološkega orisa dogajanja in to, da bi se izpele. Ves roman tako obtiči v senci uvodoma razgrnjenih otroških spominov, ki trdovratno prihajajo na plano ob vsakem poznejšem dogodku. To samo na sebi ni napačno. Znano je, da so otroški doživljaji najmočnejši in v nas pripravijo teren za vse poznejše čustvovanje. A junakova sedanjost, ki je prepolna nenavadnih dogodkov in preobratov, tako ostane nekako brez pravega odmeva v njegovi notranjosti, neraziskana, nedorečena.
Odveč so tudi opombe, v katerih imamo prevode nekaterih tujejezičnih stavkov. Odveč so že same na sebi, saj nimajo nikakršne vloge; še en potaknjenec, ki ne sodi tja, kamor so ga podtaknili. Moteča je tudi njihova nedoslednost: nekateri stavki so prevedeni, drugi ne, in ni videti, da bi zadaj tičalo kakšno pravilo. Prevod zgoraj navedenega nemškega citata pa je najti celo v treh opombah. Še eno ponavljanje torej, ki bi nam rado nekatere verbalne vtise zasidralo v nezavedno, da bi se tako bolje približali Patriku, se celo spojili z njim. No ja, to je le drobna napakica ob precej kompleksno zastavljenem romanu, ki bi jo moral odpraviti že pozoren uredniški ali lektorski pregled. Sicer pa so Potaknjenci precej premišljeno izdelani. Morda je v njih čutiti celo preveč premišljenosti in hotenja po tistem, česar ni mogoče izsiliti.
Kljub vsem omenjenim pripombam je roman na pravi poti, obrnjen v pravo smer. V primerjavi z umetninami (omenjali smo Angela pozabe in Albisserjev razlog) se skriva veliko laskanja. Potaknjenci mogoče občasno zdrsnejo v pretiravanja, niso povsem homogena celota in tako izgubljajo na moči. Za večjo enotnost bi morala avtorica žrtvovati kakšno presenečenje in nam na ogled postaviti kaj manj pretencioznega, denimo, kako se neki pasivnež, ki je doma copata – v središču pozornosti je res ves čas šibek moški značaj –, lahko prelevi v aktivnega psihopata. A roman se vedno znova izmota iz teh zagat in nam spet streže s privzdignjenim slogom, ki prevladuje, nihajočim med ekspresivnim in poetičnim, zgrajenim iz kratkih, dih jemajočih stavkov. Pika. Pika. Pika. In za piko zmeraj pride kakšno novo razkritje, estetizirano psihološko spoznanje. Na koncu pa sklep, da slovenska proza še ni povsem padla s tečajev.
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014